V letu Svobode je narod na račun "samodanijanša" s stisnjenimi zobmi prenašal, da se je Golob v glavnem ukvarjal s Tino, Tina pa z vladnimi politikami, predsednica državnega zbora s petjem in boksom, predsednica republike pa s poslovanjem svojih podjetij in kopičenjem nadomestil za svojega soproga, drugega največjega tajkuna v zgodovini samostojne Slovenije.

Piše: Aljuš Pertinač*

Prvo leto Svobode je po eni strani minilo bliskovito hitro, po drugi strani pa se je vleklo kot jara kača. Od kod ta dvojnost, se boste vprašali? Preprosto, ko je Svoboda, enostavno ne veš več, pri čem si. To vemo vsaj že od legendarne Partljičeve Moj ata, socialistični kulak. In s tokratno Svobodo ni nič drugače.

Po eni strani je prvo leto vladavine Svobode minilo bliskovito hitro, ker na oblasti ni (več) Janeza Janše. Ko vlada Janša, se vsak dan njegovega vladanja zdi kot en mesec Svobode. To pa zato, ker Janša a) praviloma v enem dnevu naredi več (dobrega ali slabega, o tem se pač pri nas nikoli ne bomo vsi strinjali) kot Svoboda v mesecu dni in b) ko vlada Janša, se večina centrov moči, dominantnih medijev oziroma medijskega kartela v službi tranzicijske levice, civilne družbe, mnenjskih voditeljev in celo mednarodnih institucij oziroma njihovih predstavnikov pri nas tako korenito in v celoti ukvarja praktično zgolj s tem, da vlada Janša, da se zdi, da je njegovo vladanje časovno bistveno daljše, kot je v resnici. Res je, eno leto Janše je kot štiri leta Svobode.

Po drugi strani pa se je prvo leto vladavine Svobode vleklo kot jara kača, ker smo celo leto čakali, da bo vendarle res nastopila svoboda. Da bosta torej Gibanje Svoboda (ki ni politična stranka in to več kot očitno niti ne želi biti) z liderjem in predsednikom vlade Robertom Golobom na čelu ter vladajoča koalicija, v kateri so, zdi se, da zgolj zaradi lepšega, zraven še Socialni demokrati (nekoč tradicionalno močna stranka, danes pa zgolj še interesno združenje par posameznikov, ki stežka kohabitirajo med sabo zaradi svojih parcialnih poslovnih interesov oziroma osebnih ambicij) in stranka Levica (prava pravcata antistranka, ki jo njeno antistrankarstvo tudi vse bolj dohiteva v praksi), izpolnila svoje predvolilne obljube in Sloveniji res prinesla svobodo, in to z malo začetnico. Saj veste, stanovanja in službe za vse, brezplačen vrtec, brezplačna prehrana v šoli, konec čakalnih vrst v zdravstvu, delujoče družbene podsisteme, nizke cene energentov in pogonskih goriv, svobodo govora in medijsko svobodo, osvobojeno RTV Slovenija in še in še.

Od vsega tega smo zaenkrat dobili bore malo oziroma praktično nič. Razlogi za to pa so, kot vedno, večplastni. Prvi je ta, da ta vlada, ta koalicija oziroma če hočete kar politična opcija, ki je na oblasti, diha tako kot diha njen prvi gibalec in hkrati praktično edini razlog njene uresničitve oziroma obstoja nasploh - Robert Golob. Ki pa po drugi strani vse bolj diha tako, kot diha njegova poklicna spremljevalka Tina Gaber. Saj res, mimogrede, od česa že živi Tina Gaber? Do javne objave neuradne zveze s premierjem, ki je, ko to pišemo, še vedno poročen, je bila uradno registrirana lobistka. Od takrat naprej pa bogsigavedi. Če bi šlo za klasično političarko, kar seveda ne gre, bi si lahko pomagali s tisto zimzeleno srbsko. Ko tam namreč kakšnega izmed politikov, ki trenutno ni na javni funkciji (in Gabrova tudi ni, čeprav se morda komu, vključno z Golobom oziroma celo Svobodo, zdi drugače), vprašajo, od česa pravzaprav živi, je odgovor slej ko prej: od pomanjkanja dokazov. Pri Gabrovi je stvar popolnoma drugačna. Pri njej se zdi, da živi od preobilice dokazov. Da gre namreč za premierjevo poklicno spremljevalko. Dokazov je namreč na pretek v njunih objavah na družbenih omrežjih, v tabloidih in rumenih vsebinah ter presenetljivo vse bolj pogosto celo v tazaresnih medijih in uradnih vladnih objavah. Kdo tu komu dejansko plačuje, kako in za kaj, je povsem nepomembno. Je pač Svoboda in očitno to sodi zraven.

