To ni bilo kakšno jecljanje, ampak tekoče in premišljeno govorjenje s pravilno izgovorjavo, opremljeno z bogatim tujim besednim zakladom. Dimitrij ima jezikovno prednost pred večino ostalih smrtnikov, saj ima izvrsten posluh, ki mu ga je zapustil oče - glasbenik, ki je mimogrede v partizanih nosil violino, ne puške.

Piše: Igor Omerza*

V četrtek, 27. novembra je izšla nova knjiga Dimitrija Rupla Diplomati s podnaslovom Zunanja politika je notranja politika, ki je izjemen prikaz 34 svetovnih diplomatov (s posebnim pogledom na osamosvajanje in diplomatsko priznanje Slovenije). Z mnogimi opisanimi je imel Dimitrij Rupel osebne stike, zato je precej vsebin v knjigi unikatnih in jih ni mogoče najti s še tako napredno umetno inteligenco. Knjiga je bogato opremljena z barvnimi fotografijami, tudi iz osebnega arhiva avtorja in skupaj z imenskim kazalom obsega 288 strani.

Knjiga je nepogrešljivo gradivo za vse, ki študirajo ali se profesionalno ukvarjajo z mednarodnimi odnosi, in tudi za vse tiste, ki jih zanimata mednarodna politika in diplomacija. Primerna pa je tudi za razumevanje politike nasploh, saj avtor meni, povzemajoč nemškega kanclerja Friedricha Mertza, da je zunanja politika notranja politika, v tem duhu pa je napisana tudi njegova najnovejša knjiga, menda 85. po vrsti (tako zapiše avtor sam)! V spletni prodaji je na voljo na dobra-knjiga.si.

Ker sem imel priložnost spremljati zunanjega ministra Dimitrija Rupla na nekaterih njegovih diplomatskih poteh (Pariz, Washington, Dunaj, Milano) ali pa me je samega večkrat poslal v Haag na konferenco o jugoslovanskem nasledstvu (ekonomski del), bom k tej knjigi dodal še svoj (nič kaj veličasten) "diplomatski" piskrček.

Najprej moram povedati, da sem imel priložnost na teh zunanjih popotovanjih poslušati Rupla, ko je govoril nemško, angleško, italijansko in francosko, menda zna tudi špansko, srbščine in hrvaščine seveda sploh ni treba posebej omenjati. To ni bilo kakšno jecljanje, ampak tekoče in premišljeno govorjenje s pravilno izgovorjavo, opremljeno z bogatim tujim besednim zakladom. Dimitrij ima jezikovno prednost pred večino ostalih smrtnikov, saj ima izvrsten posluh, ki mu ga je zapustil oče - glasbenik, ki je mimogrede v partizanih nosil violino, ne puške. No, dodatno k temu ga je atek napotil na osemletno maltretiranje z latinščino (na klasično gimnazijo, poučeval ga je legendarni profesor Silvo Kopriva). Povedal mi je, da se je takrat močno hudoval nad fotrom, a pozneje mu je bil neizmerno hvaležen, saj je takrat dobil izvrstno osnovo za marsikateri evropski jezik.

Toliko o tem. Sedaj pa k najini poti v Washington. Šla sva sama, brez kakršnegakoli dodatnega spremstva. Moralo je biti kmalu po vojni za Slovenijo, do Pariza pa sva letela z majhnim vladinim letalom. Ker me je strah letenja kot hudiča križa in ker je avionček precej premetavalo, sem si prižgal cigareto, čeprav sem zapriseženi in fanatični nekadilec. Sploh se ne spominjam, kje sem dobil čik, moral je biti tam nekje na dosegu roke. Seveda nisem inhaliral, nikoli v življenju nisem potegnil dima v pljuča, samo puhal sem in trepetal, kdaj bomo zgrmeli na zemljo. Opazoval sem Dimitrija, ki je bil popolnoma miren in je bral neke papirje. To me je malce pomirilo, a glej ga vraga, v tej tesnobi mi je prižgana cigareta iz rok padla v ozko špranjo med sedežem in oknom. Odrevenel sem, a s tem nisem hotel obremenjevati osebja, bilo me je sram, obenem pa sem samo čakal, kdaj se bo iz špranje začel valiti dim. Poleg tega tudi nisem vedel, ali je bilo na tem letalu sploh dovoljeno kaditi, verjetno je bilo, saj mi ni nihče ničesar rekel, ko sem v obupu puhal tobačni dim.

