| Ljubljana | |||
|---|---|---|---|
| — Mesto — | |||
 | |||
| |||
  Ljubljana | |||
| Koordinati: : 46°03′N 14°30′EKoordinati: 46°03′N 14°30′E | |||
| Država |  Slovenija | ||
| Ustanovitev | 15 n. št. (kot Colonia Iulia Æmona) | ||
| Upravljanje | |||
| • župan | Zoran Janković | ||
| • mestni svet | Lista Zorana Jankovića | ||
| • zavetnik mesta | sveti Jurij (23. april) | ||
| Površina | |||
| • Skupno | 163,8 km2 | ||
| Nadmorska višina[1] | 295 m | ||
| Prebivalstvo (1. januar 2012)[2] | |||
| • Skupno | 280.607 | ||
| • Gostota | 1.700 preb./km2 | ||
| Časovni pas | CET (UTC+1) | ||
| Poštna številka | 1000 | ||
| Omrežna skupina | 01 | ||
| Avtomobilska oznaka | LJ | ||
| Spletna stran | www.ljubljana.si | ||
Ljubljana je glavno mesto Slovenije in sedež istoimenske mestne občine. Je geografsko, kulturno, znanstveno, ekonomsko, politično in administrativno središče Slovenije. Na Ljubljano je skozi zgodovino vplivalo več kultur, saj je bila v križišču germanskih, romanskih in slovanskih narodov, njihovih jezikov, šeg in navad.
Ljubljanske prometne povezave, zgoščenost industrije, znanstvene in raziskovalne institucije ter industrijska tradicija so dejavniki, ki so pripomogli k njenemu vodilnemu ekonomskemu položaju. Ljubljana je sedež centralne vlade, javne uprave in vseh vladnih ministrstev v Sloveniji. Prav tako je sedež slovenskega državnega zbora in pisarne predsednika Slovenije.
Prvo naselbino na kraju, kjer danes stoji Ljubljana, naj bi, kot pravi legenda, ustanovili Argonavti, oziroma starogrški junak Jazon, ki naj bi kralju Aitesu ukradel zlato runo, nato pa s tovariši zbežal pred zasledovalci na ladji Argo, potoval čez Črno morje ter nato preko Donave in Save prišel vse do Ljubljanice. Tu naj bi argonavti ladjo razstavili, jo prenesli po kopnem med dvema plovnima potema in na ta način prispeli vse do Jadranskega morja. Na poti k morju, ob izviru Ljubljanice, so se ustavili ob velikem jezeru pri barju, kjer je živela pošast. Jazon se je spoprijel z njo, jo premagal in ubil. Ta pošast naj bi bila Ljubljanski zmaj, ki je danes prepoznavni simbol mesta in se pojavlja tudi v ljubljanskem mestnem grbu.[3][4]
Okoli leta 2000 pr. n. št. so na Ljubljanskem barju prebivali mostiščarji. Živeli so v mostiščih oziroma koliščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Prevažali so se v čolnih, imenovanih drevaki, ki so bili izdolbljeni iz debel, preživljali pa so se z lovom, ribolovom, živinorejo ter primitivnim poljedelstvom. Med indoevropskimi ljudstvi so območje današnje Ljubljane poselili Iliri, nato ilirsko-keltsko pleme Japodov, v 3. stoletju pa so Ljubljansko kotlino poselili keltski Tavriski. Pred 1. stoletjem pr. n. št., ko so jo zasedli Rimljani, je bila Ljubljanska kotlina del kraljestva Norik.[5]
Rimska naselbina Emona (Colonia Emona (Aemona) Iulia tribu Claudia) je nastala leta 14 na jugozahodu današnje Ljubljane. Zasedla ga je Legio XV Apollinaris.[6] Okoli leta 50 je naselbina postala rimski vojaški tabor, utrjen z močnim obzidjem, ki je služil kot strateška postojanka in je odigral pomembno vlogo v številnih vojnah. Štela je med 5.000 in 6.000 prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane, hiše zidane z javno kanalizacijo, centralnim ogrevanjem, barvanimi stenami in mozaičnimi tlaki. Emona je bila med ostalim pomembno zgodnjekrščansko središče z razvito trgovino. Mesto je imelo tudi svoje božanstvo, boginjo Equrno, ki so jo častili na Barju.[7]
S propadom zahodnega rimskega cesarstva in sledečimi selitvami narodov je propadla tudi rimska Emona. Leta 452 so jo porušili Huni pod Atilovim poveljstvom, kasneje so pustošili še Vzhodni Goti in Lombardi.[8] Slovanski predniki so na ta prostor prišli ob koncu 6. stoletja. Približno 3 stoletja kasneje je območje kljub nenehnim madžarskim vpadom prešlo pod frankovsko upravo. Prve pisne omembe Ljubljane segajo v čas med letoma 1112 in 1125, ko je Rudolf iz Tarcenta podaril oglejskemu kapitlju manjšo posest pri Ljubljanskem gradu. Kasneje je območje Ljubljanske kotline prešlo v roke rodbine koroških vojvod Spanheimov.[9] Predhodnik današnjega imena Luwigana, se prvič pojavi leta 1144.[8] V 13. stoletju so takratno Ljubljano sestavljala tri z obzidjem ločena jedra: Stari, Mestni in Novi trg, v katera je vodilo pet vrat, povezovala pa sta ga Spodnji (Špitalski) in Zgornji (Čevljarski) most. S pridobitvijo mestnih pravic leta 1220 so na gradu lahko kovali tudi lasten denar,[9] mesto pa je sčasoma prevzelo primat Kranju in Kamniku[10] ter postalo glavno mesto dežele Kranjske.
