Letos poleti sem srečala svojega bivšega ljubimca.
Več let sem bila nesrečno zaljubljena vanj.
On je to seveda vedel in uspešno izkoristil za občasno telesno razmerje, za skok med rjuhe.
Takoj na začetku te dolge kalvarije mi je dal jasno vedeti, da resnega razmerja ne želi in da je vse kar od njega lahko dobim le to, kar mi lahko da. Spolnost.
Bil je (no saj je še) zelo privlačen moški. Pravi ideal iz mojih fantazij....
Visok, temnolas, črnook. V sebi je imel neko zanimivo južno/mediteransko kombinacijo. Nekakšno moško fatalnost. Nikoli mu ni manjkalo ženske pozornosti.
Jaz pa trpela, trpela ob drobtinicah z njegove lepe mize.
Klicala sem ga zelo redko, največkrat sva se srečala v mestu, na tržnici, na kaki od prireditev. Imela sem nek svoj ponos, čeprav sem po drugi strani zanalašč pogosto zahajala na kraje, kjer se je po navadi zadrževal, da bi se slučajno srečala.
To je trajalo kakih 7 let.
Ko je prišlo obdobje najstniških težav z mojim sinetom in sem mu to povedala, mi je odvrnil: "Zakaj me pa nisi poklicala, da bi ti pomagal?" Halo! Si mi dal kdaj vedeti, da mi želiš pomagati? Da bi mi stal ob strani? Ne.
Mučenje. Ta odnos je bil zame eno samo mučenje. Pa vendar nisem nikoli pomislila, da bi ga prekinila, da bi se zahvalila za drobtinice in šla drugam, kjer bi mi nekdo ponudil velik kos kruha z maslom in marmelado.
Torej sedim na kavi s svojim bivšim privlačnim ljubimcem.
Kar precej let je že, kar sva se nazadnje dobila. Obema se je vmes veliko dogajalo. On je še vedno samski. Jaz končno našla mojega Petra s katerim srečno živim.
Odkrito sva lahko govorila o nama, o sebi.
Zares zanimiv pogovor.
Govorila sva tudi o tem zakaj je ostal sam, kako da mu ni uspelo vzpostaviti razmerja, ki bi trajalo, ki bi ga osrečevalo.
Njegova razlaga je bila, da on pač nima toliko čustvene prtljage, kot ostali ljudje.
V vseh teh letih sva se tudi precej pogovarjala, vsakič. In počasi sem izvedela precej o njemu, njegovi družini, zgodovini.
Zato sem vedela, da jo ima. Prtljago.
Kot vsakdo, ki sem ga srečala. Kot jaz.
Pa vendar me je malček zabolelo, ko mi je začel razlagati, kako so mu bile vedno všeč nedosegljive ženske. Ženske, ki so bile znane ali javne osebnosti, lepe ženske.
In kako nikdar ni imel dovolj poguma, da bi pristopil do take ženske in ji to povedal. Ni dovolj verjel vase, ni si dovolj zaupal.
Pa saj to je bil ravno moj največji problem (je nekaj glasno zavpilo v meni).
Nikoli v življenju nisem verjela vase, si zaupala, nikoli.
Sploh ni čudno, da sem naletela na tega dekadentneža.
Zabolelo me je tudi, ker mi je s tem nekako dal vedeti, da zanj nisem bila dovolj dobra. V bistvu dobra le za občasno spolno sprostitev.
Z nekoliko grenkim priokusom sem spila tisto kavo in si rekla: No zdaj je pa absolutno čas, da potegnem črto in pogledam vsoto pod njo.
Nisem v minusu, v plusu sem. On pa ne.
In nisem mu želela povedati, da je Peter kar 20 let mlajši od njega.
Lahko bi bila malo bolj 'žleht', kajne?