Svoboda torej diha tako kot Robert in Robert diha tako kot Tina. Nasploh se zdi, da je premier s tem, ko je postal predsednik vlade in tako de facto najvplivnejši politik v državi, izpolnil vse svoje ambicije. Da ga od tu naprej zanima zgolj še njegova neuradna zveza s poklicno spremljevalko in morda nekoliko še pričeska, v vsem ostalem, kar sicer po navadi pripisujemo predsedniku vlade oziroma kar k tej funkciji sodi zraven, pa neizmerno trpi.

Kako drugače razumeti njegovo nenehno jamranje o (pre)nizki plači, ki si jo je medtem mimogrede že bistveno povišal, in lamentiranje o tem, da živi od svojih prihrankov, ki jih ima bojda še za en mandat, kot se je nazadnje pohvalil pred našimi župani. Če je to nenehno trpljenje Svoboda, potem smo si jo vsekakor drugače predstavljali.

Golob seveda trpi za enako boleznijo, kot trpijo vsi tako imenovani novi obrazi v slovenski politiki na čelu njihovih, do Goloba praviloma istoimenskih strank enodnevnic oziroma strank za ene volitve. Tej bolezni se reče narcisoidnost in prepričanje, da se vse v Sloveniji začne in konča z njimi. Glede na izjemno prepričljiv volilni rezultat ima Golob za tovrstno bolezen še kar veliko razlogov. Težava pa je, da po dobrem letu na oblasti nič ne kaže, da bi po njej kaj hitro okreval, ampak se zdi, da je bolezen celo napredovala. Dodatna težava je, da ima Golob neverjetno visoko razvit smisel za to, da se je na ključnih funkcijah obdal z ljudmi, ki so a) praviloma absolutno manj sposobni in pogostokrat tudi precej manj inteligentni od njega in b) prav tako samovšečni in bolestno ambiciozni. Če omenimo zgolj predsednico državnega zbora ter podpredsednika vlade in ministra za zdravje, v nekoliko manjši meri pa tudi zunanjo ministrico, vam bo popolnoma jasno, o čem govorimo. No, kakšnega takega pa kasira tudi po nesreči, čeprav si ga v resnici ni želel in se je proti temu branil na vse kriplje, kot je denimo predsednica republike. Osnovna značilnost prvega leta vladavine Svobode je, da velja svoboda predvsem za njene najvišje predstavnike in njihove politične sopotnike, ki jim je skupno to, da so si nadvse srčno želeli postati nekaj oziroma nekdo, in sedaj, ko jim je to uspelo, nimajo blage veze, kaj šele ambicij, da bi na pridobljenem položaju sploh kaj počeli.

Na samem začetku Svobode sta jim šli na roko predvsem dve stvari. Prvič, da je bil strah pred Janšo oziroma prevladujoče nezadovoljstvo nad njegovo zadnjo vlado, ki je nastala po sili razmer in v pogojih, ki so bili najslabši oziroma najzahtevnejši za katerokoli slovensko vlado od Demosove vlade naprej, še zelo svež. In drugič, da je Janša to obdobje sam (ne)spretno umetno podaljšal z izsiljenimi referendumi in interpelacijo vlade. Potem pa je tako rekoč hkrati oziroma takoj, ko na dnevnem redu ni bilo več samodanijanša, nastopila praznina, apatija in v zadnjem obdobju še samouničevalna histerija. Nastopila je namreč Svoboda.

Ko je Golobu in s tem Svobodi postalo jasno, da država ni peskovnik, v katerem po mili volji gradiš in podiraš potičke, so se zatekli v podaljševanje rokov za vse bleščeče uvodoma omenjene stvari, ki so nam jih sveto obljubljali pred in še vsaj pol leta po volitvah, oziroma v njihovo prestavljanje v daljno, skoraj nedosegljivo prihodnost. Ko so potem vsaj formalno osvobodili RTV Slovenija, čeprav še ne čisto zares oziroma v praksi, so se takoj začeli gristi med sabo. Drug pri drugem zdaj iščejo razloge za to, zakaj jim ne uspeva, zakaj jim upada popularnost in zakaj nasploh stvari ne tečejo tako, kot bi po njihovem morale, saj so navajeni, da jim je vedno bolj ali manj z rožicami postlano.

