"Jedro vojne je bila državljanska vojna."

Piše: Boštjan M. Turk*

V pričujočem zapisu bomo poskušali pokazati, da bo ozdravljenje od Svobode in posledično Goloba - če naj bo uspešno! - moralo potekati ob hkratnem ozdravljenju od lažne mitologije, na kateri je zasnovano slovensko javno življenje od leta 1945 naprej, z redko izjemo 90. let in prvega desetletja 21. stoletja.

Gre prav za mitologijo enobeja. "V deželi je fašizem in jaz vas bom osvobodil," je bila prva politična poved sedanjega predsednika vlade. Z njo je decembra 2021 vstopil v javni prostor. Zadnja so bili akordi partizanske pesmi Bella ciao, s katero se je nedavno odprl kongres njegove stranke. Ves čas od leta 1941 je mitologija NOB vseprisotna v slovenskem prostoru. Zadnji predsednik CK ZKS poskrbi, da vsak novi obraz, ki ima pooblastilo za delovanje, ostaja trdno v njenem risu: Miro Cerar, Zoran Janković, Alenka Bratušek, Marjan Šarec, nenazadnje Robert Golob, vsi prisegajo na osvoboditveno retoriko.

Njen začetek naj bil bila ustanovitev Osvobodilne fronte 27. aprila 1941, nečesa, kar se v obliki, v kakršni se je to od dogodka naprej predstavljalo, nikoli ni zares zgodilo. Tudi je drugo dejstvo, da enobe ni bil toliko enobe (če sploh, kot bomo videli v nadaljevanju), temveč socialistična oz. komunistična revolucija.

Z njo pa je kot z dogajanji v Orwellovem romanu 1984 pač tako, da ni tako rekoč za verjeti ničesar, kar se v tej zvezi pojavlja. Kljub temu je mit enobeja najmočnejši in najdlje vztrajajoči mit v prostoru. To preseneča še toliko bolj, ker je skoraj integralno utemeljen na neresnicah. In tudi zato, ker je v svojem bistvu odkrito protinaroden in protislovenski, saj je pomenil največje krvoprelitje, odkar obstajamo. A drugače sploh ne more biti. Spočet je iz spoja nacionalnega in internacionalnega socializma (fašizma in nacizma ter komunizma), rojen pa v času, ko sta si eden in drugi podala roke in začela drugo svetovno vojno.

NOB je tako najbolj krvava epizoda slovenske zgodovine: drugače tudi ne more biti. A tej resnici je dostop v javnost prepovedan. Prav zato se je treba vprašati, čemu je NOB sploh služil in ali se je Slovencem dejansko izplačal. Kaj so bila njegova resnična izhodišča, kakšne posledice je prinesel in kakšna je bila njegova cena za slovensko družbo? Predvsem pa, kako se je situacija razvijala glede na dinamiko na drugih, evropskih bojiščih in koliko je oborožen odpor v Sloveniji in Jugoslaviji dejansko prispeval k zmagi zavezniške koalicije?

Pri tem izstopajo naslednja dejstva. Komunisti so se aktivno vključili v odpor šele po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941, kar kaže, da njihov boj ni izhajal iz načelnega antifašizma, temveč iz ukazov Moskve. Narodnoosvobodilni boj (NOB) je bil zato pretežno komunistično vodena revolucija, katere cilj je bila vzpostavitev socialistične oblasti, pri čemer so ključno vlogo pri osvoboditvi Jugoslavije odigrali zavezniki, predvsem Rdeča armada. Partizanske akcije niso imele odločilnega vpliva na izid druge svetovne vojne, poleg tega pa so partizani v letih 1941–1945 povzročili več žrtev med domačim prebivalstvom kot med okupatorskimi vojaki. Mit o samostojni osvoboditvi Jugoslavije s strani partizanov tudi ne drži. Osvoboditev je bila v veliki meri posledica zavezniških operacij, zlasti sovjetske Rdeče armade, ki je v beograjski ofenzivi oktobra 1944 odločilno zlomila sile osi na Balkanu. Partizanske enote, združene pod Narodnoosvobodilno vojsko in partizanskimi odredi Jugoslavije (NOV in POJ), so izvajale gverilske akcije, kot so sabotaže in napadi na manjše postojanke, ki pa v globalnem kontekstu vojne niso imele strateškega pomena. Enako je bilo v naši domovini Sloveniji.