Leta 1270 je mesto zavzel češki kralj Otokar Premisl.[9] Ko ga je porazil Rudolf Habsburški,[8] je mesto leta 1278 prešlo pod njegovo oblast. Habsburžani so mesto uradno preimenovali v Laibach in mu podelili 39 trgovskih in drugih privilegijev. Leta 1461 je Ljubljana z ustanovitvijo škofije cerkve sv. Nikolaja postala stolnica.[9] Habsburška vladavina je z izjemo časa Ilirskih provinc zdržala vse do konca prve svetovne vojne.
V 15. stoletju se je Ljubljana uveljavila tudi v umetnosti. Po potresu leta 1511 so mesto obnovili v renesančnem slogu in ga na novo obzidali.[11]
V 16. stoletju je imela Ljubljana približno 5.000 prebivalcev, od katerih je okoli 70 % kot materni jezik govorilo slovenščino, preostali pa večinoma nemščino. Kmalu po izidu prvih slovenskih tiskanih knjig (Trubarjeva Abecednik in Katekizem, Tübingen 1550) je Jurij Dalmatin prevedel Biblijo (natisnejna v Wüttembergu), Adam Bohorič pa izdal več slovenskih slovnic. V tistem času je Ljubljana dobila prvo srednjo šolo, javno knjižnico in tiskarno. Ljubljana je tako postala središče slovenskega protestantizma in s tem tudi kulture. Sledili sta ponovna prevlada katoliške cerkve ter protireformacija.[11]
Leta 1597 so v mesto prispeli jezuiti in ustanovili gimnazijo, ki se je razvila v kolegij. Z ustanovitvijo Academie operosorum Labacensis, družbe učenjakov po italijanskem vzoru, so leta 1693 v mesto prišli številni tuji stavbarji in kiparji (med drugim tudi Francesco Robba), ki so v baročnem slogu prenavljali oziroma sezidali tudi večino cerkva.[11] Leta 1701 je bila ustanovljena še Academia philharmonicorum, eno prvih tovrstnih glasbenih združenj izven Italije. Častni člani Filharmonične družbe, ki jo je kasneje nasledila, so bili tudi skladatelji Haydn, Beethoven in Brahms, violinist Paganini, med njenimi dirigenti pa je bil tudi Gustav Mahler. V 18. stoletju so rasle manufakture, gospodarski pomen Ljubljane pa je ostajal na področju tranzita.[12]
Pod Napoleonovo okupacijo (1809–1813) je bilo mesto prestolnica Ilirskih provinc. Eden uradnih jezikov je postala slovenščina, v Ljubljani pa so odprli tudi prvo visoko šolo.[8][12] Leta 1815 je mesto znova prešlo pod avstrijsko oblast in bilo do leta 1849 administrativno središče Ilirskega kraljestva. Leta 1821 je Ljubljana gostila kongres Svete alianse, na katerem so evropski veljaki določili meje.[14] V spomin na ta dogodek je dobil ime Kongresni trg.
V prvi polovici 19. stoletja so uredili nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite in železne mostove. V tistem času je v Ljubljani ustvarjal tudi pesnik France Prešeren. Leta 1849 je z Dunaja pripeljal prvi vlak, osem let pozneje pa je bila južna železnica in s tem povezava s Trstom dokončana. V 60. letih je bila ustanovljena Slovenska matica.
Leta 1895 je mesto s 30.000 prebivalci doživelo katastrofalen potres z magnitudo 6,1 po Richterjevi lestvici, ki je porušil 10 % od približno 1.400 zgradb. Podobno kot po potresu leta 1515, so mesto obnovili v takrat modernih slogih. Obnovili so ga večinoma avstrijski in češki arhitekti v neoklasicističnem in secesijskem slogu (glej tudi Art Nouveau v Ljubljani).[12]
V drugi polovici 19. stoletja se je Ljubljana uveljavila kot politično in kulturno središče Slovencev. Ob prelomu stoletja so se množile nove pridobitve: vodovod (1890), elektrika in sodobno kanalizacijsko omrežje (1898), tramvaj (1901) ter prvi kino (1907).[15] Veliko zaslug pri tem je imel tedanji župan Ivan Hribar.
Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 je leta 1929 postala Ljubljana sedež Dravske banovine[16] v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V času kraljevine so bile ustanovljene Univerza (1919), Narodna galerija (1918) ter Akademija znanosti in umetnosti (1938).[15]
Sredi 30. let so predvsem za Bežigradom po sodobnih, funkcionalističnih nazorih, gradili nova naselja. V času med vojnama pa je podobo mesta najbolj izrazito oblikoval arhitekt Jože Plečnik, čigar pečat je tako močan, da se je arhitektonskega obdobja prijelo kar ime Plečnikova Ljubljana.[15]
Med drugo svetovno vojno je bil Ljubljanski župan Leon Rupnik, generalni inšpektor domobranskih enot, ki so sodelovale z italijanskim in nemškim okupatorjem. Mesto je bilo obdano s 30 km bodeče žice, po sledeh katere danes poteka sprehajalna pot.[17] A vseeno je bil odpor v Ljubljani prevelik. Tako je večina njenih prebivalcev sodelovala ali podpirala narodnoosvobodilno vojsko, katerim so od zunaj pomagali partizani; s tem spada Ljubljana med eno najbolj odporniških mest druge svetovne vojne. Po drugi svetovni vojni je postala glavno mesto Socialistične republike Slovenije znotraj Jugoslavije. V mesto se je zaradi boljšega ekonomskega statusa priselilo veliko državljanov ostalih jugoslovanskih republik, kar je botrovalo razširitvi in gradnji številnih bivanjskih sosesk.[15]
V Ljubljani je bila 25. junija razglašena neodvisnost Slovenije, katere središče in prestolnica je še danes. Mesto prestolnice ji zagotavlja ustava, katere 10. člen pravi: "Glavno mesto Slovenije je Ljubljana."
Leta 2010 je bila Ljubljana razglašena za svetovno prestolnico knjige,[18] med drugim sta bila v Športnem parku Stožice zgrajena nov stadion in dvorana. V gradnji je nov potniški center Emonika.
Mesto s površino 275 km² leži v Ljubljanski kotlini, v osrednjem delu Slovenije. Lega na križišču pomembnih prometnic je močno vplivala na njen razvoj. Ljubljana leži približno 140 km zahodno od Zagreba, 250 km vzhodno od Benetk, 350 km jugozahodno od Dunaja ter 400 km jugozahodno od Budimpešte.[19]
Ljubljana ima ob reki Ljubljanici nadmorsko višino 298m,[14] medtem ko je Ljubljanski grad na grajskem griču na višini 366m, najvišja točka v Mestni občini Ljubljana (Janški hrib) pa doseže 794 m.[20]
Ljubljana leži v bližini sotočja reke Ljubljanice in Save, ki se kasneje izliva v Donavo in Črno morje.[21]
Območje je relativno bogato s podtalnico, ki je pitna in vsebuje primerno vsebnost kalcija in magnezija.[22]
Na južnem obrobju se nahaja Ljubljansko barje, katerega močviranti vlažni travniki predstavljajo v smislu biodiverzitete zelo bogato območje.[23]
Poleg potresov Ljubljano, zlasti na jugozahodnem delu, večkrat prizadanejo tudi poplave. Septembra 1926 je bil tako poplavljen praktično celotni južni del Ljubljane.[24] Poplave leta 2010 so najbolj prizadele Vič, kjer sta poplavljala Gradaščica in Mali graben.[25]
Mesto se razteza na aluvialni ravnini (prodnatih nanosih) iz kvartarja. V bližnjih, starejših gorskih območjih čas nastanka kamnin sega v mezozoik (trias) ali paleozoik.[26]
Ljubljano so opustošili številni potresi,[14] zabeleženih je 60 rušilnih,[27] v povprečju 1 hujši vsakih 100 let.[28] Slovenija je v dokaj aktivnem potresnem območju zaradi svojega položaja na jugu evrazijske plošče. Tako je država v križišču treh pomembnih tektonskih con: Alp na severu, Dinarskega gorstva na jugu in Panonske nižine na vzhodu.[27] Na Golovcu deluje ena izmed seizmoloških postaj.
