"Vrgla sta temno senco na Mater Božjo oziroma na njen hram."

Piše: Boštjan M. Turk*

Pol leta pred tako rekoč odločilnimi volitvami bo treba še marsikaj postoriti, to je normalizirati, če se želi Slovenija otresti Robertine (vladajoči par z vsemi okraski in pripadki iz proračuna). Za to je kar nekaj razlogov: za tretjino dražje življenje v primerjavi z letom 2020 ali 2021; nedostopnost zdravstvene oskrbe: imamo zgolj 1400 primarnih zdravnikov; totalitarni primež nad svobodo javne besede: na RTV je zaposlenih kar 2000 ljudi, katerih funkcija je prirejanje stvarnosti oziroma resnice; grozljive vrste na avtocestah, ki iz potovanja na relaciji Maribor–Ljubljana naredijo pustolovščino, kakršne bi se ne sramovali niti Argonavti; uničevanje kmetstva, podjetništva, šolstva, kulture, življenja nenazadnje. Zakaj slednjega?

Robertina je kot Mrtvaški ples v Hrastovljah. Pojasnimo: Freska Mrtvaški ples v cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah (1490, Janez iz Kastva) je najznamenitejša slovenska srednjeveška poslikava. Prikazuje procesijo, kjer okostnjaki - poosebljena smrt - vodijo predstavnike vseh družbenih slojev, od otroka, berača, vojaka, trgovca do kralja, papeža in kraljice, proti odprtemu grobu. Sporočilo je jasno: smrt je neizogibna in pred njo smo vsi enaki, ne glede na bogastvo ali položaj. V času kuge, vojn in negotovosti je freska vernike opozarjala na krhkost življenja in pomen priprave na zadnjo uro. Kot "memento mori" je delovala smislu realističnega opomina: zemeljske dobrine so minljive. Zaradi močnega simbolnega pomena in odlične stopnje ohranjenosti je freska edinstven umetnostni in zgodovinski spomenik.

Toda prav ta logika mrtvaškega plesa se danes kaže kot zrcalo tranzicijske oblasti in politike. Če je freska v srednjem veku svarila, da je smrt neizogibna in nad njo človek nima oblasti, je danes videti, kot da želi vlada stopiti prav na mesto Smrti same. Pri Robertini (središču moči v državi) imamo namreč občutek, da je svet postavljen na glavo: nevladniki kot operativno krilo izvršne oblasti se strastno "fajtajo" za splav - torej za pravico, da se življenje prekine še pred rojstvom. Hkrati vladna večina uzakonja evtanazijo, ki prinaša smrt na konec poti, pred naravnim iztekom našega bivanja na planetu.

Tako oblast drži v svojih rokah oba dela človekove poti - spočetje in starost. Z njima ravna po lastni presoji, kot Bog, ki določa čas življenja in čas smrti.

Hrastoveljski Mrtvaški ples je opozarjal, da je bela dekla s koso močnejša od ljudi. Nihče je ne more izigrati, pred njo je vsakdo enak. Današnja politika pa si domišlja, da lahko odloča namesto nje. In prav v tem se razkriva ironična aktualnost freske: čeprav je vse postavljeno na glavo (»nevladniki« in vlada namesto Boga odločajo, kdo (in do kdaj) bo živel in kdo ne (splav)), nas njen tihi opomin še vedno doseže - nihče ne bo ušel plesu, ki se konča v odprtem grobu.

Tudi ta vlada ne bo, zato Robertina pohajkuje po Brezjah. Kot je freska sporočala, da so zemeljske dobrine prehodne, tako se tudi onadva zavedata, da je mandat oblasti le začasen, življenje na veliki nogi pa minljivo kot senca. Romanje na Brezje bi bilo lahko izraz spoznanja, da je treba uživanje podaljšati, kolikor se le da: če je to mogoče s še enim mandatom. Zato je ni sile, ki bi ne mogla posvetiti sredstva. Zloraba Matere Božje sodi prav v ta okvir. A prav tu nastopi protislovje: Cerkev, ki naj bi bila varuhinja duhovne resnice, naenkrat pozabi, kakšno je njeno poslanstvo (da ni od tega sveta), ter posledično sprejema politične figure kot častne romarje.

