"Grotesknost tega, kar počne Svoboda na oblasti, je tako neizmerno velika, da bi zadostovalo zgolj, da se pojavi neka vsaj približno dostojna politična alternativa, in bi z oblasti odletela kot usran golob."

Piše: Aljuš Pertinač*

V zadnjih dneh, tako javno kot zasebno, dostikrat tudi na štiri oči, od raznoraznih ljudi slišimo, kako RoberTinin Festival Svobode norosti na oblasti laufa vse bolje in bolje. Kako sta super naštudirala politični marketing, raznorazne populistične prijeme in fore, da jima rejtingi rastejo, ljudje jima nasedajo, posebno neuka raja, ki pa itak odloča volitve, ter da so prihodnje, ki bodo, prosto po Luki Mescu, marca prihodnje leto, že tako rekoč odločene. Da se skratka ne da storiti nič in bomo diktaturo Svobode na lastni koži čutili še vsaj prihodnja štiri leta. To občudovanje, da ne rečem šok gre celo tako daleč, da se na vrhovnega Taubija ponovno gleda kot na samostojno, avtonomno politično osebo, ne pa kot na Despota, ki je plod sprege centrov moči tranzicijske levice, medijskega kartela v službi aktualnega režima v tajkunski lasti in iracionalnega antijanšizma. Na Despota, ki konec koncev že brez svoje Despojne praktično ne bi bil vreden počenega groša, da ne uporabimo še kakega vulgarnejšega izraza.

Tovrstni defetizem ljudi, ki so se še dan ali dva prej pridušali, da jih početje golobistične kamarile na oblasti dobesedno sili, da bodo na prihodnjih volitvah glasovali za Janeza Janšo in s tem, v tranzacijskem novoreku, de facto, če že ne de iure postali janšisti, se je začel krepiti po zdaj že famozni poroki.

Mimogrede, kaj ima poroka, pa četudi gre za despotski par, s političnimi preferencami, vedo zgolj politično nepismeni in hkrati tisti, ki razumejo, da je v aktualni fazi postmodernega kapitalizma in informacijskega globalizma populizem še edini meta politični jezik, ki je torej že skoraj v celoti nadomestil neoliberalizem, kot meta politični jezik začetka 21. stoletja.

Toda vrnimo se k temi. Omenjeno poroko je po našem mnenju najbolj obeležila Taubijeva vzhičena izjava takoj po samem uradnem dogodku. Saj veste, ko je napol v deliriju bleknil: "Srečen sem, da je Tina rekla da." Ciniki oziroma tisti, ki sedaj uradno soprogo predsednika vlade poznajo veliko bolje, da ne rečemo intimneje od nas, so ob tem nemudoma pripomnili: Kot da je že kdaj rekla ne? Ampak vsaj pri srečnem ženinu se človek ne more znebiti občutka, da se je nekako do konca podzavestno bal, da bo res rekla ne. Verjetno se je ta strah pri njem še okrepil, ko je takrat še ljubica bojda zavrnila podpis predporočne pogodbe. Mimogrede, kakšen smisel ima bodoči soprogi ponuditi predporočno pogodbo, potem pa jo kljub nepodpisu le-te vseeno poročiti, vedo zgolj tisti, ki so vsaj tako srečni kot Golob.

Če torej povzamemo, sreča Goloba in njegova vzhičenost nad tem, da je rekla da ona, ki po mnenju poznavalcev menda nikoli ne reče ne, se je transformirala v politični dosežek Goloba, ki je rezultiral v njegovi rastoči javnomnenjski podpori. Se ve, poroka je res bila politični akt, kar dokazuje, da je bila sklicana na vrat na nos, da so za ženinovo pričo najprej hoteli kakega tujega državnika in nenazadnje, da jo je ex ljubica in aktualna soproga pred obredom in po njem poskušala zlorabiti za neke lastne piar akcije prek slovenske diplomatske mreže. Mimogrede, že to ponovno potrjuje, da aktualna oblast nima pravega oziroma realnega vpogleda v to, kaj državni aparat, s katerim tako nespretno upravlja, v resnici zmore. In nenazadnje, če hočete še poslednji, tako rekoč kronski dokaz, da je šlo za politično poroko, poročni obred je opravil mašnik, pardon, matičar, ki za to sploh ni izpolnjeval pogojev. Ker na dvojezičnem območju, kjer je poroka bila, mora matičar obvladati tudi jezik narodne manjšine. Ki ga ljubljanski župan seveda ne. Če bi torej šlo zgolj za navadno, običajno poroko med dvema zaljubljencema, le-ta ne bi obveljala. Ker pa je šlo za poroko despotskega para, je (ne)uki matičar na to temo pripomnil zgolj nekaj v stilu, za to nisem vedel in me to ne briga, pravni strokovnjaki, ki so povedali, da poroka ni bila izvedena v skladu s predpisi in je torej dejansko nična, pa, da naj jima pač pustimo vsaj to veselje, da sta se poročila. Oba odziva, tako matičarjev kot kvazi pravni, jasno kažeta, da je RoberTina v dobrih treh letih na oblasti tako rekoč formalizirala status nedotakljivosti. Po drugi strani pa se je ponovno potrdilo, da se Golobu tako ali drugače sfiži praktično vse, česar se loti. Ded se namreč še poročiti ni znal tako, kot je treba. Kar na njegovo srečo seveda nima absolutno nobenega vpliva.