Podnebje je celinsko (»Cfb« po Köppenovi klasifikaciji klime), ki meji na subtropsko vlažno podnebje (»CFA« po Köppenovi klasifikaciji klime),[29] s celinskimi značilnostmi, kot so topla poletja in zmerno mrzle zime. Najtoplejša meseca z dnevnimi vzponi običajno do med 25 in 30 °C sta julij in avgust, januar pa je najhladnejši mesec s temperaturami, ki se giblejo večinoma okoli 0 °C. V povrečju se 90 dni na leto temperature spustijo tudi pod ledišče, ter 11 dni s temperaturo nad 30 °C. Padavine so razmeroma enakomerno porazdeljene med letnimi časi, čeprav sta zima in pomlad po navadi nekoliko bolj suha, kot poletje in jesen. Letna količina padavin je okoli 1.400 mm, zaradi česar velja Ljubljana za eno najbolj namočenih evropskih prestolnic. Nevihte so zelo pogoste v obdobju od maja do septembra in so občasno lahko precej hude. Sneg je značilen v času med decembrom in februarjem, v povprečju pa je mesto s snežno odejo pokrito 65 dni. Mesto je poznano po megli, ki je zabeležena v povprečju 121 dni na leto, večinoma v jeseni in pozimi.[30]
Predvsem pozimi je značilen pojav t. i. temperaturnega obrata, pri katerem se hladnejši in vlažen zrak zadržuje v nižjih plasteh. Poleti je vreme v mestu bolj pod vplivom sredozemskih zračnih tokov, zato so poletja sončna in razmeroma topla.[31]
| [zapri]Klimatološki podatki | |||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Mesec | Jan | Feb | Mar | Apr | Maj | Jun | Jul | Avg | Sep | Okt | Nov | Dec | Leto |
| Rekordno visoka temperatura (°C) | 14 | 19 | 23 | 30 | 31 | 38 | 39 | 35 | 31 | 29 | 20 | 16 | 39 |
| Povprečna visoka temperatura (°C) | 2 | 5 | 10 | 15 | 20 | 24 | 27 | 26 | 22 | 15 | 8 | 4 | 15 |
| Povprečna nizka temperatura (°C) | -4 | -4 | 0 | 4 | 9 | 12 | 14 | 14 | 11 | 6 | 2 | -1 | 5 |
| Rekordno nizka temperatura (°C) | -27 | -28 | -16 | -5 | -3 | 4 | 7 | 4 | 1 | -2 | -11 | -15 | -28 |
| Padavin (mm) | 88 | 89 | 76 | 98 | 121 | 133 | 113 | 127 | 142 | 151 | 131 | 114 | 1,383 |
| Povprečno št. dni s padavinami | 13 | 11 | 11 | 13 | 16 | 16 | 12 | 12 | 10 | 14 | 15 | 15 | 157 |
| Vir: BBC Weather | |||||||||||||
Še leta 1869 je imela Ljubljana manj kot 27.000 prebivalcev,[32] številka pa je do sredine 30. let prejšnjega stoletja narasla do 80.000.[15] Demografska rast je ostala razmeroma stabilna med letoma 1999 in 2007, ko se je število prebivalcev gibalo okoli približno 260.000.[2] Pred letom 1996 je število prebivalstva preseglo 320.000, vendar se to pripisuje drugačni metodi popisovanja prebivalstva, ki je vključila tudi določena okoliška naselja.[20] Po popisu prebivalstva 2002 je 39,2 % prebivalcev rimokatolikov, 30,4 % vernikov brez religije/neizrečenih/neopredeljenih, 19,2 % ateistov, 5,5 % pravoslavcev, 5,0 % muslimanov in preostalih 0,7 % protestanov oz. pripadnikov drugih verstev.[33]
| Prebivalstvena piramida (2008)[34] | ||||
| % | Moški | Starost | Ženske | % |
| 0,45 | 85+ | 1,35 | ||
| 0,82 | 80-84 | 1,82 | ||
| 1,37 | 75-79 | 2,34 | ||
| 1,89 | 70-74 | 2,54 | ||
| 2,19 | 65-69 | 2,85 | ||
| 2,50 | 60-64 | 2,94 | ||
| 3,65 | 55-59 | 3,93 | ||
| 3,76 | 50-54 | 3,93 | ||
| 3,65 | 45-49 | 3,70 | ||
| 3,88 | 40-44 | 3,83 | ||
| 3,73 | 35-39 | 3,56 | ||
| 4,07 | 30-34 | 3,66 | ||
| 3,96 | 25-29 | 3,50 | ||
| 3,34 | 20-24 | 2,93 | ||
| 2,46 | 15-19 | 2,35 | ||
| 2,09 | 10-14 | 2,01 | ||
| 2,08 | 5-9 | 1,93 | ||
| 2,44 | 0-4 | 2,30 | ||
| Demografska rast[32][2] |
|---|
|
| Vir: Statistični urad Republike Slovenije |
Kljub pojavu višjih zgradb, zlasti na robu mesta, ostaja zgodovinsko središča Ljubljane nedotaknjeno. V njem se mešata baročni in secesijski slog.
Staro mestno jedro je sestavljeno iz dveh delov: prvi vsebuje mestno hišo in večino pomembnejših arhitekturnih del, drugi pa sedež univerze, uršulinske cerkve, stavbe Slovenske filharmonije in Cankarjev dom.
