V prepletu (svojih) misli ob Tajinem prispevku (Ljubljena po moje) in razmišljanju o moji mami (ob obletnici njene smrti - Mama, pišem ti pismo) sem naletela še na en svoj prispevek, kjer se sprašujem o polnem življenju - Od česa je odvisna sreča? Kaj je polno žovljenje?

Kako vidim, s čim se pravzaprav pogosto ukvarjam, kje so moje misli!

Vsak trenutek polno živeti.

Ampak kaj je to - polno življenje?

Ko razmišljam o svoji mami, se mi zdi, da najbrž ni bila posebno srečna. Kar je najmočnejši občutek ob njej, je, da je bila zvesta. Zvesta temu, s čimer ji je življenje postreglo. In prav gotovo ni mogla neskončno izbirati.

Je bila srečna?

Prav posebno po moje ne. Ampak verjetno si je lahko rekla, da je naredila vse, kar je bilo v njeni moči.

"Tukaj", svoj "tukaj" je živela sproti, vendar je gotovo zelo zelo zaupala v nebesa. V tisto potem ... v tisto, kar dobi za zvestobo in garanje v tem življenju. Ali pa, kar "logično" sledi - po človeški pameti. Po veri?

Bog ve, če so se ji kdaj vsiljevali dvomi ...! Dvomi v smisel garanja, v smisel trpljenja ... v smisel težkega življenja, ki ga je imela?

Kakor sem nekoč izvedela od strica, je imela svoje sanje ... Ampak jih ni mogla uresničiti. Če je res, kar je stric rekel, potem mene ne bi bilo. Ker se mama ne bi poročila. Jaz si jo predstavljam kot pojočo nuno :) Pa ne tisto iz Nune pojejo, pač pa pojočo psalme, Ave Marijo, Panis angelicus ipd.

Ampak ... ko človek gre ... ko se odloči za neko pot, ko jo sprejme, potem se nima več kaj ozirati ... Mnogokrat je tako, da so skorajda vse poti dobre ... samo da smo v ljubezni na njih. Da smo zvesti temu, kar je naše življenje ... Kar nam življenje prinaša.

Mojo mamo je doletelo več preizkušenj, za katere jaz vem, ampak včasih so mogoče še največje tiste, ki se skrivajo v srcu in za katere svet ne ve. Vojna in po-vojna sta ji vzeli veliko dragih ljudi. Smrt njenega očeta. Ustreljen je bil brat z ženo in otrokom. Enemu od bratov je mina razcefrala nogo ... kasneje je umrl. Po vojni še dveh bratov ni bilo več ... Morda sta končala v Teharjah? En brat je z družino našel novo domovino, na južni polobli naše ljube Zemje.

Po dolgem čakanju, če le pride kateri od bratov domov in prevzame kmetijo, je slednjič začela gospodariti mama - domača hči, ki je bila naučena ubogati ... ubogati, ne pa gospodariti, odločati.

Ko se je poročila, smo se rodili otroci. Najprej sin ... O, tako zaželen naslednik. Ja, pri nas so veliko dali na ime, na priimek - da ostane v hiši priimek. Vsaj od l. 1622 je bil isti priimek! Tedaj je oče delil kmetijo med dva sinova ... In na naši kmetiji je bil vse do moje mame isti priimek. Potem pa je vojna uničila vse človeške načrte ... Tudi naravne načrte. Z mamino poroko je prišel v hišo nov priimek.

Sinček je bil še čisto majhen, ko je umrla mamina mama.

Naslednje leto sem se rodila jaz.

In manj kot leto za menoj dvojčka, bratec in sestrica. Oba sta umrla ob rojstvu. Tik pred njima je umrla tudi mamina sestra, ki je tudi živela na domači kmetiji. Tri smrti hkrati v eni hiši ...

Kasneje se je rodil še en fantek, dve leti in pol za menoj. Še se spominjam tistega dne, ko sem bosa čakala zunaj pred hišo in sta mama in ata prihajala domov z malim bratcem.

Nekaj delčkov iz maminega življenja, takih bolj objektivnih ...

Ampak glavna zgodba je bila vse to, prepleteno s samim delom, poleti od 4. ure zjutraj in še pozno v noč ... Pozimi je bilo fizičnega dela manj, je pa več molila. Spomini na to, kako je ure in ure molila, sploh ponoči ... Mogoče ji je to pomagalo preživeti vse strašne dogodke, ki jih je doživela? Ja, gotovo ji je! Ni bila čutiti zagrenjena. Pa jo je kot sorodnico domobrancev doletela marsikakšna krivica. Enostavno - gradila je svoje življenje, tesno povezano z delom in molitvijo. To je bila vsa vsebina njenega življenja.

Kot otrok sem se čutila ogrožena od "preveč molitve" :)

A čez dosti let, ko je ležala v bolnišnici in sem jo šla obiskat, sem razmišljala, da bo vesela rožnega venca ... A ne! Pogledala je in rekla: "Tega ne nucam! Saj imam prste."

Joj, mama! "Mama, zoriš!" To je misel, ki se mi je tedaj utrnila. Če mama, ki je vse življenje živela po trdih predpisih (po moje trdih), omilila svoje zahteve, potem pomeni lahko samo to, da se blaži, zori! Ampak če ne bi bila tako ostra in stroga, bi mogoče sploh ne mogla živeti ... preživeti!

Je bila srečna?

Po moje ni o tem niti razmišljala. Recimo, da ni bila srečna. Človek je težko srečen, ko čuti strašne izgube v svojem življenju, za vedno je zaznamovan ... Na nek način postopoma objame svoje življenje, vse, kar je v njegovi "čaši življenja", ampak ni več mlad ... ni več preprosto zaletav, ni več prešeren in poskočen ...

Ampak mogoče je to sreča, da človek nekako v miru živi sam s seboj in ne žaluje več za izgubljenimi dragimi in za izgubljenimi priložnostmi.

Njen mir je gotovo izhajal tudi iz zaupanja v Stvarnika, ki jo bo vzel k sebi, ko bo čas.

Marca, dva meseca pred njeno smrtjo, je umrla njena sestra. Nuna. Mami sem s strahom prišla povedat. Kako ji povedati, da ne bo preveč žalostna?

"Mama, umrla je tvoja sestra."

Mama me je pogledala. Ne vem, če je kaj rekla. Ampak njen pogled je meni govoril: "Blagor ji! Dotrpela je. Nič več ji ni hudega. ... Blagor ji! ... Kdaj bom pa jaz?" Tedaj niti za trenutek nisem pomislila, da sta pred njo samo še dva meseca ... Jaz sem pa mislila, pomlad je, do naslednje zime me za mamo ne bo tako skrbelo ...

Kaj je polno življenje, popolna sreča? Živeti. Napolniti dni z življenjem. Si ne krajšati življenja, ki nam je dano ... in ga ne podaljševati za vsako ceno ...

http://www.ednevnik.si/odsrcadosrca/61086/Iz+maminega+%C5%BEivljenja+1.html

http://www.ednevnik.si/odsrcadosrca/61114/Iz+maminega+%C5%BEivljenja+2.html