Ohrabren, da ne rečemo osokoljen nad tem svojim življenjskim dosežkom oziroma ciljem tega vladnega mandata, da je prva konkubina v državi rekla da, se je Golob nebodiga len lotil novih populističnih oziroma politikantskih dosežkov. Govorimo seveda o famozni božičnici, ki figurira nekako kot sicer bizarno in komaj doumljivo poporočno darilo mladoporočencev celotni Sloveniji. No, če smo natančni oziroma iskreni, kot se je bojda Golobu zareklo na resničnostnem šovu, ki se kliče kongres stranke Svoboda (saj veste, lapsus), darilu za naše ljudi v javnem sektorju, državnih podjetjih pa i šire. Ker ostali, tako rekoč janšisti vsi po vrsti, si božičnice nikakor ne zaslužimo, kaj šele da bi nanjo lahko resno računali. Celo resni ljudje, kot denimo prvo ime slovenske politologije Igor Lukšič, so ocenili, da bi morebitno izplačilo božičnice potrdilo, da Golob drži besedo, in mu s tem na nek način dalo status verodostojnega politika. Pazite, tip, ki v življenju, še posebno pa v javnosti tako rekoč nikoli ne govori resnice, bi se z neko populistično in politikantsko predvolilno potezo čez noč prelevil v mož besedo. Naj razume, kdor more.

Tovrstni odzivi so po našem mnenju sicer preuranjeni, kot da ne bi vedeli, da gre za Goloba, in kot da ga ne bi poznali dovolj, da ne bi vedeli, da njemu pa res ne gre verjeti na besedo. Najprej se je, kot je to pri Festivalu Svobode norosti na oblasti že v navadi, zapletlo pri financah. Jasno, trošenje javnega ali, če hočete, tujega denarja njim nikoli ni bil problem, ampak ta denar vendarle mora od nekje priti. Zato so si, pač v stilu norenja na Festivalu Svobode, kjer se človeku kaj hitro lahko zvrti v glavi, brezimne adjutantke finančnega ministra, ki državo izjemno uspešno pelje proti stečaju ali vsaj prisilni poravnavi, ker na to se pač spozna, na osvobojeni nacionalki prostodušno privoščile izjavo, da bi božičnico lahko zapravili, pardon, plačali, kar iz denarja za dolgotrajno oskrbo. Ki je itak ni. To sicer vsi vemo, ampak vsaj to nam je bilo prihranjeno, da bi na televiziji od desne roke stečajnega upravitelja, pardon, gospodarja javnih financ, urbi et orbi slišali, da je dolgotrajna oskrba čistokrvni Svobodni nateg, namenjen zgolj še eni novi davščini za polnjenje jame brez dna norih idej Svobode na oblasti.

Premier Golob je najprej vehementno, in to celo s prižnice v parlamentu, udrihal po slovenskih menedžerjih, češ, če ne morejo izplačati božičnice, potem naj raje firme dol zaprejo. Kot da ne bi vedel, da firme odpirajo in zapirajo lastniki, ne pa direktorji. Verjetno pa se je zgolj spomnil na zlate čase, ko je bil še capo di banda na Gen-I, hkrati v vlogi lastnika, direktorja in praktično tudi nadzornika. Kot v risanki. Nato pa je Golob breme odgovornosti za izplačilo božičnice, ki je še ni in vprašanje, če sploh kdaj bo, prevalil kar na zaposlene. Češ, zaposleni bolje od menedžerjev poznajo podjetja in vedo, ali si firma izplačilo božičnice lahko privošči ali ne. Zakaj potem podjetja sploh imajo menedžerje, kaj pravite? Popolnoma jasno je, da se zaposleni "prostovoljno" ne morejo odpovedati zakonskim pravicam. Jasno praktično vsem, razen seveda Golobu, ki je, kot že ničkolikokrat do sedaj, najprej rekel hop, šele nato pa skočil. Kateri zaposleni, pri zdravi pameti in mizerni plači, bi se božičnici sploh odpovedal? In po drugi strani, kateri zaposleni bi s sprejetjem božičnice zavestno ogrozil obstoj podjetja in s tem svojo službo