Po potresu leta 1511 je bila Ljubljana prezidana v baročnem slogu po vzoru renesančnega mesta, po katastrofalnem potresu v 1895, ki je močno poškodovala mesto, je bila ponovno obnovljena, tokrat v slogu art nouveauja.[12][14] Mestna arhitektura je tako mešanica slogov. Velik pečat je med obema vojnoma pustil slovenski arhitekt Jože Plečnik, ki je oblikoval več mostov, tudi Tromostovje in Narodno in univerzitetno knjižnico. Glej galerijo ljubljanskih mostov na Ljubljanici. Prepoznavna ljubljanska stolpnica je Nebotičnik.
Ljubljanski grad se nahaja na vrhu grajskega griča, ki zaznamuje center mesta. Okolica današnjega gradu je stalno naseljena od leta 1200 pr. n. št. Grad je bil prvič omenjen leta 1144 kot sedež vojvodine Kranjske. Trdnjava je bila uničena, ko je vojvodina postala del habsburškega cesarstva. Med letoma 1485 in 1495 je bil zgrajen današnji grad opremljen s stolpi. Njegov namen je bil zlasti obramba pred turškimi vpadi in kmečkimi upori. Grad je kasneje dolgo služil kot zapor. Leta 1905 je grad prešel v mestno last in doživel prenovo leta 1960. Danes je turistična atrakcija s pestrim kulturnim programom.[35] Od leta 2006 je grad z vzpenjačo povezan s središčem mesta.[36][37]
V Ljubljani se nahaja več cerkev. Stolnica svetega Nikolaja je edina ljubljanska katedrala, ki je zlahka prepoznavna zaradi svoje zelene kupole in dvojnega zvonika. Nahaja se na trgu Cirila Metoda v bližini osrednje tržnice in mestne hiše. Prvotno je bila na mestu troladijske romanske cerkve, prvič omenjene leta 1262. Po požaru leta 1361 je bila ponovno obokana v gotskem slogu. Z ustanovitvijo ljubljanske škofije leta 1461 je cerkev postala stolnica. Osem let pozneje jo je prizadel nov požar, ki so ga najverjetneje zanetili Turki. Med letoma 1701 in 1706 je jezuitski arhitekt Andrea Pozzo izdelal načrt za novo baročno cerkev z dvema stranskima kapelama, zasnovanima v obliki latinskega križa. Cerkev je bila zgrajena leta 1841. Notranjost je okrašena z baročnimi freskami slikarja Giulia Quaglia iz obdobja v letih 1703-1706 in 1721-1723.[38]
Reko Ljubljanico prečkajo številni mostovi. Najbolj znana sta Tromostovje in Zmajski most. Slednji je bil zgrajen med letoma 1900 in 1901 in velja za eno najlepših del dunajske secesije.[39][40] Ime je dobil po štirih zmajih, ki krasijo konce ograj.[41]
Ljubljanski vodnjaki so v mestnem jedru prisotni že od njenega nastanka, saj so bili pomembni za razvoj mesta kot takega. Starejši vodnjaki in vodovodi so bili znani že v antični Emoni. Ljubljana ima nad 40 delujočih vodnjakov, ki večinoma krasijo trge in parke in imajo pomembno kulturno-zgodovinsko ozadje. Na Mestnem trgu stoji replika najpomembnejšega izmed njih, Robbovega vodnjaka v baročnem slogu. Njegov izvirnik je bil leta 2006 zaradi težav s korozijo prestavljen v Narodno galerijo.
Mestni trg
Ljubljana s strehe enega izmed blokov
V Ljubljani je približno 30 ha parkov, največji del te površine zavzema park Tivoli s površino 17,5 ha. Leta 1913 ga je zasnoval Francoz J. Blanchard. Danes obsega približno 5 km². Ima 3 glavne avenije s kostanjevimi drevoredi. Znotraj parka se nahajajo različna drevesa, nasadi rož ter nekaj kipov in vodnjakov, zlasti pred Tivolskim gradom in današnjim Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Urejene so igralne površine za otroke, v neposredni bližini pa se nahaja tudi Hala Tivoli. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom tvori krajinski park. Med letoma 1921 in 1939 je dal Jože Plečnik po svojih načrtih zgraditi Jakopičevo sprehajališče, poimenovano po vodilnem slovenskem impresionističnem slikarju Rihardu Jakopiču.
Ostalo površino si deli 28 manjših parkov, med katerimi so najbolj znani:
Po drugi svetovni vojni je bil odprt le Severni mestni park[42] (v planu je še razširitev)[43] v neposredni bližini Gospodarskega razstavišča. V načrtu je tudi ureditev celotnega dela Save z okolico, ki teče skozi MOL in ureditev parka na severu Ljubljanskega barja.
Ljubljanski živalski vrt leži pod Rožnikom. V vrtu so zbrane živalske vrste z vseh kontinentov, predvsem pa vrste, značilne za področje, kjer se stikajo alpski, panonski in sredozemski svet.
