Ko odpiram vhodna vrata, vedno prisluhnem glasovom v sobi. Gospa spi, je budna, je mirna, je v skrbeh ...?

Mnogokrat me sprejme molitev ... "Marija, Marija, pomagaj nam ti!" Kolikokrat so to besede, ki jih zaslišim, ko vstopam. Tudi druge molitve, vsakovrstne, očenaš, zdravamarija, razne mašne, tudi molitev za odpustke. Prav preseneča gospa, koliko molitev še ostaja zapisanih v njenem zvestem spominu! Ampak "Marija, Marija, pomagaj nam ti!" je najpogostejša, tako pogosta, da se je že meni zasidrala v srce.

Gospa ne more več delati drugega, pa moli!

Gotova sem, da jo molitev ohranja duševno čilo in skoraj vedno mirno, čeprav ne more sama vstati, iti na stranišče, čeprav se brez pomoči ne more umiti, preobleči. Čeprav potrebuje pomoč pri vsem.

Njeno življenje je prepojeno z molitvijo in to jo ohranja prijazno, milo, vljudno, pozorno.

Velja sicer, da naj ne uporabljamo "svetih imen" nemarno, razpuščeno, pretirano. Vendar pri njej čutim, da jih uporablja zelo zares, ona zares moli. Ona je vsa prepojena z molitvijo. Ona to, kar govori, živi.

Hvaležno sprejema pomoč, ki ji jo nudijo njeni bližnji, včasih sem med temu ljudmi tudi jaz. Hvaležna je! Kolikokrat se zahvali. Iz srca zahvali.

Včasih rahlo potoži zaradi svoje nebogljenosti, nepokretnosti, seveda bi rada sama poskrbela zase. Ampak to ni jadikovanje, ni žalovanje ... tudi to je sprejemanje, sprejemanje življenja. Vsega, kar ji je življenje prineslo. Dobrega in hudega, v poskušanju živeti vsak dan pošteno, iskreno, čisto.

Ker jo nekoliko ovirata slabši sluh in vid, včasih ne opazi, da čakam ob njej, da kaj naredim. Recimo, da ji dam zdravila. Ker je nočem zmotiti, čakam, če se le preveč ne mudi.

Ker ima nekaj težav s spominom, ali pa kljub temu! - molitve večkrat ponavlja ... "Jezus, Marija, Jožef, stojte mi ob strani v zadnjem boju ..." Ko zmoli molitev do konca, začne spet od začetka. Isto ali drugo. Delo in molitev. Gospe ne poznam še dolgo, ne vem, kakšna je bila pred leti, desetletji, vendar sklepam, da je bila vedno taka! Dobra, zvesta, delavna, požrtvovalna. Taka, da je znala iskati dobro. Taka, da ni besnela v krivicah, ki so se ji zgodile, dogajale. Zato lahko tudi mirno pravi, da je starost tudi lahko lepa ... če je človek prej pošteno živel!

Večkrat pomislim, od kod njen mir, njena potrpežljivost. Iz molitve, iz nje same!

Pred kratkim je nekomu povedala, koliko je stara. Mladi človek jo je s spoštovanjem gledal. Potem je rekla: "Kaže, da nisem še naredila vsega, zaradi česar sem na svetu!" Vsi smo se veselo posmejali.

Kaj ona lahko naredi? Kaj lahko dela?

Moli. Pripoveduje. Kaže pristno naklonjenost.

Nam, ki smo ob njej, daje možnost, da brusimo svojo človeškost, da čutimo to, da s tem, ko ji pomagamo, tudi prejemamo.

Kajti biti dober nihče ne more, če ni "naslovnika, prejemnika".

Kar naredimo dobrega, se nam vrača.

Tega ni vedno videti. Vendar moremo upati in zaupati, da bo na svetu dobro, če se bomo trudili za dobro tudi sami.