Tovrstna eksistencialna vprašanja, ki nam jih nenehno zastavlja Svobodna oblast, obenem pa nam ne pusti, da bi o osnovnih okoliščinah naših življenj, kot je denimo, kaj jemo, kje živimo, kaj vozimo in kaj kurimo, odločali sami, jasno kažejo, da bi rada, da še naprej zanjo hodimo po kostanj v žerjavico, vsakič ko se kam zapleza, v zameno za to pa nam ponuja zgolj njeno srečo, ker smo rekli da. Saj veste, srečen je, ker je rekla da, oziroma srečni so, ker smo rekli da in na to še vedno nenehno pristajamo, čeprav smo se glede tega že ničkolikokrat močno opekli.

Ko in če torej občudujemo RoberTinine populistične in politikantske poteze, nikakor ne smemo pozabiti, da se tovrstna politika zgleduje predvsem po samodržcih v naši bližnji soseščini. Da neminovno in odločilno počiva na medijski blokadi vseh drugače mislečih in provladnih dominantnih medijih ter nenehni zlorabi državnega aparata in državnih financ za lasten preužitek in ohranjanje oblasti. In nenazadnje, da kljub vsemu naštetemu še vedno daje precej borne, da ne rečemo mizerne rezultate. Ker Golobovi politični vzorniki tipa Aleksandar Vučić imajo na podlagi tovrstnih prijemov visoko, celo dvotretjinsko podporo, medtem ko Golobu zaenkrat kaže, da bo z vsem tem na prihodnjih volitvah zgolj odličen drugi. In da bo šele ob igranju na večno joker karto v rokavu, antijanšizem, lahko računal na ponovno sestavljanje vlade.

Če torej občudujemo, hvalimo ali zgolj priznavamo zasluge tovrstnemu poceni populizmu in brezobzirnemu politikantstvu za dvig rejtingov, zgolj ponujamo opravičilo oziroma izgovor za popolnoma nesposobno vladanje, ki smo mu priča in obenem širokogrudno prilivamo olja na ogenj bolestnim ambicijam in nenehnemu kršenju vsakršnih družbenih norm in predpisov. To je natanko tako, kot če bi serijskega prometnega prekrškarja hvalili, kako sposoben da je, ker se mu zmeraj uspe izogniti roki pravice. S pristajanjem na to, da lahko poroka, poporočna slavja in predvolilni bombončki uspešno prikrijejo ali celo povsem nadoknadijo akutno brezidejnost, nesposobnost, negativno kadrovsko selekcijo, korupcijo in klientelizem ter komaj dojemljivo razsipništvo bibličnih razsežnosti, dajemo Golobu in kompaniji odpustek, ki si ga definitivno niso z ničemer zaslužili in ki si ga po drugi strani niti ne moremo privoščiti. Ker (v) državi gre v vsakem primeru vsak dan samo (na) slabše. Za severnimi sosedi vse bolj zaostajamo, naši južni pa nas vse bolj dohitevajo. Za oboje pa ni pametnega razloga razen vzroka, da ne rečemo opravičila v podobi nenehnih anijanša in samim sebi namenjenih brezciljnih vlad, ki so zaciklane v večni krog političnega preživetja in ohranitve na oblasti.

Grotesknost tega, kar počne Svoboda na oblasti, je tako neizmerno velika, da bi zadostovalo zgolj, da se pojavi neka vsaj približno dostojna politična alternativa, in bi z oblasti odletela kot usran golob. Ampak te po mnenju centrov moči tranzicijske levice, dominantnih medijev in tistega dela volilnega telesa, ki bolj verjame telenovelam kot samim sebi, nikakor (še) ni na vidiku.