Botanični vrt v Ljubljani deluje že od leta 1810 in je najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova v Sloveniji z nepretrganim delovanjem. V njem je preko 4.500 vrst, podvrst in oblik, od katerih je več kot tretjina domačih, ostalo pa so rastline iz različnih predelov Evrope in ostalih kontinentov. Vrt sodeluje z več kot 270 botaničnimi vrtovi iz celega sveta. Ukvarja se z znanstveno-raziskovalno in pedagoško dejavnostjo. Ima pomembno nalogo pri vzgoji in varovanju endemičnih in ogroženih (prizadetih, ranljivih in redkih) vrst slovenskega ozemlja.[44]
Ljubljana je razdeljena na 17 četrtnih skupnosti z lastno upravo. Četrtne skupnosti sprejemajo predloge občanov (prebivalcev četrtnih skupnosti) in jih posredujejo pristojnim organom MOL ter sodelujejo pri pripravi in izvedbi aktivnosti na področju četrtne skupnosti.[45] Pred tem jo je sestavljalo pet samostojnih občin (Bežigrad, Center, Moste-Polje, Šiška in Vič-Rudnik), ki se še vedno pokrivajo z volilnimi enotami.
Pristojnosti Policijske uprave Ljubljana obsegajo površino 3.807 km², kar predstavlja 18,8 % državnega nacionalnega ozemlja.[46] Sestavlja jo 17 policijskih postaj, ki so v začetku leta 2008 skupaj zaposlovale 1.499 delavcev, od tega 1.310 policistov ter 189 drugih delavcev policije.[46] S približno 41.000 kaznivih dejanj v letu 2008[47] ima Ljubljana ugled varnega in mirnega področja.[48]
Leta 1981 je ljubljanski BDP na prebivalca znašal 260 % jugoslovanskega povprečja.[49] Ljubljana proizvede približno 25 % slovenskega BDP-ja.[14] Leta 2003 je bila stopnja aktivnega delovnega prebivalstva 62 %; od tega je bilo 64 % zaposlenih v zasebnem in 36 % v javnem sektorju.[14] Januarja 2007 je stopnja brezposelnosti znašala 6,5 % (v primerjavi s 7,7 % leto prej in v primerjavi z nacionalnim povprečjem 8,7 %).[50]
Industrija, zlasti farmacevtska, petrokemična in živilska industrija, ostaja najbolj pomembna gospodarska dejavnost. Druga področja vključujejo bančništvo, finance, promet, gradbeništvo, obrti, storitvene dejavnosti in turizem. Javni sektor zagotavlja delo na področju izobraževanja, kulture, zdravstva in lokalne uprave.[14] Zlasti v zadnjih 2 desetletjih je pomembna panoga trgovina.
Na Ljubljanski borzi, ki je od leta 2008 v lasti Dunajske borze,[51] kotirajo zlasti večja slovenska podjetja. Nekatera od teh imajo sedež v glavnem mestu; na primer trgovska veriga Mercator, naftne družbe Petrol in telekomunikacijski ponudnik Telekom Slovenije.[52] V mestu deluje več kot 15.000 podjetij, večina od njih v terciarnem sektorju.[53]
Stanovanja v Ljubljani so med dražjimi v Evropi.[54]
Študentje predstavljajo sedmino celotne ljubljanske populacije, kar mestu daje mladosten karakter.[55] Univerza v Ljubljani, največja slovenska in edina ljubljanska univerza, je bila ustanovljena leta 1919.[15] Sestavlja jo 23 fakultet in 3 akademije, ki (med drugim) ponujajo študij medicine, aplikativnih znanosti, filozofije, prava in uprave v slovenskem jeziku.[56] Ima približno 64.000 študentov in okoli 4.000 zaposlenih. Narodna in univerzitetna knjižnica je imela v letu 2004 skupno 1.169.090 knjig.[20] V letu 2006 je 55 osnovnih šol obiskovalo skoraj 21.000 učencev, medtem ko se je na 32 srednješolskih ustanovah izobraževalo 25.797 dijakov.[20] 3. teden v maju je na Slovenski cesti Maturantska parada.
V Ljubljani ima sedež tudi več nacionalnih raziskovalnih ustanov, med njimi Inštitut "Jožef Stefan", Kemijski inštitut in Nacionalni inštitut za biologijo.