Toda vse se je srečno končalo in po prihodu v Pariz sva tam naprej prenočila in zjutraj odpeketala na francosko zunanje ministrstvo, kjer naju je sprejel generalni sekretar tega ministrstva. Slovenija še ni bila mednarodno priznana država in zato naju ni sprejel zunanji minister. Tam sem doživel prvi protokolarni zaplet. Namreč po naju v hotel je prišel vladni avto in naju odložil na prostranem dvorišču, posutem z belim peskom pred prekrasno zunanjeministrsko palačo. Z obeh strani avtomobila sta takoj pristopila dva livrirana odpiralca vrat z belimi rokavicami, in ko sem stopil iz vozila, sem zgrabil tiste bele rokavice in se poskušal rokovati s presenečenim uslužbencem. Hitro je odmaknil roko in me debelo gledal, jaz pa sem seveda hitro spoznal, da takšna rokovanja niso predvidena, in sem se malce poparjen skupaj z Ruplom povzpel po čudovitih stopnicah v palačo.

Pogovor z generalnim sekretarjem je bil v francoščini, ki je skoraj nič ne razumem, medtem pa je Dimitrij prijazno in tekoče gostolel v tem zame težkem jeziku, saj sem se v gimnaziji odločil za ruščino, ker sem se bal francoščine. Ampak vsebinsko, kot mi je pozneje povedal Rupel, ni bil pogovor nič posebnega in je bil bolj vljudnostnega značaja.

Popoldne sva se odpravila na letališče in se vkrcala na prekrasnega concorda, prav tistega, ki je čez nekaj let zaradi nesrečnih okoliščin in ne zaradi tehnične pomanjkljivosti ali pilotove napake goreč strmoglavil na tla. Zaradi kovinskega dela, ki ga je nadzvočno letalo povozilo na vzletni stezi, je prišlo do vžiga goriva in letalo se je kot živa bakla zrušilo. Umrlo je vseh 109 potnikov in še štirje nesrečniki na mestu, kamor je padlo letalo.

Ampak takratni polet je bil zame nekaj čudovitega. Letalo se je povzpelo na 15.000 metrov in tam je tako malo zraka, da ni bilo nobenih vetrnih tresljajev. Imel sem občutek, kot da se peljemo po olju. Neslišno, gladko, hitro. Na zidu potniškega dela, ki je mejil na pilotsko kabino, se je na elektronskem zaslonu vsako sekundo izpisovala hitrost, in to do 2001 km na uro. Dvakrat smo torej prebili zvočni zid! V dobrih treh urah sva bila v New Yorku in od tam sva potovala z navadnim letalom naprej v prestolnico ZDA. Če je moj strah pred letenjem popolnoma popustil nad Atlantikom, se je tu na letu proti Washingtonu zopet povrnil.

Z najinega obiska v Washingtonu bi izpostavil samo štiri zanimive dogodivščine. Najprej bi opisal najin službeni avto, ki ga je najela, seveda na račun našega zunanjega ministrstva, washingtonska lobistka Phyllis Kaminsky. Ne vem, zakaj je najela tako ofucano ladjo, morda je dobila pavšal, pa je zato škrtarila pri stroških. Dolgo vozilo je namreč imelo za voznikom kabino s štirimi sedeži, a sedala so bila potrgana, avto je bil vidno zarjavel, barva je odstopala, med vožnjo je vsepovsod škrtalo, pravi obup. In tako se je zgodilo, kar se je moralo prej ali slej zgoditi! Avto je med vožnjo, na srečo smo se ravno ustavljali na nekem križišču, enostavno prelomilo, in to v potniški kabini. V tleh med sedeži je zazevala velikanska razpoka in seveda smo morali zapustiti ladjo, in od takrat naprej sva se po Washingtonu vozikala s taksiji. V Ljubljani pa budnem očesu poslanca Petra Reberca najem razpadle ladje ni ostal neopažen in je zahteval pojasnilo, zakaj sva si privoščila takšno razkošje. Pri tem je v parlamentarni komisiji za mednarodne odnose bebavo očital Ruplu, da je najel ladjo, ki bi mu jo zavidal vsak švejk, hotel je seveda reči šejk. Smešno za umret! Ampak moramo biti vendarle prizanesljivi do Reberca, saj ne takrat in še manj danes ni bil čisto gladek oz. mu na žalost manjka kar nekaj koleščkov v glavi.