Njihova osnovna težava je, da ne razumejo, da volilni rezultat, ki so ga vsi skupaj oziroma vsak posebej dosegli, v resnici ni njihov. To ni nekaj, kar lahko poberejo, zapakirajo in odnesejo na banko v hrambo. Volilni rezultat, ki nam je prinesel vladavino Svobode, je bil produkt takratnih političnih razmer. In te so se od takrat bistveno spremenile. Na oblasti tako že dolgo ni več Janša, ampak oni sami. Da bodo lažje razumeli, ne živimo več v diktaturi, kot so jo sami poimenovali, ampak v Svobodi, kot so se poimenovali sami. In od Svobode človek praviloma pričakuje bistveno več kot od diktature. Nervoza, ki so jo z nerealnimi obljubami, ki gredo vštric z nekompetentnostjo oziroma primarnim nerazumevanjem tega, za kaj pri upravljanju z državo pravzaprav gre, ter jim družbo dela principielna neambicioznost, če ne gre ravno za njihovo lastno rit, omogočili pravzaprav sami, jih sili, da na vsako še tako dobronamerno kritiko, vprašanje ali zgolj sugestijo izjemno žolčno odreagirajo ter kličejo na pomoč vse mogoče po ustavi in zdravem razumu načeloma neodvisne institucije oziroma regulatorje, vse pogosteje pa celo policijo. To slednje najbolj kaže, kako negotovi so v resnici sami vase in kako velik razkorak je med njihovo v javnosti vzdrževano samopodobo na eni in njihovim dejanskim dometom na drugi strani.

Nič ne ubesedi oziroma ne prikaže te neambicioznosti in nesposobnosti na eni ter vase zaverovanosti in samopaštva na drugi strani kot slavnostni govor predsednice republike na državni proslavi dneva državnosti. Tako praznega, nezanimivega, puhlega, neambicioznega, brezvsebinskega, brezsrčnega in hkrati egocentričnega govora še svoj živi dan nismo slišali. In če bi bil slučajno še kdo v dvomih, je čisto za konec prihranila še najbolj zgrešeno, osebno noto, češ, jaz, Nataša sem predsednica, in ker me poznate, seveda veste, kaj to pomeni. Vemo, ker jo res poznamo, na žalost pa še predobro poznamo njen domet, čeprav smo ga, priznamo, morebiti vseeno nekoliko precenili.

Glede na vse, kar smo o prvem letu vladavine Svobode doživeli, preživeli ter lahko zaenkrat, vendarle je sedaj Svoboda, ko človek pravzaprav ne ve, kaj še sme in česa ne, to še svobodno zapišemo, bi človek pričakoval, da bo Svobode relativno hitro konec. Ampak to pričakovanje je, vsaj zaenkrat, na žalost oziroma na srečo (pač odvisno od tega, kako blizu ste Svobodi oziroma kako v njej uživate) še zgrešeno. Eno volilno obljubo pa je Golobu in njegovi Svobodi vendarle uspelo izpolniti. Namreč to, da na oblasti ni več Janez Janša. In dokler bo tako, bo narod, sicer s stisnjenimi zobmi, pa vendarle, vsaj še eno leto relativno tiho prenašal rastoče cene hrane in energentov oziroma pogonskih goriv, upad industrijske proizvodnje in nizke plače, podaljševanje čakalnih dob v zdravstvu, vse daljše in pogostejše kolone na naših cestah in celo slab oziroma negledljiv program RTV Slovenija ter globe v višini 250 evrov za razžalitev čustev najvišjih predstavnikov države. Dokler bo tako, bo narod vsaj še eno leto relativno mirno, čeprav s stisnjenimi zobmi, prenašal, da se bo Golob v glavnem ukvarjal s Tino, Tina pa z vladnimi politikami, predsednica državnega zbora s petjem in boksom, predsednica republike pa s poslovanjem svojih podjetij, ki še vedno poslujejo z državo, in kopičenjem nadomestil za svojega soproga, ki mu plačujemo čast, da je soprog predsednice republike in drugi največji tajkun v zgodovini samostojne Slovenije hkrati.

Takšna je namreč cena vladavine Svobode. In ta cena z vsakim dnem bolj raste. Kdo bo zapitek plačal, pa je, vsaj ko vlada Svoboda, povsem brezpredmetno vprašanje. Pa na zdravje, Svoboda! (Nadaljevanje 9. julija)

* Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.