... Ampak Janša bi, čeprav formalno drugi človek oblasti, še vedno imel več vpliva, kot bi ga imel, če bi pristal v opoziciji. (foto: Bobo)

"Bi pa takšna koalicija nedvomno pomenila, da bi se Slovenija nehala ukvarjati s preteklostjo in tem, kako na oblasti biti čim bolj skorumpiran."

Piše: Aljuš Pertinač*

Je to sploh mogoče? Tako se je prvak opozicije Janez Janša na družbenem omrežju odzval na posnetek premierja Roberta Goloba, ki je četici gospodarstvenikov in prek posnetka, ki je postal viralen, tudi celotni domači in, če hočete, evropski javnosti razlagal, kako bi po njegovem lahko poslovali mimo javnih naročil in mimo KPK. Na žalost je. Ker je v času, ko na oblasti traja Festival Svobode, dejansko možno čisto vse.

Običajna reakcija bi zato bila, da gre pač zgolj še za eno od Golobovih nebuloz tega inteligentnega, znanstveno razgledanega in naprednega tipa, kakor ga je v enem izmed intervjujev opisala njegova profi priležnica in, kot se špekulira na sceni, bodoča nevesta, ki jih Golob itak praktično dnevno lansira, a se jih jutri več ne spomni, pojutrišnjem pa zanika, da bi jih kadarkoli izrekel. Kaj je torej Janšo tako zmotilo pri tem zadnjem kozlu, ki ga je s šibrovko svoje egomanije, nečimrnosti in popolne izgube stika z realnostjo ustrelil Golob, da si je dovolil takšno, zanj v politični komunikaciji povsem neznačilno čustveno reakcijo, lahko zgolj ugibamo. Če pa že moramo ugibati, bi stavili na to, da je Janšo sezulo dejstvo, da so mu sodili, ker naj bi ob neznanem času na neznanem kraju od neznane osebe prejel neznano vsoto denarja oziroma podkupnino. Da mu še vedno, ker sodba še ni pravnomočna, sodijo zato, ker je nekemu podjetju pred dvajsetimi leti (sic!) prodal parcelo v Trenti po višji ceni, kot jo je sam 13 let prej kupil. Medtem pa Golob, ki mu v Romuniji kradejo identiteto, ki je bil vpleten v brezštevilne sporne, da ne rečemo kaj hujšega, energetske posle po Balkanu, ki v zameno za zastonj počitnice tala funkcije v nadzornih organih največjih proračunskih porabnikov, ki je v javni zvezi s promotorko nekaterih največjih kriptovalutnih prevar v zgodovini Slovenije, mirno v kamero razlaga, kako bi rad speljal kazniva dejanja zlorabe položaja in uradnih pravic, oškodovanja državnega proračuna, dajanja nedovoljenih daril in kršil predpise s področja javnega naročanja. Priznajte, če bi bili vi Janša, bi "sezulo" tudi vas.

In kar je pri celotni zgodbi še najbolj bizarno, eden temeljnih stebrov javnomnenjske podpore Golobu ta hip, kakršnakoli že ta je, eden gradnikov njegove popolne zmage na zadnjih državnozborskih volitvah, ki je prinesla totalno dominacijo para RoberTina v slovenski politiki in dobršnem delu državnih poslov, je ravno prepričanje velikega dela volilnega telesa, da nas Golob brani, tako rekoč čuva pred koruptivnim kriminalcem Janšo. Ampak pri nas je itak tako ali tako vse obrnjeno na glavo. Pri nas so namreč vodilni politiki samozvanih levih oziroma levičarskih strank mirno lahko med najbogatejšimi Slovenci. Pri nas nam, dobesedno, lider manjše opozicijske stranke mirno očita, zakaj Janšo imenujemo prvaka opozicije, čeprav vodi daleč najmočnejšo opozicijsko stranko, ker so pač oni, torej ta mala stranka, suvereni. Skoraj povsem smo prepričani, da če bi liderja obeh manjših koalicijskih strank trenutne oblasti vprašali, ali sta njuni stranki suvereni, takisto dobili pozitiven odgovor. Pa vendar verjetno ni nikogar, ki bi trdil, da Golob kot lider daleč največje koalicijske stranke ni prvak koalicije. Ampak tako je pač pri nas.