Namesto tega se nam ponujajo neke medle, napol pečene politične alternative in/ali napol kulti osebnosti. Naravnost fascinantno recimo je, kako niti Janez Janša ne zmore vsaj minimalnega napora, da bi bil videti ali se vsaj poskušal prikazati kot malo bolj sprejemljiv za begajoče večinsko volilno telo. Namesto tega pa sebe še vedno raje vidi kot političnega zastopnika najekstremnejših, da ne rečemo najnižjih političnih strasti in okrog sebe zbira najraje tiste, katerih najboljša politična lastnost je, da se ga ne glede na vse držijo kot pijanec plota. Po politični "izdaji" Anžeta Logarja in njegovih podrepnikov se je Janša še bolj zaprl zgolj v svoj najožji notranji krog ali, če hočete, svoj politični mehurček, kjer je svet enobarven in vsi posvečeni oziroma pripuščeni mislijo, govorijo in celo dihajo enako. Vsaj v zvezi s famozno božičnico je Janša odreagiral tako kot najizkušenejšemu slovenskemu politiku nedvomno pritiče, in je v zakonodajni postopek ponovno vložil zakonski popravek dohodnine, ki ga je Golobova vlada v povolilni histeriji uničevanja vsega, kar je pred njimi storil Janša, rokohitrsko odpravila. Spomnimo, takratni poskus razbremenitve dela plač zaposlenih so sindikati pospremili negativno, verjetno zgolj zato, ker je to uvedel Janša. Kot takisto sedaj že ploskajo Golobu za božičnico, ki je na koncu morda sploh ne bo, ker jo je pač predlagal Golob.

Glede na stanje stvari je zato komaj doumljivo, zakaj se je globoka država odločila za demonstracijo moči v podobi za lase privlečene hišne preiskave pri podpredsedniku SDS in nekdanjem notranjem ministru Alešu Hojsu. Še posebno zato, ker je za očitno politično motivirano umazano raboto angažirala poseben oddelek državnega tožilstva, ki preiskuje kazniva dejanja uradih oseb s posebnimi pooblastili. Razloga za to bizarnost sta po našem mnenju lahko zgolj dva. Bodisi na policiji vsi nočejo več biti zgolj orodje za zlorabo oblasti, kar bi bilo v bistvu dobro. Bodisi pa oblastniki dejansko mislijo, da nas še vedno osvobajajo pred Janšo oziroma fašizmom (vstavi ustrezno po potrebi), čeprav so že skoraj cel mandat sami na oblasti, kar bi bilo seveda slabo. Ker potem se bo to nenehno osvobajanje nadaljevalo v nedogled. Je pa ta poteza lažje razumljiva, če jo pospremimo z novico, da je bila v zadevi nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar, ki premierja Goloba obtožuje političnega vmešavanja v delo policije, vložena zahteva tožilstva za odobritev sodne preiskave. To tožilec ponavadi stori, ko nima dovolj dokazov za neposredno vložitev obtožnice. Kar je v predmetni zadevi nedoumljivo, ker ni jasno, kakšne dodatne dokaze o morebitni Golobovi krivdi bi tožilstvo na ta način lahko še pridobilo. No, saj tudi hišna preiskava in preiskava garaže pri Hojsu štiri leta po domnevni storitvi kaznivega dejanja nima prav nobenega smisla. Če bi Hojs res posvaril kavaški klan pred grozečimi hišnimi preiskavami, kakšne dokaze s tem v zvezi bi policija štiri leta kasneje lahko našla v njegovi garaži? Saj verjetno jim ni poslal telegrama, katerega prepis je tam shranil.

Janša ima zato prav, ko ocenjuje, da je zahteva za sodno preiskavo v zadevi Bobnar-Golob zgolj dimna zavesa oziroma pesek v oči, s katero si pristojna državna tožilka kupuje čas, da po volitvah oceni, ali se ji nadaljevanje postopkov proti Golobu karierno izplača, in ga hkrati drži v šahu, da trepeta, ali bo morebiti tik pred volitvami vložena obtožnica zoper njega. To nenehno Golobovo lovljenje ravnotežja med tem, da po eni strani mora konstantno lesti v rit pravosodju, da ga slučajno ne zaprejo že med mandatom, in da po drugi strani nad njim nenehno visi Damoklejev meč kazenskega postopka kot sredstva discipliniranja oziroma konkretne pomoči pri usmerjanju javnega denarja v prave zasebne žepe, še dodatno hromi že tako ali tako za njegovo funkcijo praktično opravilno nesposobnega premierja.

Če povzamemo, zadnje dobre pol leta mandata despotskega para RoberTine bo očitno potekal v dvokoraku: božičnice našim na eni in hišne preiskave vašim na drugi strani. Vsakdo ima pri tem prosto izbiro, na katero stran se bo postavil. Dodaten drobiž ali čista vest, le kdo bi si mislil, da bo 34 let po osamosvojitvi to ključno vprašanje.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.