In če pogledamo to še s stališča tistega, kar je najbolj dragoceno, to je človeških življenj, katerih tragedije se žal razodevajo v številkah, se lahko utemeljeno vprašamo, ali se je NOB Slovencem izplačal? Je bilo vse skupaj vredno žrtev? Posezimo malo nazaj. Državni svet Republike Slovenije je v dneh med 11. in 12. novembrom 2004 skupaj z Inštitutom za novejšo zgodovino pripravil veliko znanstveno konferenco, katere izsledke je zbral v monografiji Žrtve vojne in revolucije. Tam lahko preberemo tudi sumarno oceno, za kaj je v času 1941-1945 (in v nadaljevanju) šlo. "Namerni in neposredni povzročitelji, s tem pa tudi glavni krivci za državljansko vojno, tega nujnega pogoja komunistične revolucije, so komunisti. In ko ob koncu državljanske vojne prevzamejo oblast, z revolucijo ne prenehajo, marveč jo institucionalizirajo, obenem pa stopnjujejo. Temeljno revolucionarno dejanje po koncu vojne, se pravi, komunistično oblast utemeljujoče dejanje, je zunajsodni pomor bivših domobrancev, ki so jih vrnili Angleži. Odslej revolucionarni oblastniki vedno znova, še v osemdeseta leta 20. stoletja, poudarjajo oz. opozarjajo, da revolucija še traja. Da revolucija, ki se je začela s partizanstvom in se dokončno vzpostavila ob njegovi zmagi, še ni končana."

Ozrimo se najprej k žrtvam. Zbornik navaja naslednje številke: "Na območju Republike Slovenije, kjer je tedaj živelo približno 1.492.000 prebivalcev, je bilo med drugo svetovno vojno in neposredno po njej predvidoma okrog 89.000 vojnih žrtev, kar je pomenilo izgubo okrog 6 % prebivalstva." V tej zvezi ugotavlja: "Glede na posameznikovo vlogo v vojni je v analizo zajetih 70.922 medvojnih žrtev in 13.898 žrtev povojnega nasilja. Kot največja skupina žrtev nastopajo vojaške osebe, ki pomenijo s 53.680 žrtvami preko 63 % vseh žrtev. Delež civilnih žrtev je torej v primerjavi s prvo svetovno vojno, ko je bil okoli 10 %, porasel." A to so najkonservativnejše številke, število mrtvih bi utegnilo biti realno skoraj za tretjino višje.

Navedimo Francijo, ki je veliko bolj znana po odporniškem gibanju, a ima neprimerljivo manj žrtev. Med letoma 1940 in 1944 je francosko odporniško gibanje (Résistance française) utrpelo izgube, ki pa jih je zaradi razpršenosti in tajnosti delovanja težko natančno določiti. Ocene kažejo, da je bilo med oboroženim odporom in sabotažami ubitih približno 10.000-15.000 ljudi, skupaj z deportacijami in zapori pa se skupno število mrtvih članov gibanja giblje med 20.000 in 30.000. Glede na tedanjo populacijo Francije, ki je znašala okoli 40,5 milijona prebivalcev, to pomeni približno 0,05-0,075 % vseh Francozov.

Iz tega sledi, da je odporniško gibanje predstavljalo manjši delež žrtev - manj kot 0,1 % celotne populacije, vendar je imelo nesorazmerno velik simbolni pomen za narodno identiteto, boj proti okupatorju in povojno kolektivno zgodovinsko zavest Francije. Nič podobnega se ne da trditi za Slovenijo, še posebno ker je pozitivno vrednotenje francoske rezistence utemeljeno na dejanskih dejstvih, slovenski NOB pa prehaja iz ene periode laži in izmišljij v drugo, vselej pa je enako oddaljen od resnice, kot je bil baron Münchhausen iz Lažnivega kljukca od Zemlje, ko je po fižolovki priplezal do Lune.

