Že odkar se spomnim imam težave s prekomerno težo. Pa sem shujšala, pa se spet zredila in tako je bilo kar nekaj časa. In tako sem se nevedoč ukvarjala s prehrano, ugotavljala kaj je prav kaj ni, kaj mi odgovarja in kaj mi ne…

Spomnim se dogodka v srednji šoli ko mi je sošolec rekel če sem se zredila in me vprašal po kilogramih. Ni bilo hujšega zame, jokala sem in jokala a s tem nisem rešila svojih težav. Bolj ko sem se obremenjevala slabše je bilo.

In tako sem tudi nadeljevala čez poletje sem hujšala, pozimi sem se spet zredila. Nikoli nisem mogla ohraniti teže, ki sem jo pridobila čez poletje.

Vedno pridejo neke težave kot npr s starši, s fanti, v službi, in s tem tudi kilogrami, seveda so to samo izgovori… a tako pač je…

…. Po končani šoli je sledila redna zaposlitev.

Ta pot me je pripeljala tudi na duhovno pot, nisem vedela v kaj se spuščam, želela pa sem si  spremembe, ker sem vedela da tako ne gre več… Tudi takoj niti ni bilo nekih vidnih sprememb, razmišljala sem pozitivno, brala sem razne knjige in svet se mi je začel kazati še v drugačni luči – na splošno sem več videla kot prej… Čez nekaj časa, pa se mi je življenje obrnilo na glavo. Preselila sem se popolnoma sama v neznan kraj, kjer sem poznala le sodelavko in bioenergetika, ki je danes tudi moj partner in duhovni učitelj. V tem novem okolju mi ni bilo postlano z rožicami, še zdaleč ne, takrat so se moje težave šele začele oz. duhovno učenje. To so vse tiste težave skozi katere mora iti vsak, ki je na duhovni poti.

Duhovna pot ni lahka, učiš se vsak dan svojega življenja, kaj je prav in kaj ne, kako se spopasti s tem svetom, v katerem vladajo lahkomiselnost in laži. Moramo se naučiti sprejeti ljudi, da so takšni kakršni so. Da ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe, ker je okolica dejansko odraz nas samih, in to kar nas moti na drugih moramo spremeniti na sebi. To se pravi, da nas ne moti in da ne pustimo da kdor koli kali naš notranji mir, povezavo z notranjim glasom, dušo, univerzumom. Takrat se je treba samo pomiriti, seveda pa je to veliko lažje povedat kot narediti, potrebno pa se je le zavedati, da nam angeli pomagajo le če jih prosimo. Zato prosite naj vam pomagajo pri reševanju svojih težav, ker če jih ne prosite vam ne morejo pomagati…

Po selitvi in vsem težavam sem se tudi močno močno zredila. Ni bilo hujšega zame, zame za mojo samopodobo. Nisem veliko jedla, a kilogrami so ostajali. Zdelo se mi je, da se mi še voda, ki sem jo spila začela nabirati kot zaloga za hude cajte…. Enostavno zaradi stresa oz. težav, ki sem jih imela – se nisem mogla svobodno izražat, sem se pred okolico zaprla in s tem je tudi hrana ostajala – posledično sem se zredila kar na 58 kg, a se zavedate, v svojem življenju pa nisem imela več kot 52 kg. Marsikdo se zdajle smeji, češ saj to ni tako velik, ampak holooo. Zamislite si, da ste visoki 158 cm in imate 58 kg – bila sem kot žogica marogica… To je bil totalen rekord nad rekordi, poleg težav, ki sem jih imela sem zelo trpela zaradi pridobljenih kilogramov, kljub podpori partnerja, se nisem zmogla ne obremenjevati se s tem. Kljub temu da sem se obremenjevala s kilogrami, pa sem vedela, da ko bojo moje težave odšle bojo tudi moji kilogrami. In tako je tudi bilo. Zamenjala sem službo, malenkostno spremenila prehrano – oz. v prehrano sem vpeljala predvsem zelenjavo, meso, razne juhe. Še vedno pa sva s partnerjem uživala sladice pripravljene iz bele moke, navadnega belega sladkorja,…. Začela sva tudi teči… postopoma, hoja pa malo teka,…. potem pa sva pretekla kar 10 km.

No uspešno sem obdržala te kilograme spet samo do »veselega decembra«. Takrat se vsi malo pregrešimo, ko pa je toliko dobrot na mizi in ne moremo mimo ne da bi kaj od tega poskusili. Spet so šli 4 kilogramčki gor, a je bilo vse v okviru meja. Ljudje se ponavadi zredimo ko smo psihično oz. čustveno obremenjeni, takrat hrana kar leti v nas. Težko se je premagati in se ustaviti ker s tem le sami sebi škodimo. A kaj ko je to tako dobro… za tistih 5 minut tolažbe potem pa smo spet na istem, sami, brez volje do življenja,…

Kljub temu da je težko se nam vse zgodi z namenom, verjemite mi vem o čem govorim ni težjega kot sam sebe premagati. Če pa bi bilo lahko ne bi hodili na zemljo in imeli svoja poslanstva,….

Učimo se vsak dan, vsako minuto našega obstoja na zemlji in s tem širimo vesolje. In tako se je moje učenje nadaljevalo do trenutka ko sem začela prebirati vse te knjige o prehrani in uvidela koliko je zgrešenih informacij. Tako sem svoje znanje širila in ga nadgradila saj sem po stroki kemijski tehnik. Vso šolsko znanje sem povezala z današnjo kemijo, kemijo telesa ter kemijo, ki se nahaja v naši hrani…. Kar je totalen obup… Bolj kot sem se poglabljala in začela poslušat svoje telo sem ugotovila, da mesa sploh ne potrebujem. In od takrat nisem pojedla niti koščka mesa, rada jem ribe, zelenjavo, stročnice, žitarice,… tako se je moje telo preoblikovalo, shujšala sem in ta teža je ostala še danes. Jupi…, pa mi je uspelo in danes svojo izkušnjo delim z vami ter z vsemi tistimi, ki želijo da jim pomagam….

Vsaka bolezen, če lahko med to kategorijo uvrstim tudi debelost, kar na nek način tudi je, ker slej ko prej nas prekomerna teža pripelje do bolezni,.. Je darilo, če jo tako vzameš saj se lahko od nje veliko naučiš. Tudi jaz sem zato podedovala take gene, da me je v prvi meri motilo in da sem potem lahko začela tudi kaj delati v tej smeri. Spremenila sem način življenja, miselnost,… in že s tem si človek spreminja gene…

Napisala sem osebno izkušnjo iz katere sem se veliko naučila in ugotovila da je to moje poslanstvo in da zaradi tega lahko pomagam mnogim….