

Znanec, gospod srednjih let (saj ne vem, (do) kdaj so srednja leta! ;-) ), mi ponosno pokaže spominčice, ki jih je posadil. Lep moder kupček sredi gredice. Jih res občudujem.
Ampak potem ugotovim, da mi želi ta vrtnar še malo več povedati o "vsebini" tega svojega vrtnarjenja.
"Samo da ne bodo kakšni starejši prizadeti ... ob spominčicah."
(Fotkala hčerka.)
Le zakaj bi jih prizadele spominčice - spominjanje starih časov? Ko pomislimo, koliko življenja je že za nami? In kako blizu je že smrt?
"Tako pač ... ko ne gre več," navihano reče. Malo se mi zasvita. "Zato bom posadil še fuksije!" se hudomušno smeje.
Aha, končno "uštekam"! :)
Ker je z nama še en mlad moški, duhovnik, skušam zadevo malo ublažiti.
"Ne vem, če bo tukaj dobro mesto za fuksije, ne prezimijo zunaj," povem stvarno. Ampak on nadaljuje s svojim načrtom, da bo pač posadil še fuksije. Jaz čutim nekoliko zadrege, kakšni namigi pašejo kvečjemu med nas, poročene "starce", se mi zdi, ampak z nama je mlajši duhovnik, pa rečem "vrtnarju": "A nisi ti malo pretiran ...?"
"Neee, zakaj pa," reče, "sem normalen moški!" In doda še kaj, vsi trije se režimo, jaz poudarjam lepe rožice, vrtnar poudarja neke namige. Vrtnar reče, kako so fuksije lepe in jaz pritrdim in dodam: "Ja, zelo so lepe, čeprav vse dol visi ..."
(Fotka)
Tedaj duhovnik zafarba in reče: "Dost je blo, grem, ko take govorita!" Midva z vrtnarjem se smejeva, češ: pregnala sva ga! :)
Potem "vrtnar" spet začne o fuksijah, pa se obrnem k njemu in mu rečem: "Ej, a si ti fuksija - ali spominčica?"
No, in tedaj zakuha še on!
"No, grem!" reče in odide. Jaz se smejem vsemu skupaj, češ, kar dva moška sem pregnala.
In to samo s pogovorom o spominčicah in fuksijah!
Apr 11, 2016