Danes sem pri večerni maši sedela pred jaslicami in bilo mi je nenavadno lepo. Milo, spokojno. Ne da bi bila posebno raznežena ob jaslicah in sploh v božičnem času (zdaj s svečnico, 2. 2., se bo zaključil širši božični čas), enostavno lepo mi je bilo. Ob meni sta bila moja najmlajša sinova, patrove besede so jasne poletale med nas. Zbor na koru je pel božične pesmi ... pa res, še zdaj, potem je pa do naslednjega božiča konec s temi pesmimi ... razen! No ja, pri nas doma je mogoče Sveto noč slišati tudi poleti :)
No, in v to spokojnost večera so se zaslišale besede bralca drugega berila, bile so te:
"Hrepenite pa po večjih darovih; hočem pa vam pokazati še mnogo odličnejšo pot.
Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale.
In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.
In ko bi razdal v živež vse svoje imetje in ko bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne dá razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša.
Ljubezen nikoli ne mine: če so preroštva, bodo ponehala; če jeziki, bodo umolknili; če vednost, bo prešla.
Zakaj nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo.
Ko pa pride, kar je popolno, bo minilo, kar je nepopolnega.
Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok; ko sem pa postal mož, sem opustil, kar je bilo otroškega.
Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen."
Našle so me.
Tukaj sem.
To berilo je tisto, ki sem si ga izbrala za svojo poročno mašo, pa je prišlo nekaj vmes, tako da ga na koncu sploh nisem sama brala - kar je bila moja želja.
Je ljubezen res taka? Vse premaga, je potrpljiva, je dobrotljiva, ne misli hudega ...?
Se ne napihuje, veseli se resnice ...?
Besede legajo vame kot tih večer na svet po dela polnem dnevu ...
Ali kot bi nekdo sejal seme na sveže zorano njivo ...
Ne vem, če bodo rodile ... ampak zemlja semena besed željno sprejema ... Oče, blagoslovi! Ne zahtevam, srčno upam!
Vse mine, le ljubezen ne.
Kako se me ponovno dotakne to, kako vse dojemamo s stališča, kjer smo. Kot otrok sem dojemala takratni sebi primerno. Zdaj je drugače. Koliko stopnic sem že prehodila? Kako daleč je še?
Včasih se mi zdi, da sem zelo stara. Utrujena od življenja. Ljubi Bog pa ve zame.
Še vedno gledam v zrcalu v uganki ... še vedno je moje življenje prežeto z ugankami ... le kdaj pa res čutim, da vidim Bistvo. Da vidim Cilj. Da živim Cilj. Sicer pa je vsa pot Cilj ... Torej je Pot.
"Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen."
Radosten in blag božljaj.
Naj mi bo dano spoznati ljubezen do zadnjega ... spoznati, živeti ljubezen do zadnjega diha.
Tudi ko ne vidim nobenega smisla, ko nič, nikomur, ničemur ne verjamem, ko se mi podre vsako upanje, naj imam rada.
Če pšenično zrno ne umre, ne rodi sadu ...
Feb 01, 2016