Univerzitetni klinični center Ljubljana, osrednja slovenska zdravstvena ustanova, pod različnimi imeni deluje že od leta 1786, ko je cesar Jožef II. podpisal odlok o ustanovitvi Civilne bolnice v Ljubljani[57] in letno sprejme prek 100.000 bolnikov.[58]
Onkološki inštitut, ustanovljen leta 1937,[59] je eden boljših centrov za onkologijo v srednji Evropi in eden prvih, ki je združil zdravljenje z raziskovanjem in pedagoško dejavnostjo na področju onkologije.[60]
Zdravstveni dom Ljubljana, razdeljen na 7 enot, opravlja osnovno zdravstveno dejavnost in s svojimi službami zagotavlja zlasti preventivne zdravstvene preglede ter zdravljenje lažje poškodovanih ali bolnih. V manjšem obsegu zagotavlja tudi specialistično ambulantno dejavnost.[61]
V Ljubljani deluje 15 muzejev, 41 galerij, 11 gledališč ter 4 profesionalni orkestri[20] in več kinodvoran. Med muzeji so bolj znani arhitekturni, železniški, šolski, narodni, prirodoslovni ter etnografski muzej.[62] Bolšji sejem je vsako nedeljo v starem mestnem jedru.[62] Leta 2006 so muzeji privabili 264.470, galerije 403.890 in gledališča 396.440 obiskovalcev.[20]
Vsako leto se v Ljubljani zvrsti več kot 10.000 kulturnih dogodkov, med temi je 10 mednarodnih festivalov za gledališče, glasbo (npr. Ljubljanski poletni festival in Trnfest) in umetnost nasploh.[14] Ljubljana, v središču različnih slovenskih vinorodnih dežel, je znana kot "mesto vina in vinske trte", ki so jih na pobočju grajskega hriba posadili že Emonci.[14] Teden knjige (začenja se na svetovni dan knjige) vključuje prireditve in prodajo knjig na Kongresnem trgu. Na predvečer praznika dela je na ljubljanskem Rožniku praznovanje s kresom.
Slovenska filharmonija, ki je osrednja glasbena ustanova v Ljubljani in v Sloveniji, prireja koncerte klasične glasbe domačih in tujih izvajalcev, veliko časa pa posveča tudi mladim izvajalcem z raznih glasbenih šol. Ustanovljena je bila že leta 1701 v okviru Akademije Operosorum in spada med najstarejše tovrstne ustanove v Sloveniji in v Evropi[63].
Narodna (ustanovljena leta 1918[15]) in Moderna galerija razstavljata dela najvplivnejših slovenskih slikarjev. V obnovljeni bivši avstro-ogrski vojašnici na Metelkovi ulici je središče umetniškega alternativnega dela. Ta živahna ulica ima številne klube in koncertne prostore, kjer igrajo različne zvrsti glasbe, predvsem alternativni rock.[64] Podoben kulturni center se nahaja v nekdanji tovarni Rog. Leta 1980 je Ljubljana postala središče gibanja Neue Slowenische Kunst, ki jo med drugim Sestavlja glasbena skupina Laibach in slikarji kolektiva IRWIN.
V Ljubljani izhaja več splošno-informativnih časopisov,[65] kot je Delo,[66] Dnevnik,[67] Slovenia Times[68] in brezplačnik Žurnal24,[69], finančni kot so Finance,[70] Podjetnik[71] in Economist[72], športni - Ekipa ter verski Družina[73].
Prestolnica ima več radijskih postaj.[74] Poleg nacionalnih (Prvi program, Ars in Val202[75]) program oddaja še več komercialnih radijskih postaj: Radio 1,[76] Radio Antena,[77] Radio Center,[78] Radio Ekspres,[79] Radio Salomon,[80] Radio Študent[81] in Radio Veseljak.[82]
V Ljubljani ima sedež javna Radiotelevizija Slovenija, ki oddaja tri programe (TV SLO 1, TV SLO 2 in TV SLO 3)[75] ter glavni komercialni postaji Pop TV[83] in Kanal A.[84]
V Ljubljani deluje več športnih klubov, med katerimi so najbolj znani hokejski HDD Tilia Olimpija, ki nastopa tudi v mednarodni ligi EBEL, košarkarski KK Union Olimpija, ki nastopa nastopa tudi v Evroligi, nogometni NK Olimpija, rokometni RK Krim in odbojkarski ACH Volley.
Najpomembnejši mestni športni objekti so Plečnikov stadion Bežigrad, ki je več let v postopku prenove, Hala Tivoli, ki je domača dvorana za HDD Tilia Olimpija, ter leta 2010 zgrajena objekta Stadion Stožice, kjer domače tekme igra NK Olimpija, in Arena Stožice, ki je domača dvorana za KK Union Olimpija, RK Krim in ACH Volley.
