Priznam, pogledala sem si posnetek ravnatelja&učiteljice.
Zdel se mi je avtentičen v tem smislu, da se je res zgodil.
Ne bom moralizirala o tem kaj je in kaj ni prav. Onadva že vesta.
Včeraj zvečer pri poročilih pa gledam prispevek o tem dogodku in medtem, ko novinar govori, v ozadju teče slika moškega in ženske. Nobene pozornosti jima nisem posvetila, ker mi niti pod razno nista bila podobna akterjema dogodka.
Na koncu posnetka pa izvem, da sta to onadva!...
Zazijam začudeno. Saj to ni mogoče. Osebi na posnetku sta delovali veliko mlajše in s povsem drugo energijo, kot osebi ki sem ju pravkar videla. Zelo podvomim v avtentičnost posnetka.
In začnem razmišljat.
Ravnatelj in učiteljica matematike sta nekako najbolj brihtni glavi na šoli.
Na šoli polni srednješolcev, ki jih razganja od hormonov. Ki imajo vsi po vrsti pametne telefone. In sodelavcev.
Med odmorom, ko bi v kabinet lahko vstopil vsakdo, še zunanja oseba.
Ali ne bi bilo vsaj malo logično, da bi obrnila ključ v ključavnici?
Jaz ga doma vedno, če se spraviva k temu čudovitemu dogodku.
Bi vi pustili odklenjen kabinet na polni šoli med odmorom in počeli to?
In bili ravnatelj obenem?!
Jaz ne bi.
Ampak, (vedno mora biti ta ampak) na koncu pa slišim, ko ravnatelj reče:" Če/ko mi bodo dokazali, da sem res jaz, bom odstopil."
Spet se zamislim.
On dobro ve, ali je ali ni.
In če ni, ali ne bi jasno in glasno rekel: "To ni resničen posnetek. Sem nedolžen."
Zakaj sem v tem stavku slišala zagovore naših politikov, gospodarstvenikov in raznih javnih oseb, ki so česa obdolžene in se branijo s tem, da če jim dokažejo, bodo odstopili, prej ne.
BI nedolžni govoril tako?
Kako rada bi nekoč slišala:
Res je. Storil sem to. Žal mi je. In naredil bom vse, da popravim posledice svojega dejanja.
Je to v Sloveniji sploh mogoče slišati?
Nov 20, 2014