
Otrokom pripovedujem o Jezusovem življenju.
Pokažem sliko njegove zadnje večerje, to sliko izberem zato, ker se mi zdi umetniška (otrokom želim približati tudi umetnost), predvsem pa zato, ker je na njej lahko najti Juda Iškariota. Jasno. Otroci ga takoj najdejo, medtem ko na raznih drugih slikah ni tako očitno, kateri je on.
Seveda je vse to pravzaprav zadeva tega, kar smo se naučili. Kar vemo. Kar so nam povedali.
V resnici težko ocenjujemo svetost oz. nesvetost posameznika.
Kakorkoli, pridružite se otrokom in povejte, kdo na sliki je Juda Iškariot. :-)
Večina otrok takoj pove. Posebej všeč mi je izjava deklice, ki pravi: "Ta, ki nima svete glave!"
Seveda se potem pogovarjamo o svetih glavah.
"Ana, ti imaš tudi sveto glavo!" pravi eden od otrok.
Z otroki se pogovarjamo o tem, da imamo vsi svete glave, če se trudimo biti dobri, da pa se pravzaprav ob zaključku življenja najbolj vidi, koliko so naše glave res svete. Ker še tako dober človek, ki velja za poštenega, prijaznega, dobrosrčnega, včasih kasneje v življenju "pozabi biti dober". Njegova "sveta glava" potem ni več sveta ...
Tudi o Judu Iškariotu težko govorimo kaj več. Vemo, da je izdal Jezusa. Ne vemo pa, kako je potem sam doživljal vse to. No, vemo, da mu je bilo zelo hudo. Mislim, da se ni zavedal, kako hudo stvar bo naredil s tem, ko bo Jezusa izdal.
Ob sliki se potem pogovarjamo o zadnji večerji. O Jezusovih besedah, ki posvetijo kruh in vino. O Jezusovi zadnji večerji, ki je prva sveta maša.
Ob zaključku verouka imamo skupaj s starši molitev - skupaj izgovarjamo besede, ki jih slišimo pri vsaki maši ... Jezusove besede. Vsak blagoslovi kruhek, ki ga ima v svojih rokah.
In potem ena deklica, vsa v vzdušju "svetih glav", reče: "Zdaj bom pa spravila kruhek v žep - in zdaj bo sveti žep - saj sem vanj dala sveti kruhek!"
In naša usta bodo sveta, če bomo jedli sveti kruh. In potem - če bomo uživali sveti kruh - bodo sveta tudi naša srca!
Moji ljubi veroučenci!
Mar 24, 2018