Želim si, da otroci spoznajo svetega Miklavža "globinsko", v pomenu, da je lahko "sveti Miklavž" vsak, prav vsak od nas. Tudi vsak otrok. Želim si, da "spoznanje", kako je pravzaprav z marsičim okrog praznovanja, miklavževanja, ne prizadene prav nikogar. Mislim, da je lahko hudo, če otrok verjame samo v natančno to predstavo svetega Miklavža, ki so mu jo v nežnih letih posadili v srce, potem pa pride "spoznanje".

Ampak sveti Miklavž je resničen in hkrati je lahko oblečen.

Tako približno sem odgovorila na vprašanje svoje učenke, ki je drezala z vprašanjem, če je resničen ali je pa le oblečen.

Povedala sem, da se vsak od nas lahko obleče v drugega, tako se tudi za pusta marsikdo ... in tudi v Miklavža se lahko oblečemo ljudje. Pa vendar je sveti Miklavž resničen in hkrati ta dobri človek živi v vsakem od nas, če skušamo delati dobre stvari, dajati drugim in se s svojim darom ne hvaliti.

No, ob tem, ko včasih otroci na koncu ure kaj delijo (največkrat sladkarije) in jih jaz usmerjam, da morajo deliti vsem otrokom in tudi staršem oz. tistim, ki pridejo ponje, mnogokrat starši rečejo: "Kar naj otroci pojedo!" Meni se pa zdi, da se včasih otroci tako navadijo na to, da imajo vedno oni prednost, da so oni središče vsega, da je včasih to otrokom preveč samoumevno. In to jih ne uči misliti na druge, biti pozoren do drugih.

Zato sem letos spet sklenila (kot že kdaj), da otroke usmerim v to, da oni nekaj dajo staršem in to skrivaj. Imajo skrivnost, dobro skrivnost. Jih skrivaj presenetijo.

Pripravim majhne čokoladice in otrokom povem, da je meni Miklavž naročil, da naj oni presenetijo starše. Za vsakega je ena čokoladica. Čokoladice so različne in oni izbirajo. Ne smejo izbirati zase, pač pa z mislijo na starše; izberejo naj tako čokoladiko, ki bo staršem všeč - in ne njim, otrokom.

O, kako mi pobožajo srce takele besede: "Ana, kakšna je ta? Kaj je v njej? ... Katera je najbolj grenka? ... Moja mami ima rada grenko."

Nasmehnem se ob temle plahem vprašanju: "A bo smela mami deliti? ..." Itak da bo smela! :)

"Samo ne pozabite, saj veste, da Miklavž ne sme pozabiti! Kako bi bili vi žalostni, če bi Miklavž pozabil!"

Potem čokoladke skrijejo in ko pridejo starši, so tako skrivnostni! :)

Naslednjič jih vprašam, če je presenečenje uspelo.

Pripovedujejo o tem, kako so bili Miklavži. Nekdo pove, da je dal darilce v nogavico :)

Oja, eden je tudi pozabil. Ampak saj kakšna lepa skrivnost lahko malo počaka. :)

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/89978/miklavzevski-utrinki

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/90025/pismo-miklavzu

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/90199/sveti-miklavz-z-zamudo

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/90008/mali-in-sv-miklavz

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/90040/najboljse-miklavzevo-darilo

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/90037/sveti-miklavz-kot-ljudska-poboznost-in-izrocilo