Če smo dejali, da bo treba še marsikaj postoriti, to pomeni, da se bo morala začeti največja neuradna zastopnica slovenskega naroda, Rimskokatoliška cerkev, na vrhu svoje hierarhije pač začeti vesti normalno in svoji odgovornosti primerno. Vrh hierarhije (z izjemo škofa Petra Štumpfa) bi bilo treba odpoklicati (je večinoma produkt prejšnjega nuncija, o katerem pa se govori to in ono …) in ga nadomestiti z duhovniki, ki razumejo znamenja časa ter jih ne vodi skrb za lasten blagor in z njo povezan kronični oportunizem. Ker dobro poznam razmere v Cerkvi, jih lahko tako naštejem vsaj ducat, ki bi bili bolj primerni za škofovsko palico kot sedanja zasedba.

Poglejmo si v tej luči "brezjansko epizodo". Robert Bahčič sprejme Roberta in Tino - uradno, pred kamerami, v soju žarometov, kot da bi šlo za srečanje zgodovinskega pomena. Toda vsakomur, ki ima vsaj kanček zdrave pameti in duhovnega razločevanja, je jasno, da tu ni šlo za romanje, temveč za predstavo. Oba gosta sta epikurejca sodobnega časa, uživača, ki ju vera ne nagovarja, še manj pa presežnost. Prišla sta praznih rok, a hkrati polna računic političnega marketinga. Ni ju gnala ne želja po zveličanju ne iskanje odpuščanja ne hrepenenje po stiku z Materjo Božjo. Prišla sta po točke, po fotografije, po odmev v medijih. In zgodilo se je neizogibno: despojna je vrgla temno senco na Mater Božjo oz. vsaj na njen hram. Ta madež pa traja in traja.

Cerkev je obstala skozi stoletja prav zato, ker je znala razlikovati duhove in videti znamenja časov. Ker je razumela, kdaj nekdo prestopi njen prag iz iskrenosti in kdaj iz preračunane koristi. Tokrat pa tega razločevanja ni bilo. Robertina je lahko brez najmanjšega zadržka uporabila oltar kot kuliso, svetišče kot sceno, vero kot dekoracijo za politično predstavo.

In tu se pokaže odgovornost Roberta Bahčiča. On ni zgolj naključni duhovnik; je predstojnik največjega slovenskega svetišča, mož z doktoratom znanosti, človek, ki bi moral prvi prepoznati praznino, aroganco in posvetni kič, ki je stal pred njim v osebi mladoporočencev. Še več: ta dva se teden nazaj nista podvrgla cerkvenemu obredu poroke, temveč zgolj posvetnemu. Nista se zaupala božjemu služabniku, temveč je to namesto njega opravil kar - šerif, ljubljanski sicer, a kljub temu šerif. Kot včasih na Divjem zahodu.

Predstojnik svetišča bi moral vedeti ad primum, da cerkev ni prostor za reklamo, da svetišča ne odpiramo vsakomur, ki pride le po trenutek na naslovnicah. A tega ni storil. Vsak bo nekoč deležen pet minut slave, si je mislil. Sprejel je igro. Odprl je vrata bazilike političnemu marketingu, namesto da bi jih varoval pred zlorabo. A Cerkev brez razlikovanja duhov je slepa. Slepa za svoje poslanstvo, slepa za resnico, slepa za Boga. In kadar to slepoto omogoči tisti, ki stoji na čelu svetišča, je rana toliko globlja.

Zgodovinski kontekst tega vedenja pokaže, kako daleč je Cerkev (robertov bahčičev ali barjanskih škofičev, ki služijo lastni službi) od svojih temeljev. Krščanstvo se je namreč od samega začetka utemeljevalo na spopadu z oblastjo - najprej z rimskim cesarstvom, najmočnejšo silo, kar jih je svet kadarkoli videl. Vera, kakršna se je oblikovala, ni bila stvar udobja ali pragmatizma: zrasla je iz življenja in žrtvovanja svetnikov, ki so večinoma bili mučenci. Ti posamezniki so tvegali vse, najprej življenje, v spopadu z oblastjo, ki je v svoji moči in organiziranosti presegala vse prejšnje strukture. Rimljani so kristjane preganjali, ker niso želeli, da bi se podredili kultu cesarja. In kaj je Golob drugega kot to? In tedanji kristjani so svojo zvestobo plačali z najvišjo ceno, z življenjem. Kljubovali so najmočnejši sili svojega časa, preprosto zato, ker je njihova zvestoba Bogu in moralnim zakonom prevladala nad strahom in osebno varnostjo.