Dobro, preživela sva potop ladje. Slabo je kazalo tudi na sestanku z Lawrenceom Eagleburgerjem, svetovalcem za nacionalno varnost predsednika Georga Busha starejšega. To je ena najmočnejših funkcij v ameriški administraciji. Ko sva se v ogromnem zunanjem ministrstvu prebila do vhoda v posebni del, kjer službujejo šefi State Departmenta, pred vrati v ta del stojita dva oborožena marinca, naju je Lawrence sprejel dokaj hladno. V veliki pisarni, opremljeni kot kak srednjeveški grad, z viteškimi oklepi na vsakem vogalu (mislim, da ni šlo za originale), je tiho sedelo nekaj sključenih pisarjev, bili so tiho kot miške, a sproti so zapisovali vsako našo besedo. Eagleburger je kraljeval za veliko in težko mahagonijevo mizo, midva pa sva pred to mizo čepela na majhnem divanu. Za visokega Rupla je bil ta kos pohištva precej neprijeten in tudi zame ni bil najbolj udoben. Nekako sem se zlepil v desni kot, visoki Dimitrij pa se je s težavo razkomotil v levem.

Tik preden smo se začeli pogovarjati, je iz Aten klical general Brent Scowcroft, ki je tam spremljal predsednika Busha. Iz kratkih odgovorov Lawrencea sem razbral, da želi Bush informacijo, kako potekajo razgovori s Slovenci, torej z nama. Po kratkem pogovoru z generalom se je obilni in zelo zamaščeni Eagleburger (kosi maščobe so kar silili iz njegove bele srajce) obrnil k nama in brez vsakega uvoda odločno in glasno dejal: "Ali hočete Slovenci prelivati kri?" Zaledenela mi je kri v žilah, Rupel pa je brez oklevanja vstal in dejal: "Tako se z mano pač ne boste pogovarjali", se obrnil in odšel k vratom. Kaj sem hotel nesrečnik, tudi sam sem v popolnem presenečenju obotavljajoče se vstal in čakal na kakšen čudež, ki bo rešil nastalo situacijo. To je očitno presenetilo tudi Eagleburgerja, ki je nemudoma spustil ton in vljudno povabil Rupla nazaj. In potem smo se dolgo in izčrpno pogovarjali, celo sam sem prišel na svoj račun in mu potarnal, da so nam v Beogradu pokradli skupne devizne rezerve. Na to mi je on prijazno odgovoril, da se bomo glede tega Slovenci že znašli (in smo se res).

Washington je ena velika vas. Potem ko nas je sprejel Eagleburger, verjetno se je tudi izvedelo za začetni incident, so nas začeli povsod sprejemati, tako tudi šef republikancev v senatu Bob Dole, pozneje je kandidiral (neuspešno) za predsednika ZDA. Preden smo se rokovali z njim in njegovo ekipo, nas je neka uslužbenka prijazno opozorila, da ima Dole kot bivši vojak zaradi rane, ki jo je dobil v drugi svetovni vojni v Italiji, suho desno roko in da se moramo zato rokovati z njegovo levico. Ne vem, zakaj sem na to pozabil, in ko je prišla vrsta name, da se z njim rokujem, sem ga zgrabil za desno roko in jo močno stisnil. Zahreščalo je tako, kot bi stopil na suho dračje. Vsi so odreveneli, le Dole se je prijazno nasmehnil, češ, poglej ga, tega zmešanega podeželskega revčka, in smo nato mirno začeli razgovore. V teh pogovorih je bilo čutiti veliko simpatijo do Slovenije, vsaj meni se je tako zdelo.

Potem pa so v kongresu priredili kosilo v najino čast. Velika obednica je bila nabito polna kongresnikov obeh domov (hiše in senata) in kaj vem še koga vse. Temnopolti strežaji v belih suknjičih so naprej postregli s piščančjo juho, a preden smo vzeli žlice v roke, je imel Dimitrij še pozdravni govor. In je govoril in govoril! V brezhibni angleščini, zdelo se mi je, kot da poslušam kakšnega igralca Shakespearovih tragedij, je prikazoval dramatično stanje v propadajoči Jugoslaviji. Sam pri sebi sem si misli, Dim, končaj že ta govor, juha se hladi, na njej se že strjuje plast piščančje maščobe, a on se ni dal motiti. Pogledal sem ljudi okoli sebe in vsi so ga napeto poslušali. Nekje pri koncu je dejal, napadajo nas, Slovenijo, z letali, a ljudje mirno stojijo pred zaklonišči, in za finale vsega tega še pribil, in tega ne bom nikoli pozabil, "še psi so nehali lajati"! V tistem trenutku je neki kongresnik slovenskega rodu skočil s stola in zavpil "Naj živi Slovenija" (Long live Slovenia), zdi se mi, da je celo skočil na mizo (bolj verjetno je, da ni skočil med tiste ohlajene juhe), in dvorana je nato ognjevito ploskala in odobravajoče vzklikala. Kaj bi dal, da bi takrat lahko to posnel z mobijem! In še: juho smo pač pojedli mrzlo! Le tisto vrhnjo piščančjo mast sem nekako zrinil na rob krožnika!