Ljubljana je v svoji zgodovini gostila več odmevnih športnih prireditev, tudi svetovno prvenstvo v športni gimnastiki v letih 1922 in 1970, svetovno prvenstvo v košarki leta 1970, svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju leta 1970, svetovno prvenstvo v hokeju na ledu elitne divizije leta 1966 in še osemkrat prvenstvo druge divizije, evropsko prvenstvo v rokometu leta 2004 ter svetovno prvenstvo v kajak in kanu slalomu v letih 1955, 1991 in 2010.[85] Leta 2013 se bo v mestu odvijalo evropsko prvenstvo v košarki.[86]
Od leta 1957 je drugi teden v maju v počastitev osvoboditve Ljubljane (9. maj 1945) organiziran Pohod po poti spominov in tovarištva (znan tudi kot pohod ob žici).[87] Vsako leto zadnjo nedeljo v oktobru Ljubljanski maraton na mestne ulice pritegne več tisoč tekačev.[88]
Center Ljubljane leži med dvema manjšima vzpetinama, Rožnikom in Grajskim gričem, na katerem stoji Ljubljanski grad. Na obrobju mesta so hribi Šmarna gora, Rašica, Golovec, Toško čelo, malo dlje pa še Krim in vrhovi Polhograjskega hribovja, ki ponujajo kratke izlete v naravo. (glej tudi Izleti v okolici Ljubljane).
Ljubljana je v središču slovenskega cestnega omrežja, ki preko avtocestnega obroča povezuje mesto z vsemi deli države in pomembnimi mesti v okolici (avtocestna povezava s Trstom, Benetkami ter Reko na jugozahodu (A1/E70); z Mariborom, Gradcem in Dunajem (A1/E57); z Zagrebom in naprej v nekdanjo Jugoslavijo (A2-E70); s Celovcem in Salzburgom na severozahodu (A2-E61)), zaradi česar je pomembna vstopna točka za severnoevropske turiste.[89]
Kolesarski promet v Ljubljani predstavlja precejšen delež vsega prometa, še posebej poleti, možnosti uporabe kolesa pa so omejene zaradi ureditve prometa. Omejevalni prometni režim za kolesarje so v Sloveniji uvedli sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja.[90] Na nekaj glavnih ulicah, kjer ni kolesarskih stez, npr. na Slovenski cesti v centru mesta in na novi povezovalni cesti med Njegoševo in Roško cesto preko Fabianijevega mostu na Ljubljanici,[91][92] je kolesarjenje prepovedano.[93][94][95] Na nekaterih odsekih so prepovedi odpravili, ampak samo v zvezi z označenjem kolesarskih stez. Od leta 2000 obstaja Ljubljanska kolesarska mreža, društvo kolesarjev, ki kolo uporabljajo kot prometno sredstvo.[96] V maju 2011 je bil vzpostavljen sistem izposoje javnih koles Bicike(lj).[97]
Avtobusna mreža, ki jo upravlja Ljubljanski potniški promet (v mestni lasti), je trenutno najbolj uporabljana in razvita oblika javnega prevoza v Ljubljani. Avtobusi so pogovorno imenovani trole. Izraz izvira iz obdobja med letoma 1951 in 1971, ko so po Ljubljani vozili trolejbusi. Možna je izposoja koles,[98] in najem taksija.[99] V letu 2009 se je z uvedbo mestne vozovnice začel ponovno vzpodbujati tudi javni promet na ljubljanskem železniškem vozlišču.[100]
Železniška postaja Ljubljana predstavlja najpomembnejše železniško križišče v državi in stoji ob železniški povezavi Nemčije s Hrvaško (München-Salzburg-Ljubljana-Zagreb), obenem pa je izhodišče za obisk Dunaja, Trsta ter Budimpešte.[21] Regionalni vlaki poleg tega vozijo še v smeri Novega mesta, Kamnika ter Kopra. V neposredni bližini je Avtobusna postaja Ljubljana, s katero bo železniška postaja v prihodnosti združena v Potniški center Ljubljana.
Letališče Jožeta Pučnika (LJU) leži 26 km severno od mesta in je izhodišče za številne (zlasti evropske) destinacije, kot na primer: Amsterdam, Atene, Barcelona, Beograd, Bruselj, Budapešta, Bukarešta, Kopenhagen, Dublin, Dunaj, Frankfurt, Helsinki, Istanbul, Kijev, London, Manchester, Moskva, München, Ohrid, Paris, Podgorica, Praga, Priština, Stockholm, Skopje, Waršava, Tirana, Tel Aviv in Zurich. Glavni letalski prevozniki so Adria Airways, Air France, Brussels Airlines, EasyJet ter Finnair.[101]
Kolesa v Ljubljani
Ljubljana sodeluje z mesti iz različnih delov sveta. Pobratena je z naslednjimi mesti:[102]
|
|
|
Ljubljana deluje tudi v več evropskih organizacijah mest, je članica mreže mest in prek nacionalnega združenja občin deluje v odboru regij EU, Kongresu lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evropa in v Svetu evropskih mest in regij.[102]
V Ljubljani so bile rojene, oz. so v njej delovale številne širše-znane osebnosti:
 | Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi: Ljubljana |
 | Wikislovar vsebuje članek o temi: Ljubljana |
 | Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Ljubljana |