Poglejmo konkretne primere: Alojzij Stepinac je bil po koncu druge svetovne vojne postavljen pred usodno dilemo: Tito mu je ponudil, da se loči od Vatikana in postane vodja "nacionalne" katoliške cerkve, kar bi mu prineslo moč in vpliv. Druga alternativa je bila bistveno slabša: ostati zvest papežu in rimski cerkvi ter tvegati zapor in smrt. Zagrebški nadškof je izbral slednje: ločitev od Svetega sedeža bi namreč pomenila izdajo vere. Zaradi tega je bil aretiran in obsojen na 16 let zapora. Tako je tudi umrl. Papež Pij XII. pa je javno izrazil podporo njegovi zvestobi in ga leta 1953 imenoval za kardinala. Stepinčeva odločitev je jasen primer moralne trdnosti, kjer zvestoba nauku in veri prevlada nad osebno koristjo ali strahom pred najmočnejšo oblastjo v državi.

Janez Pavel II. je to paradigmo nadgradil na svetovni ravni in postal izjemen simbol moralne trdnosti Cerkve. Njegovi govori in dejanja so razkrivala totalitarni komunistični režim v Vzhodni Evropi in neusmiljeno opozarjala na ideološke anomalije, ki so kršile človekove pravice in omejevale versko svobodo. Papeževo delovanje ni temeljilo na preračunljivosti ali taktiziranju, temveč na globoki moralni odgovornosti, ki presega trenutne politične interese. S tem je dokazal, da Cerkev ne sme biti zgolj simbolna ali ritualna institucija, ampak mora ostati moralna sila, ki neomajno ohranja kritični glas proti neetičnim oblastem in se ne podreja tiraniji.

Kako so te besede večno aktualne, pove dejstvo, da je prav o njih tekla beseda te dni. Na simpoziju o Srednji Evropi, ki so ga 15. in 16. septembra v Ljubljani organizirali časopis Družina, Veterani slovenske osamosvojitve ter Zbor za republiko (konkretno pa Žiga Turk in Andrej Lokar), je bil namreč Janez Pavel II. ena od osrednjih tem razprave. Med uglednimi akademiki je - v smislu analize, za katero si prizadeva pričujoči zapis - izstopal poljski zgodovinar dr. Adam Chmielecki, specialist za zgodovino Poljske in Srednje Evrope. V svojem predavanju je posebej poudaril papežev pogum, neomajno vero in ključno vlogo pri ohranjanju svobode v Srednji Evropi, vključno s Slovenijo.

Chmielecki je izpostavil, kako je Janez Pavel II. postal simbol upora proti totalitarnim režimom, njegovi obiski in govori pa so ne le razkrivali represivne prakse komunističnih oblasti, temveč tudi aktivno spodbujali upanje in odpor do zatiranja. Papež ni deloval pragmatično ali zaradi lastne koristi, temveč je svojo moč in vpliv uporabil za zaščito pravic posameznika in za krepitev moralne odgovornosti Cerkve. Zato je tvegal tudi kroglo atentatorja. Ušel ji je - dobesedno - po milosti Matere Božje (Fatimske Marije).

V slovenskem kontekstu je Alojziju Šuštarju uspelo združiti moralno trdnost in pragmatično preudarnost. Njegovo posredovanje pri pogovorih z državnimi oblastmi v času osamosvojitve je omogočilo miren prehod in legitimnost plebiscita, ki ga je večinsko podpirala katoliška skupnost ob sodelovanju političnih akterjev, kot sta bila Jože Pučnik in Demos. Šuštarjev primer jasno dokazuje, da Cerkev lahko vpliva na politične procese, ne da bi izgubila moralno legitimnost, če deluje zavezana pravičnosti, pluralizmu in skupnemu dobremu. Njegova sposobnost, da uskladi moralni imperativ in diplomatsko učinkovitost, je popoln kontrast sodobnemu oportunizmu. Na primer pokvečeni drži brezjanskega priorja.

Stepinac, Janez Pavel II. in Šuštar so zgled, kako moralna integriteta, pogum in zvestoba višjim vrednotam omogočajo Cerkev, ki je etična in odporna proti krivicam oblasti. Bahčič in sodobni oportunisti pa so obratno. Res bo pol leta pred volitvami treba marsikaj postoriti. Začnemo lahko kar pri tistem, kar nas je Slovence (zgodovinsko) določilo kot narod, pri krščanstvu, natančneje pri Cerkvi. Čisto najprej se lahko odpravimo kar na Brezje. In kakšnega patra poterjamo za potrošek oz. povprašamo po zdravju, kot se to manj učeno reče.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.