Vračam se v Evropo. Ne vem natančno, kdaj, verjetno v začetku leta 1992, sem letel z Ruplom in njegovo soprogo Marjetico, morda je bil zraven še kdo z zunanjega ministrstva, v Milano, na pogovore z Giannijem De Michelisom, italijanskim zunanjim ministrom. Dogovorjeno je bilo, da se srečamo v restavraciji operne hiše Scala. Ko smo prispeli, tja, je bila velika restavracija nabito polna, ker se je pravkar končala neka operna predstava, zato so za nas prinesli dodatne stole in veliko mizo in nas namestili na majhnem odru, ki se je dvigal nad uradnim restavracijskim delom. Tam smo čakali Rupel, Marjetica, jaz in še kdo na prihod De Michelisa. Ko sem tako z vrha gledal po restavracijski dvorani, sem opazil mnogo obrazov, nisem jim vedel imen, ki sem jih videl na TV-zaslonih, v časopisih ali kinematografih. Izvedeli smo, da gre pravzaprav za sprejem, ki ga je po operni predstavi organiziral neki finančni mogotec in nanj povabil severnoitalijansko elito.

Minister je precej zamujal. Ob neki priložnosti mi je Milan Kučan občudujoče ali morda karajoče povedal, da je minister Gianni napisal knjigo Dove ballare questa sera (Kje plesati ta večer) z opisom 250 disko klubov v Italiji. Zato sem z zanimanjem pričakoval osebno srečanje z njim. In v tem pogledu me ni razočaral!

A še preden je minister prišel, sem nehote napravil manjši škandal. Kot povedano, smo sedeli na nekem podestu in opazovali vrvež v restavraciji. Italijani in Italijanke so znano zelo glasni in v dvorani je bil precejšen trušč. K naši mizi dolgo ni prišel noben natakar, pravzaprav sploh nobenega nisem videl na prizorišču. Potem pa je zelo blizu naše povzdignjene mize prišla v črno oblečena gospa, z ogrlico okoli vratu, zdelo se mi je, da je to morebiti natakarica, ki od mize do mize zbira naročila. Zato sem, da bi me v tistem hrupu slišala, glasno zavpil »Signora, prego vino« (Gospa, prosim vino). Poklicana me je začudeno gledala, kot da ne razume, kaj pravzaprav hočem. Zato sem hotel naročilo ponoviti, a me je nemudoma ustavila Marjetica in mi dejala: "Ali ne vidiš, da ima okrog vratu bisere. To že ni strežajka." Zato sem umolknil in gledal v tla. Pri sebi pa sem si mislil: "Kako za vraga naj vem, da ima bisere, zaradi mene so tisto lahko steklene kroglice!" Pozneje se je izkazalo, da je šlo za ženo donatorja sprejema, finančnega mogotca, ki je hodila od mize do mize in pozdravljala povabljence in povabljenke. Uf! Kakšen moj kiks!

Ampak ta milanska epizoda ima zanimivo nadaljevanje. Končno se je prikazal zunanji minister in na njem so dobesedno visela prelepa dekleta v krznenih plaščih. Bilo jih je štiri ali celo pet. Pozdravljal se je z ljudmi v dvorani, medtem ko se je prebijal do naše mize. Za lepotičke so prinesli pod naš oderček še eno mizo in slekle so kožuhe in jih vrgle čez stole, Gianni pa je prisedel k naši mizi. Bil je ves preznojen, z dolgimi zamaščenimi lasmi, njegov obraz me je spominjal na simpatičnega prašička, z Ruplom pa sta se zatopila v dolg, na trenutke ognjevit pogovor. Vmes si je Gianni brisal pot z obraza s pomočjo kravate!