Omenjena majhna opozicijska stranka sicer svojo suverenost dnevno dokazuje, vprašanje sicer ali bolj sebi ali pa komu drugemu, tako da nenehno sporoča, da v morebitno prihodnjo Janševo vlado ne gre. S čim se ji je Janša tako zameril, glede na to, da so bili do sedaj zgolj v njegovih vladah, ni znano. Niso pa pri tem stališču niti najmanj osamljeni. Vse obstoječe in najverjetnejše potencialne bodoče parlamentarne stranke namreč zatrjujejo povsem enako. Delna izjema so zgolj Logarjevi Demokrati, kjer Logar pravi, da bi šli z Janšo nazadnje. Saj poznate tisti vic o samotnem otoku in kako že to gre. Ne glede na to Janša v zadnjem odmevnem intervjuju v Uri resnice na spletnem portalu Info360 zatrdi, da Logar dela škodo. Podobno oziroma na enak način, kot jo je delal Gregor Virant z ustanovitvijo Državljanske liste Gregorja Viranta pred predčasnimi volitvami leta 2011. Janša v omenjenem intervjuju Viranta celo posredno obtoži, da je bil kot takratni minister za javno upravo eden od krivcev tudi za tesen poraz SDS proti Pahorjevi SD na parlamentarnih volitvah 2008. Janša namreč na politiko gleda realno in ne čustveno, čeprav na sceni velja za zamerljivega in nekoga, ki zelo nerad odpušča. Tudi njegovi odzivi, še posebno na družbenih omrežjih, čeprav se marsikomu pogosto zdijo preveč čustveni oziroma celo mestoma neuravnoteženi, so zmeraj premišljeni. Janšo je pač prek 40 let aktivnega političnega udejstvovanja v bivši in aktualni državi naučilo, da če misliš ali pa vsaj slutiš, da te nekdo ne samo napada, ampak vsaj neposredno ne hvali, pač usekaš z vso močjo nazaj. Človek bi sicer verjetno težko preživel toliko časa v aktivni politiki in bil izvoljen še na vsakih volitvah, na katerih je nastopil.

Marsikdo sicer Janši očita, da si ne upa iti na predsedniške volitve. Ampak ta Janševa odločitev ni stvar poguma. Janša pač ne hodi na volitve, za katere ve, da na njih ne more zmagati. In še, Janša ve, da bi tudi v primeru svoje sicer malo verjetne izvolitve za predsednika republike to pomenilo konec njegove stranke SDS. SDS brez Janše pa je približno tako, kot pivo brez alkohola. Formalno je to še vedno pivo, ampak tisto bistveno pač manjka. V tem, da ne hodi na volitve, kjer ne more zmagati, je Janši podoben Borut Pahor. Tudi on v svoji politični karieri še ni izgubil volitev. Njegova politična kariera naj bi bila sicer formalno končana, čeprav Janša recimo pravi, da Pahor ni šel iz politike, ker še vedno politično nastopa. Se pa Janša in Pahor razlikujeta v odnosu do svojih strank. Pahor ni imel zadržkov, da kandidira za predsednika republike, čeprav je bil njegov odhod s čela SD hud udarec za to stranko. Ni sicer takoj propadla, se je pa lahko za vedno poslovila od upanja, da bo še kdaj vodila vlado. Če bi takšne ambicije sploh imela, seveda. Roko na srce, pred volitvami leta 2008, na katerih je kasneje sicer zmagal, jih ni imel niti Pahor. Start v volilno kampanjo je namreč najtesnejšim sodelavcem pospremil z besedami, da je tretje mesto na prihajajočih volitvah boljše kot drugo. Mogoče je bila tudi zato njegova kasnejša vlada videti tako, kot je. Večino časa se je zdelo, da je Pahor v njej "odličen" tretji. Tik za Milanom Kučanom in Gregorjem Golobičem. Je pa to še vedno boljše od kasnejših vlad instant strank novih obrazov za ene volitve, kjer se zdi, da njihovi liderji v vladi ne pridejo niti med top 5.

Janša denimo v nasprotju s Pahorjem tretji ali slabši na parlamentarnih volitvah ni bil že od leta 1996. Če bi bil Janša športnik, bi to pomenilo vrhunske rezultate. V politiki pa se mu ves čas očita, da vleče desnico navzdol, čeprav vsakokratni volilni rezultati njega in njegove stranke govorijo bistveno drugače. Politika pač žal ni šport, kjer bi veljala jasna pravila igre. Zato so v njej pregovorno lahko uspešni tudi samozvani nepolitiki tipa Golob, ki ne samo, da ne igrajo po pravilih, ampak odkrito in brutalno goljufajo, temveč teh pravil niti ne poznajo oziroma si jih sproti izmišljujejo. Nenehni očitki iz lastnih vrst oziroma domačega političnega tabora so še ena skupna značilnost med Pahorjem in Janšo. Zadnjih, še posebno neumerjenih, da ne rečemo celo brutalnih je bil Pahor deležen v tem tednu, ker je na javni televiziji izjavil, pozor, da sam v nasprotju s predsednico republike Nataše Pirc Musar ne bi šel tako daleč, da bi izraelsko nekritično pobijanje vsega, kar leze in gre na območju Gaze, poimenoval za genocid. Pahor je pač formalist in je o mednarodnih odnosih pozabil že več, kot bo aktualna požrešnica, pardon predsednica kadarkoli vedela. Pahor se zaveda, da predsednik republike ne more sporočati osebnih mnenj ali emocionalnih stanj, ampak mora zastopati stališča države. Aktualna predsednica tega ne ve, zato se ji zdi fino, da na obiskih eksotičnih afriških držav, s katerimi se bo Slovenija po novem skupno zavzemala za varstvo človekovih pravic, veselo poplesuje z lokalnim prebivalstvom. Mogoče je to manjkalo prvim kolonizatorjem, da jih na kasneje osvojenih in podjarmljenih ozemljih niso bolj prijazno sprejeli, da bi malo zaplesali z lokalci. Dosti jih sicer meni, da aktualne samozvane leve politike bolj kot Pahorjevo stališče, da dokler traja sodni postopek o tem, dogajanja v Gazi ne moremo poimenovati genocid, moti to, da je ponovno povedal, da ne vladajo oni, ampak strici iz ozadja. Takšno prepričanje je napačno. Tega se liderji tako imenovane levice itak sami najbolj zavedajo. Še več, na to dobesedno stavijo. Kot denimo potencialni bodoči tovrstni lider Prebilič, ki javno sporoča, da je v postopku pridobivanja licence od Milana Kučana za novi instant antijanša obraz na prihodnjih volitvah. Pahor gre tranzicijskim levičarjem enostavno na živce. Ker jih ves čas opozarja, da ni tak kot oni in da se je, vsaj odkar je postal predsednik republike in sedaj, ko veselo biznisira v domačem in tujem realnem sektorju, vsaj do neke mere uspešno losal vpliva centrov moči tranzicijske levice. Pahor se je pač priklonil kapitalu. In posledično uspel. V kapitalizmu je namreč kapital tisti, ki vlada. In tega se v slovenski politiki najbolj oziroma najdalj časa zaveda ravno Janez Janša.