Lažna mitologija postane najočitnejša, če število žrtev, ki Slovenijo uvršča med najbolj prizadete države v 2. svetovni vojni, ob bok Sovjetski zvezi in Poljski, primerjamo s številom padlih okupatorjevih vojakov. Po ocenah slovenskih zgodovinarjev (podatek sem avtor preveril pri zgodovinarju Jožetu Dežmanu) je v spopadih s partizani in drugimi oblikami odpora na območju Slovenije do konca vojne padlo manj kot 3.000 nemških vojakov.

Še hujši absurd - to je, kar se tiče "smiselnosti" NOB, se pojavi pri italijanskih vojakih. Njihove okupacijske enote so na območju Slovenije namreč imele manjše izgube v primerjavi z nemškimi. Po razpoložljivih ocenah je padlo okoli 1.000 italijanskih vojakov, predvsem v spopadih s partizani, kot je bila bitka na Nanosu (april 1942), kjer je italijanski bataljon utrpel izgube, a točne številke niso navedene. Italijanske izgube so bile omejene tudi zaradi zgodnje kapitulacije Italije septembra 1943, po kateri so nemške sile prevzele nadzor nad ljubljansko pokrajino. Ob vsem je še peščica madžarskih vojakov.

Ta del analize lahko sklenemo z ugotovitvijo, ki smo jo že napovedali: "S tem število žrtev slovenskega protirevolucionarnega tabora glede na Zahodno Evropo izstopa. Večje je tudi od ocen, ki veljajo za Francijo, kjer je pomenilo okoli 10.000 pobitih v času zaključnih bojev in po vojni 2,8 % vseh žrtev. Od teh jih je bilo okoli 2.250 usmrčenih po vojnih." Pri nas so pobili, če upoštevamo zgolj umorjene na ozemlju Slovenije, več kot stokrat toliko ljudi (!?).

Najgloblja logika slovenskega enobeja (revolucije) torej sliši na dve človeškemu umu najbolj grozljivi besedi, na pobijanje in na smrt. Skoraj sto tisoč Slovencev je moralo umreti - in se jih po vojni še 200.000 izseliti na vse kontinente (politično-ekonomska emigracija), da je padlo 3.000 Nemcev, 1.000 Italijanov in še par Madžarov!

S stališča človeških žrtev je bil torej NOB najbolj krvava perioda slovenske zgodovine, ki je z nasiljem sicer bogato obdarjena. Možno je zaključiti, da se narodnoosvobodilna vojna slovenskemu narodu torej še zdaleč ni izplačala. A to bo spet držalo za večinsko prebivalstvo, ne pa za ozek sloj novega razreda - partijske buržoazije, ki jo je pripeljal na oblast, na kateri vztraja še danes, upoštevaje generacijske prelome in popolnitve.

Sedaj pa moramo v analizo pritegniti še drugi, prav tako pomembni kriterij. Če se z najpomembnejšega stališča, to je s stališča žrtev NOB, nikakor ni pozitivno obrestovala, kako pa je bilo z drugega stališča, to je z vidika geostrateške pomembnosti našega ozemlja v letih 1941–1945? Ali bi imel eventualen spopad z okupatorjem smisel, ker bi bilo slovensko ozemlje geopolitično tako pomembno, da bi upravičevalo tolikšne žrtve?

Na slovenskem ozemlju se pač ni odvila niti ena bitka, ki bi imela takšen ali drugačen vpliv že na ozemlje samo, kaj šele na konfiguracijo vojaških moči v širši regiji ali celo v Evropi. Podobno velja tudi za Jugoslavijo. Poglejmo natančneje. Ko je Rdeča armada poleti 1944 prebila nemško fronto v Romuniji, so se odprla vrata proti Balkanu. V nekaj tednih bojev so sovjetske sile skupaj z lokalnimi enotami 20. oktobra vkorakale v Beograd in tako zlomile nemško obrambo v osrednji Srbiji. Ta sovjetski prodor ni imel le vojaškega pomena, saj je odločilno vplival tudi na politično prihodnost Jugoslavije: prisotnost Rdeče armade je utrdila oblast novega režima in v mednarodnem merilu postavila Jugoslavijo med države vzhodnega bloka.