Po prihodu ministra so prihiteli tudi natakarji. V nekem trenutku je Gianni dejal, da se mu mudi, zato smo vstali in se skupaj z njim in njegovimi krasoticami odpravili iz Scale. Ob poslavljanju nam je povedal, da gre v neki nočni klub, napokal je sebe in dekleta v službeno limuzino in v spremstvu policijskih siren (spredaj in zadaj) odbrzel v nočno življenje. Mi pa smo stali tam na mrazu z odprtimi usti in se čudili, kaj vse si ta minister lahko, in to vsem na očeh, privošči. No, račun zanj je prišel, saj so ga v rojstnih Benetkah zaradi korupcije socialistične stranke vrgli v kanal, in to ne enkrat, a se je pobral in je bil pozneje izvoljen še v evropski parlament.

Vrhunec svoje borne "diplomatske" kariere sem doživel v Haagu, ne spominjam se datuma, kjer sem se kot član skupine za ekonomska vprašanja nasledstva SFRJ udeležil neke konference. Tam so sestankovali visoki evropski diplomati z visokimi predstavniki držav, ki so nastale na pogorišču socialistične Jugoslavije. Kdo vse je bil tam, se ne spominjam, a dobro vem, kakšnih nevšečnosti sem bil deležen.

Začelo se je že na letališču. Ko sem poln sebe, seveda kot predstavnik Slovenije za ekonomsko nasledstvo Jugoslavije, na vstopni točki v Nizozemsko pokazal slovenski potni list s št. 15, jugo pasoša sploh nisem vzel sabo, so me zavrnili, češ, da te listine ne poznajo. Nič ni pomagalo pojasnjevanje, da sem na poti na visoki diplomatski sestanek, in zaprli so me v neko ogromno železno kletko, kjer se je trlo moških in žensk z otroki, ki niso imeli ustreznih dokumentov za vstop v državo. Tam sem čemel nekaj ur, dokler policaji niso ugotovili, da sem dejansko namenjen na visoki sestanek na nizozemsko zunanje ministrstvo. Suho so se mi opravičili in me spustili na svobodo.

Kar nekaj ur sem zamujal na sestanek, in ko sem pozno popoldne končno prišel na ogromno zunanje ministrstvo v Haagu, je bilo v pritličju nenavadno mirno. Nobenih ljudi razen vratarja, nobenih kamer, skratka čudno mrtvilo. Vprašal sem vratarja/receptorja, kje je sestanek. Ta me je debelo gledal in ni vedel nič! Potem je dejal, morda me tudi ni dobro razumel, naj grem v klet. Dobro, torej so v kleti, sem razmišljal, neki velenebni prostori za sestanke. Po tekočih stopnicah sem se spustil navzdol in prišel v velik teman prostor s številnimi vrati. Že dodobra zlomljen in ponižan od kletke na letališču sem začel odpirati vrata, čeprav sem vedel, da sem na napačnem kraju. Za prvimi vrati je bilo skladišče krompirja, za drugimi so med metlami in čistili na lesenih zabojčkih kadile čistilke in se pogovarjale v bosanščini. Zvedavo so me gledale, in ko sem jih vprašal, ali vedo, kje je konferenca o nasledstvu, so samo zmajevale z glavo, verjetno so si mislile svoje o čudaku, ki v mračni kleti sprašuje o mednarodnem srečanju.

Vrnil sem se k vratarju. Ta je začel vrteti telefon in mi po nekaj minutah zmagoslavno dejal, naj grem v prvo nadstropje. Že dodobra razvran sem tam končno zagledal kup kamer, novinarjev in nekaj policajev s šmajserji. No, končno! Stopil sem do neke provizorične kabine in povedal svoje ime, saj so me morali najprej odkljukati, da bi potem lahko mimo policije vstopil v konferenčno dvorano. Uradniki so mi prijazno odgovorili, da me ni na seznamu. Hm, morda sem napačno črkoval priimek Omerza, sem si mislil, zato sem potegnil slovenski potni list, a tudi z njegovo pomočjo niso mogli najti mojega imena in priimka na listi sodelujočih. Takrat so me izdali živci in začel sem skoraj kričati, da me kot slovenskega predstavnika za ekonomska vprašanja nasledstva omejujejo v tej funkciji! Takoj so prihiteli blizu stoječi novinarji, kamere so začele teči in policaji so se nervozno začeli dotikali petelina na avtomatih. Napeto situacijo je prekinil uradnik za sprejem, ki je končno ugotovil, da se na listi skrivam pod priimkom Amerza. Takoj so me spustili v dvorano, kjer pa se je konferenca ravno končala. Mnogo hrupa za nič, bi rekel mojster Shakespeare.

* (Igor Omerza je nekdanji politik, pisatelj in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.