Ker je kapital plaha ptica, živimo v nemirnih oziroma nestabilnih časih. Minuli četrtek so se tako zgolj v nekaj urah zgodile denimo tele stvari. 1. Elon Musk je v okviru javnega spora z ameriškim predsednikom Trumpom, ki je medtem prerasel v odkrito vojno, tvitnil, da je razlog za to, da ni prišlo do javne objave Epsteinovih dokumentov, to, da je v njih omenjen tudi Donald Trump. 2. Izrael je bombardiral Bejrut. 3. Ruski strateški bombniki, tisti, ki jih je menda Ukrajina nekaj dni prej vse uničila, so oboroženi z manevrirnimi raketami poleteli. 4. Hutiji iz Jemna so proti Izraelu spet poslali balistične izstrelke. 5. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je priznal, da je Izrael oboroževal zloglasno islamsko državo. Karkoli je že res v zvezi s prvo točko, je, kot vse kaže, upanje, da bi Donald Trump in Elon Musk lahko predstavljala koalicijo razuma na ravni ZDA oziroma globalni ravni, dokončno padlo v vodo.

Koalicija razuma je namreč tisto, kar Janša, lider opozicije in najverjetnejši relativni zmagovalec prihodnjih parlamentarnih volitev, vidi kot izhod iz krize. Tako lastne stranke, ki se ji obeta, da po volitvah, tako kot leta 2018, kljub zmagi spet ne bo mogla sestaviti vlade, kot države, ki vse bolj tone v globine plesnega festivala Gibanja Svoboda, od katerega se gospodarstvu, ključnim družbenim podsistemom in našemu življenjskemu standardu že pošteno vrti v glavi. Janša kot koalicijo razuma verjetno vidi tudi to, da bi ne glede na aktualno zagotavljanje, bodoče parlamentarne stranke vendarle spoznale, da je vsaj vsake osem let nujno, da nimamo spet antijanša vlade, katere edini cilj in smisel obstoja je, da na oblasti ni Janše. Bojimo se, da je to upanje jalovo. Da je antijanša moment še vedno premočan oziroma da toliko lokalnim centrom moči ustreza, da je na oblasti kdo manj sposoben, ki stvari nima pod kontrolo in ne dela pretežno v korist tujega kapitala, da bo Janši tovrstna koalicija razuma težko uspela.

Zato v dani situaciji vidimo zgolj eno samo rešitev. Da namreč koalicijo razuma skleneta Janez Janša in Borut Pahor. Le morebitna reaktivacija Boruta Pahorja v strankarski politiki bi antijanša momentu odvzela dovolj volilnih glasov ter Janši omogočila realnega koalicijskega partnerja. Morebiti bi se znalo celo zgoditi, da bi Pahor na teh volitvah zmagal, čeprav je malo verjetno. Ampak Janša bi, čeprav formalno drugi človek oblasti, še vedno imel več vpliva, kot bi ga imel, če bi pristal v opoziciji. Pahor o vrnitvi v strankarsko politiko absolutno ne razmišlja niti je za to kaj dosti realnih možnosti. Bi pa takšna koalicija nedvomno pomenila, da bi se Slovenija nehala ukvarjati s preteklostjo in tem, kako na oblasti biti čim bolj skorumpiran, ampak bi se začela ukvarjati s sedanjostjo in predvsem prihodnostjo. To pa je poglavitni razlog, zakaj do te koalicije (nikoli) ne bo prišlo. When money talks, reason walks. Ali ko spregovori denar, razum odide. Koalicija kapitala in razuma pač ni možna, ker je kapital preprosto premočan. Pahor to ve, hej, celo Golob to ve. In če vesta onadva, potem zagotovo to ve tudi Janez Janša. Amen.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.