S tem smo povedali skoraj vse. Nemška vojska se je jeseni 1944 in spomladi 1945 zgolj umikala pred Rdečo armado, partizani pa so - ob določenih, zelo krvavih bojih (npr. na Sremski fronti) - zasedali od okupatorja izpraznjen prostor. Nemški zavojevalec se je torej umikal pred redno vojsko, partizansko delovanje mu nikoli ni povzročalo večje škode in bi ga samo nikoli ne primoralo k umiku.

Kot redna vojska partizani torej niso imeli dosti uspehov. Kaj pa kot gverila? Na zunaj bi tu stvar utegnila biti drugačna. Gverilsko bojevanje, ki so ga med drugo svetovno vojno izvajali partizani, je imelo teoretično redko strateško priložnost, da bi neposredno in trajno oslabilo nemško vojsko na Balkanu, vendar te možnosti niso izkoristili. V drugi polovici leta 1943 in skozi večino leta 1944 so Nemci svoje enote, zlasti tiste, razporejene na italijanski fronti, namreč oskrbovali pretežno prek železniških povezav, ki so potekale po slovenskem ozemlju. Po zgodovinskih ocenah je skoraj 9 odstotkov ključnih logističnih poti, ki so povezovale notranjost Nemčije in Avstrije z bojišči na Apeninskem polotoku, teklo prek slovenskega ozemlja, kar je Jugoslavijo postavljalo med države s strateško izjemno občutljivo lego.

Med najkritičnejše točke teh povezav so sodile železniške proge proti Trstu in tiste na relaciji Pontebba-Videm, Ljubljana-Trst, vključno z Borovniškim viaduktom. Sabotaža le-teh bi povzročila resne logistične težave za nemško vojsko, zamude pri premiku enot in opreme ter nepredvidljive posledice na bojišču. Posebno ranljiv je bil Borovniški viadukt na relaciji Ljubljana-Trst, ki je zaradi svoje lege - večinoma skrit v gozdu, deloma pa odprt na močvirje - idealna tarča za diverzantske akcije. Kljub temu ga partizani niso sistematično onesposobili; uničile so ga šele zavezniške bombe oz. povojno miniranje.

Redka strateška priložnost, ki so jo pripadniki NOB imeli, tako ni bila uresničena. Ob tem se razumljivo postavlja vprašanje, zakaj. Zakaj se tako imenovani osvoboditelji niso poslužili potenciala gverilskega vojskovanja, ki bi ga lahko izkoristili s polnim učinkom. Razlog sicer ni na dlani, razkrije pa se, če malo globlje pogledamo v zgodovino tistega časa. Cilj partizanske vojske namreč ni bil dejansko osvoboditi Slovenijo, temveč v že osvobojeni domovini vzpostaviti komunistično oblast.

S te perspektive je bilo spopadanje z okupatorjem pravzaprav nepotrebno, natančneje, ni služilo primarnim ciljem, revoluciji in prevzemu oblasti. Zato je partizansko vodstvo aktivno sodelovalo s tujci. Kot vselej v takšni trgovini je veljalo, da roka roko umije, to je, da se najdejo rešitve za interese, ki jih zastopata strani v dogovoru. In bistveni interes okupatorjev, predvsem Nemcev, je bila - kot sledi iz zgornjih odstavkov - nemotena železniška povezava na stari progi Dunaj-Trst (in vzporedni Beljak-Trbiž-(Pontebba)-Videm).

Študija Skrita, nepoznana zgodovina NOB - revolucije (Peter Urbanc, Ljubljana, 2015) o tem izčrpno govori. "Zgodaj, od februarja 1942, so se partizani - sam Boris Kidrič in dr. Aleš Bebler - na Bledu sestajali s šefom Gestapa Rozzumeckim s partizanskim imenom Rožica. Rezultat: partizani se odpovedo vsaki resni akciji proti okupatorju, predvsem pa bodo pustili pri miru glavne železniške proge in ceste. Nadaljevali bodo zaradi videza NOB z malimi, vojaško nepomembnimi akcijami." To ime v svojih Spominih navaja tudi Ivan Maček Matija. (Ljubljana, 1981).

