Dvajset let. Veliko, malo?
Dvajset let je danes od pogreba moje mame. Dvajset let in dva dni od njene smrti.
Prikličem si njen obraz ... najbolj močan spomin njene podobe je tisti, ko sedi za kolovratom in prede volno ... Morda je za to "kriva" fotografija, ki mi pomaga ohraniti spomin.
Sicer pa tisto, ko je kdaj vendar sedela pri peči ... Pa ko je sicer res vedno delala (ja, v tem, da bi stalno delala, ji že nisem podobna ...). A zadnja leta življenja je vendar kdaj posedela pri peči ... in jaz, ko vstopim v domačo hišo, vedno pogledam k peči ... z mislijo, če je mama tam.
Tako ostajajo naši pokojni še vedno živi. Nosimo jih v srcu.
Včasih bi želela slišati njeno pesem ... moja mama je tako lepo pela! Ampak ni glasu, ni spomina na glas ... ni nobenega posnetka njenega glasu ...
Spominjam se, kako mi je bilo hudo, ko si nekega dne nisem mogla priklicati njenega glasu. Kot bi jo izdala.
Spominjam se njenega zadnjega stavka, izrečenega meni ... teden dni, preden jo je zadela kap ... iz katere se ni več zbudila ...
"A te boli glava?" To je bil zadnji stavek, namenjen meni, zadnji stavek, ki ga je izrekla meni. V njem je bilo sočutje. In to mi toooliko pomeni! Mama zlepa ni pokazala mehkobe.
Bila je stroga ženska, do vseh nas ... in do sebe. A da je opazila, da me boli glava, je meni pomenilo to, kar sem opažala zadnja leta njenega življenja: blaži se, blaži se moja mama. Ni več samo stroga ... širi se njeno srce ...
Misel, ki sem jo kdaj pa kdaj začutila: Zori. Zori, čisto človeško zori.
Me je grela.
Moja mama ni bila vzgajana za to, kar je potem bila - ni bila vzgajana za kmetico, za gospodinjo na kmetih - a to je potem bila. Prevzela je težko nalogo in jo dobro izpolnjevala. Vzgajana je bila za delo, za deklo, ne za gospodarico. A morala je postati gospodarica, ko je vojna pobrala vse moške (vse brate) in tako je morala ona prevzeti kmetijo ...
Je izpolnila svoje življenje? Je živela zadovoljno? Po moje se ni s tem ukvarjala!
Morda lahko rečem predvsem, da je bila zvesta kmetiji, zvesta delu, zvesta tradiciji, zvesta veri.
Jaz sem kot odraščajoča deklica pogrešala mamo, s katero bi se lahko pogovarjala o tem, kar doživljam ... po drugi strani sem pa bila hvaležna, ker mi ni bilo potrebno nič povedati o sebi. In kljub temu, da je bilo pri nas marsikaj prepovedanega, me po drugi strani ni utesnjevala, ni me vezala nse, pustila mi je svobodo - po tistem, ko sem "svojevoljno" šla v srednjo šolo, me je jemala nekako kot "mestno" :).
Kolikokrat mislim na svojo mamo ob svojih otrocih.
Kako je čutila? Jo je skrbelo zame?
Ko meni otroci "uhajajo" po svojih potih in me včasih pošteno skrbi zanje, ko jih recimo kdaj ni domov pravi čas in podobno, vedno znova pomislim, če je mojo mamo skrbelo, ko mene ni bilo domov ... Ko sem odraščala, pri nas ni bilo telefona, marsikakšen vikend sem jaz, dijakinja, šla domov h kateri od sošolk in jo učila (ogromno sem učila svoje sošolke), doma pač niso vedeli, kje sem. Jih je skrbelo zame? Včasih si mislim, da jih ni, vsaj ne tako zelo, kot včasih skrbi mene ... ampak!! Čisto mogoče, da je mama prav tako bedela, kot včasih bedim jaz ...
Je vedno tako z mamami?
Da mama mirno spi šele, ko so vsi varno doma?
Ali pa še tedaj ne ... kajti mama ne spi dobro, če ni dobro njenim otrokom ... Notri v srcih mora biti mirno ... potem šele moremo mame počivat ...
-----
Dvajset let je že minilo, odkar moje mame ni. Ni tukaj.
Ampak kdaj pa kdaj bi jo pa vendar prav rada spet uzrla ...
Bi v tišini posedela ob njej ... kot v starih časih ...
---
Čisto zgrešen naslov ... ampak samo tega čutim!
Ampak ker ga čutim, potem ni zgrešen!
May 18, 2017
