Rodila sem fantka, majhnega drobcenega fantka. Iskala sem potem stvari zanj, ravno zadnje dni sem vse posortirala in spravila, saj še ni bil čas, da rodim. In potem sem kar rodila, enega drobcenega fantka, čisto drobcenega, ampak živahen je bil in duševno je neverjetno hitro rasel. Takoj smo imeli krst in jaz sem iskala oblekce zanj, ničesar nisem našla, samo iskala sem in iskala. Sklenila sem potem, da bo v redu tudi, če ga zavijem v eno deko - da ga ne bo zeblo, ko je pa tako drobcen.

Deček v mojem naročju se mi je smehljal. Vidno je rasel. Tisto "rasel v modrosti in vednosti"! Potem je malo detece kar spregovorilo. Ne spominjam se besed, ampak vem, da je bila med njimi beseda "Jezus".

Pomislila sem, kako ta otrok hitro raste, zori ... kako upam, da to ne pomeni, da bo hitro preživel svoje življenje .... in hitro "odšel" od tu.

Tako nič nimam rada smrti ... Te čase toliko mislim na ata, takle čas pred dvema letoma sem preživela ob njem, ko je umiral ...

Moje nocojšnje sanje so se zaključile, z ljubkim smehljajočim fantkom v mojem naročju.

Kasneje, ko sem odprla Facebook, mi je le-ta ponudil en star spomin, ki je bil objavljen prav na današnji dan pred petimi leti. Tudi sanje, tudi dojenček. Tudi v tistih sanjah sem rodila. :)

Kaže, da na 16. julija večkrat sanjam o dojenčkih :)

______________________________________

Od srca do srca: Dojenček:

"Končno se je zbudila!!" zaslišim glas nekje ob strani. Ugotovim, da govorijo o meni. Kje pa sem? Kdo govori tam nekje ob strani?
Sestra je, to vem po svetlo modri obleki. Aha, saj res, v porodnišnici sem. Rodit sem šla! In kje je otrok, moj otrok? Potipam, trebuha nimam več, torej sem res rodila ... A kje je otrok!?
"Oživljali smo vas," pravi sestra.
"Kako, oživljali?"
"Ja, potem smo vas še polili z vodo," nadaljuje sestra. "Dva dni ste bili v nezavesti."
"Pa otrok?" končno vprašam.
"Punčko imate!" pravi, "zdravo punčko. Lepo punčko."
"Kje je?" hlastno vprašam.
"Vas bomo peljali k njej."
Peljejo me s posteljo vred v neko sobo, kjer je veliko dojenčkov in potem mi dajo v roke lepo deklico s temnimi laski. Dojenčica se smehlja! Vidim ji v spodnji čeljusti dva mala zobka! Neverjetno, torej se je meni rodil otrok z zobki, mislila sem, da so to le zgodbe!
"Marija!" pokličem deklico in jo tesno stisnem k sebi! Končno sem jo dobila spet k sebi ... toliko mesecev sva bili tesno skupaj, ona v meni in jaz v njej, in potem naju je porod ločil. Le zakaj sem padla v nezavest? Kaj je bilo z menoj? Kako je to čudno. Ničesar se ne spominjam. A zdaj sva skupaj!
Komaj čakam, da pridejo do naju najini domači! Komaj čakam, da spet objamem svojega moža in vsakega otroka posebej.
To bo veselje!
Imamo malo deklico! Marijo!

Takele sanje sem imela danes ponoči. Pestovala sem svojega dojenčka! Kako milo je imeti v naročju dojenčka ... O kje so že časi rojevanja!
Vse ima svoj čas pod nebom ...
Čas rojevanja, čas zorenja, čas sadov ...