A to ni edini navedek iz Urbančeve knjige, nasprotno: "Partizani v Gornji Soški in v Kanalski dolini že sklenili premirje, ki je nacistom jamčilo varnost cestne in železniške povezave na liniji Beljak-Trbiž-Videm. Po tej transportni liniji je šlo do 90 % vojaškega transporta iz Avstrije (takrat Nemčije) v Italijo. Železniška proga med Pontebbo in Vidmom je ekstremno ranljiva, ena sama mina bi napravila ogromno škodo. Dejansko so to lahko rušljivo progo zavezniki z letali ogrožali šele od jeseni 1944 dalje". In še: sporazum "določa, da partizani lahko občasno rušijo železniško progo (tudi progo Postojna - Trst) pod pogojem, da predčasno obvestijo Nemce in da škoda ne sme presegati nečesa, kar ni mogoče popraviti v manj kot eni uri." (vse Peter Urbanc, njegovo pisanje potrjujejo tudi mnoga osebna pričevanja, objavljena doma in v tujini (Argentina).

Da je sodelovanje partizanov z Nemci še kako realno dejstvo, priča tudi dokument, ki prihaja iz čisto drugega, nepričakovanega horizonta. Gre za obširno biografijo, ki jo je pri založbi Mladinska knjiga izdal ekonomist svetovnega renomeja Aleksander Bajt (Bermanov dosje, 1999).

Govori o ravnanju Vrhovnega štaba v času ofenzive Weiss, ki je v začetku leta 1943 pomenila eno najhujših pretenj za partizansko gibanje: nemške, italijanske in ustaške enote so se sistematično lotile uničenja VŠ, glavnine njegovih sil in njihovega političnega ozadja. Prav v tem brezizhodnem položaju se je pokazala dvoličnost vodstva NOB. Čeprav so ves čas zatrjevali, da je njihovo najvišje načelo neomajna borba proti okupatorju in da sodelovanje z Nemci pride v poštev samo pri kolaboracionistih (četniki, ustaši), so marca 1943 sami sedli za mizo z istim okupatorjem, proti kateremu naj bi se borili do zadnjega.

Tito je na pogajanja poslal svojo najvišjo garnituro: Milovana Đilasa (pod psevdonimom Miloš Marković), Kočo Popovića in Vladimirja Velebita. Ti so se v Sarajevu in Zagrebu srečevali z nemškimi predstavniki in dejansko razpravljali o pogojih premirja. Nemci so zahtevali tisto, kar jim je bilo strateško najpomembnejše: da partizani nehajo napadati železnice, predvsem oskrbovalno žilo Zagreb-Beograd-Solun. To ni bila postranska zahteva, temveč bistvo pogovorov: Nemci so vedeli, da jim partizanske sabotaže na progah hromijo gibanje enot in oskrbo. In partizani so to radi sprejeli.

Jedro vojne je bila državljanska vojna

Situacija, ki smo jo spoznali na primeru Slovenije, se je ponovila. Odveč je tudi reči, da tako kot v Sloveniji tudi v Jugoslaviji dogajanje med drugo svetovno vojno ni imelo vpliva na bojišča v regiji, kaj šele v Evropi. Čeprav je bilo ozemlje formalno vključeno v spopad med silami osi in zavezniki, so se dejanski boji odvijali predvsem v obliki krvavega notranjega obračuna. Jedro vojne je bila državljanska vojna, v kateri so komunistični partizani pod Titovim vodstvom zasledovali predvsem politični cilj - prevzem oblasti po vojni. Njihovi glavni nasprotniki so bili domači tekmeci: najprej četniki Draže Mihailovića, ki so prisegali na monarhijo in so bili proti komunistični revoluciji, nato pa tudi domobranske in ustaške enote ter druge skupine, ki so jim lahko odvzele monopol nad uporom in oblastjo. In tu smo še danes, z nekaj izjemami. Slovenci bomo v resnici svobodni, ko se bo "(S)svoboda" enkrat poslovila z odra zgodovine, z vsemi mitološkimi konfabulacijami, s katerimi zastruplja narod že kar preveč časa.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.