Povabilo italijanskega predsednika Sergia Matarelle prejšnjemu slovenskemu predsedniku Borutu Pahorju, naj se mu pridruži na nedeljskim finalu Giro d'Italia v Rimu, ne pa aktualni predsednici države Nataši Pirc Musar, zagotovo presega znano Pahorjevo športno navijanje, še zlasti za Primoža Rogliča, veličastnega zmagovalca letošnjega Gira, ali pa simboliko fascinantne Rogličeve zmage na Svetih Višarjah. Ne, šlo je za vidno diplomatsko zaušnico aktualni slovenski (zunanji) politiki, nabiti s kulturnim bojem in ideološkimi spopadi, kjer vsak Italijan tako ali drugače obvelja za "fašista" (berite na primer novinarko in zunanjepolitično ekspertko Sašo Vidmajer v sobotnem Delu), čeprav, vemo, se Milan Kučan, ki želi s Pirc Musarjevo čim prej ustvariti pozabo - njemu tako osovraženega - Pahorja kot "predsednika vseh Slovencev", zaradi tovrstnih klofut iz tujine ne sekira preveč, saj je zanj(e) edino pomembno, da so zadeve dovolj kontrolirane doma.

Na drugi strani je zanimiva najnovejša Pahorjeva analiza zdajšnje slovenske politične scene, strne pa jo v štiri točke, ki jih lahko povzamemo takole:

- Na vseh treh vodilnih državnih funkcijah so trije povsem povsem neizkušeni politiki, NMP kot predsednica republike, Urška Klakočar Zupančič kot predsednica državnega zbora in Robert Golob kot predsednik vlade.

- Vsi trije pripadajo eni politični opciji in se hkrati tudi čisto nič ne trudijo, da bi bili povezovalni, da bi prestopili svoje ideološke meje.

- Resnična politična moč je zunaj političnih institucij, kar zdaj vedno bolj opažajo in verjamejo tudi tuji diplomati, akreditirani v Sloveniji.

- Zaradi politične moči, tako skoncentrirane na tranzicijski levici, desnici ni treba ravno največ delati, da bi opozarjala na napake levice.

In še Pahorjeva napoved: slovenska levica bo zato plačalo visoko ceno, pomembne spremembe pa se bodo zgodile tudi na desnici. In zdaj pridemo do političnega projekta Anžeta Logarja, nesojenega Pahorjevega naslednika na Erjavčevi (sedež predsednika republike), sicer še vedno vidnega člana (poslanca in predsednika sveta) SDS.

Med podpisniki Logarjevega društva (oziroma politične platforme, imenovane "Platforma sodelovanja"), ki naj bi se aktiviralo prav jutri, v sredo, in kasneje preraslo v novo politično stranko na (desni) sredini, je namreč tudi Alja Brglez, dolgoletna šefinja kabineta Boruta Pahorja, ki je to funkcijo prevzela po tistem dramatičnem padcu Simone Dimic oktobra 2010.

Za osvežitev spomina: funkcijo šefa kabineta si je takrat potentno zaželel Matjaž Nemec, danes evropski poslanec in podpredsednik Socialnih demokratov, ki je kolegico Simono Dimic celo pritlehno izdajal novinarjem (vir: Brutalne izdaje za sladokusce), vendar se je Pahor odločil za Brglezovo.

Toda Brglezova ni ravno kdorkoli, ravno nasprotno. Bila je šefinja kabineta zdaj že pokojnega Janeza Drnovška (LDS), in Drnovšek je - sprva - prav njo, česar mnogi ne vedo, želel postaviti za svojo naslednico na čelu vlade, ne pa Toneta Ropa ali Gregorja Golobiča, a so mu to preprečili. Njen velik medijski podpornik pa je bil Peter Frankl, takratni odgovorni urednik Financ. V tistih časih je Brglezova imela tudi nekatere zasebne zveze z vplivnimi politiki, kot je bil denimo Edvard Oven, direktor Stanovanjskega sklada (in podpredsednik LDS), ne pa tudi z Dušanom Kebrom (strokovnim direktorjem UKC Ljubljana in med vlado Toneta Ropa ministrom za zdravje), čeprav se je to precej govorilo. Kasneje se je "nesrečno" zaljubila v glasbenika Jana Plestenjaka in razvpitega podjetnika Jurija Schollmayerja, pri čemer je med zvezo s slednjim, zaradi njegovih (skupnih?) propadlih nepremičninskih poslov tudi ostala brez premoženja in menda so ji nekaj časa celo rubili del plače. Leta 2004 je na listi stranke Slovenija je naša, ki jo je vodil tedanji koprski župan Boris Popovič, neuspešno kandidirala za evropsko poslanko. Nekateri od tistih, ki jo zelo dobro poznajo, pa hkrati pravijo, da je Alja Brglez ena od najinteligentnejših Slovenk, drugi pa, da predvsem izjemno dobro obvlada svoj osebni PR.

In zdaj Alja Brglez postaja ena od glavnih operativk Anžeta Logarja. Kar predvsem pomeni, da je Pahor "pri Logarju zraven na polno", četudi ga formalno ni zraven. Še več, Pahor očitno celo striktno pazi na to, da se z Logarjem skupaj javno ne pojavljata, vsaj zdaj še ne. Pred meseci, denimo, naj bi Pahor odpovedal prihod na neko lokalno srečanje VSO v Celju, ker je tja prišel tudi Logar. Sta se pa, to je pa tudi res, skupa pokazala na nedavnem sprejemu založbe Beletrina na Ljubljanskem gradu. Zraven pa Alja Brglez, kakopak.

Borut Pahor in Alja Brglez, 2013, torej pred desetimi leti. (foto: Bobo)

No, da prisotnost Alje Brglez pri Logarju na tak način berejo med vrsticami (češ, ja, res je, prisotnost Alje Brglez to vsekakor dokazuje), so avtorju tega članka potrdili tudi nekateri drugi člani nastajajočega Logarjevega društva, po tisti večerji v ljubljanski restavraciji Pen predprejšnji ponedeljek.