Referendum evtanazija Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – “ZPPKŽ Vesna Melanšek 12.11.2025 FB Zapis je res dolg ampak je pomemben. Obdelala sem člene zakona o evtanaziji, ki ga lahko zavitega v celofan imenujemo tudi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ker vem, da večina zakonov ne bere. Zdi se mi pomembno, da vemo, zakaj smo proti ali za (jaz sem proti, ker je zakon slab in ker je nagnjen k zlorabam in netransparentnosti). Če se vam da, preberite, kako sem analizirala zame sporne člene. --- Enajst lukenj v zakonu, skozi katere lahko pade človek v globoko brezno (Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – “ZPPKŽ) --- Včeraj me je poklicala urednica z RTV-ja. Rekla je, da kliče, ker sem prijavljena na soočenje glede zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Prijazna, a čudno vztrajna. Da zakon nima lukenj. Da takšni, kot je Tomaž, ne pridejo v poštev. Da moraš biti “aktiven”, da se to sploh izvede. Da me je strah po nepotrebnem. Zvenelo je, kot bi se želela opravičiti za zakon, še preden sem jo sploh vprašala karkoli. In prav zato sem zakon po tem pogovoru še enkrat prebrala. Po členih. Po stavkih. Po presledkih. Da vidim, če sem res jaz tista, ki ne razume. Pa sem ga razumela. In ugotovila nekaj drugega: zakon nima varovalk. Ima luknje. In skozi te luknje bo prej ali slej padel – človek. --- 1. luknja – 4. člen (6. točka), 11. člen in 24. člen > “Zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, ne more biti imenovan za člana Komisije za PPKŽ ali določen za neodvisnega zdravnika ali psihiatra po tem zakonu ali kako drugače sodelovati v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ." Komisija bo odločala o vlogah. Pet članov. In med njimi ne sme biti nihče, ki zakonu nasprotuje. Kaj torej pomeni “neodvisnost”? Neodvisen od česa? Od mnenja? Od vesti? Ker zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, seveda ni neodvisen – tisti pa, ki so za evtanazijo, prav tako niso neodvisni. In zakon določa, da lahko sodelujejo le zdravniki, ki so za. Komisije tako sestavljajo izključno ljudje, ki evtanaziji ne nasprotujejo, kar pomeni popolno pristranskost in izniči nadzorno vlogo. Komisija postane preprosto urad za potrjevanje smrti. Primer: Belgija (The Guardian, 30. 1. 2020) Komisija za nadzor nad evtanazijo je potrdila skoraj vse postopke brez ene same zavrnitve. Ko so tri zdravnike obtožili zaradi sporne evtanazije 38-letne ženske, ki ni bila terminalno bolna, se je izkazalo, da je bil predsednik komisije isti zdravnik, ki je postopek odobril in izvedel. Rezultat: komisija, ki bi morala nadzorovati, je ščitila lastne člane. --- 2. luknja – 6. člen (1. točka): “Neznosno trpljenje” Beseda, ki v resnici ne pove ničesar. Je popolnoma nedoločena in subjektivna. Torej – kaj pomeni neznosno? Kdo to določi? Zakon ne določa meril, ne določa praga bolečine, ne določa ničesar. Le občutek. Trenutek obupa lahko postane pravno opravičilo za smrt. Zakon dopušča prošnjo tudi v primeru psihičnih ali kroničnih stanj, ne le terminalnih bolezni. Važno je, da je “neznosno” – pa karkoli že to pomeni. Primer: Nizozemska (The Independent, april 2023) Ženska, stara 29 let, je zaprosila za evtanazijo zaradi hude depresije in motnje hranjenja. Zdravniki so ji ugodili, čeprav ni imela telesne bolezni. Meja “neznosnosti” se je premaknila iz fizične v psihično bolečino – in od tam v občutek brezupa. --- 3. luknja – 10. člen: “Prostovoljna odločitev” Lepo zveni. Ampak kaj pomeni prostovoljna odločitev človeka, ki leži v bolniški postelji, brez podpore, brez sredstev, brez upanja? Če se počuti kot breme družine, družbe, sistema – je to še svoboda ali tiha prisila? Država, ki te najprej pusti brez pomoči, ti nato ponudi smrt kot “rešitev”. To ni svobodna odločitev. To je kapitulacija. Primer: Kanada (CTV News, december 2022) Moški z invalidnostjo je zaprosil za evtanazijo, ker ni dobil pomoči pri nameščanju invalidskega dvigala. V pismu vladi je zapisal: “Ne želim umreti, ampak živeti tako ne morem več.” Prostovoljna odločitev? Ne – socialni propad. --- 4. luknja – 13. člen (1. in 7. točka): 15 dni do smrti – pritožba ni dovoljena Komisija mora odločiti v 15 dneh. In zoper odločitev ni dovoljena pritožba. Petnajst dni – da se zberejo dokumenti, diagnoze, mnenja, preverijo okoliščine.In to v državi, kjer se na pregled pri specialistu čaka tudi leta. Kjer vsi državljani sploh ne morejo imeti osebnega zdravnika. Če se zmotijo, če nekdo ni razumel, če je bil v stiski – prepozno bo. Pritožba ni mogoča. Ne - narobe - pritožba ni dovoljena! In tako bo Slovenija država, ki bo spadala med države z najkrajšimi postopki. Bomo vsaj v nečem prvi, a ne? In, ker zoper odločitev komisije pritožba ni dovoljena, gre za nepovratno odločitev brez pravnega sredstva, kar je po moje ustavno sporno. Primer: Kanada (Global News, 2023) Ženska je bila evtanazirana v istem tednu, ko je zaprosila, svojci pa so izvedeli šele po smrti. Ni bilo pritožbe, ni bilo pregleda postopka. Pritožba ni mogoča, ker mrtvi nimajo glasu. --- 5. luknja – 17. in 18. člen: Učinkovina in izbira vnosa Zakon določa, da pacient lahko zaužije smrtonosno učinkovino “sam” – ali z “drugim primernim načinom”. Kaj to pomeni? Injekcijo? Infuzijo? Mehanski pripomoček? Torej zakon dopušča vsakršno izvedbo, tudi z neposredno pomočjo druge osebe. Recimo z blazino, kot se je zgodilo v Belgiji. Kdo to nadzoruje? Tudi učinkovina ni določena. V prvi različici zakona je bila to pentobarbital – ista snov, s katero uspavajo živali. Ali s katero se izvaja smrtna kazen. V tujini so poročali o dolgotrajnih, bolečih smrtih, ker učinkovina ni delovala pravilno. Nekateri so se dušili ure. Drugi niso umrli – in jih je moral zdravnik “dokončati”. In spet bomo lahko uporabili blazino, kajne? Primer: Belgija (Alliance Vita, 2023) V postopku, kjer smrtonosna učinkovina ni delovala, je zdravnik žrtev zadušil z blazino. “Drug primeren način” se lahko konča z blazino.