Duša–človek po eni strani celo življenje išče mir, svobodno in enostavno življenje, po drugi strani pa ga zavaja sistem, saj mu ponuja cono udobja in mu servira »prijetne laži«. Sistem vere, šolstva, politike, zdravstva, ... spretno manipulira ljudi z vzbujanjem strahov ter namernim zatiranjem posameznikov v svobodnem izražanju samih sebe. Ljudje se bojijo biti tisto, kar v resnici so, prevzemajo vloge lažnih igralcev, bežijo od samih sebe, vzpodbujanje tekmovalnosti in pomembnosti pa jih ves čas silita postati »nekdo« (drug).
Človek mora dati sebi nazaj lastno vrednost, se začeti iskreno spoštovati in sprejemati, da bi lahko nato spoštoval tudi druge. Najdragocenejši vzgib, ki osvobaja človeško dušo in telo, je srčna hvaležnost, ki vzbuja zavedanje in ljubezen. Brezpogojna ljubezen je tisto zdravo seme, ki temeljito razkužuje in bo počistilo vso trpljenje, nasilje, izkoriščanje, vojne, aroganco in pohlep na celotni zemeljski obli.
Drugi učbenik »Kako zavestno živeti sedanji trenutek« govori o povezanosti duše in telesa ter razkriva strupe (zamera, jeza, krivda, pomembnost, navezanost, …), s katerimi si onesnažimo dušo, da se posledice nenazadnje poznajo tudi na telesni ravni. Predoča nam tudi orodja (prizemljenost, iskrenost, odpuščanje, opazovanje), s katerimi ujetost v čas pretvorimo v svobodnost trenutka, da spremenimo sebe, ne drugih.
Ljudje večinoma živimo za včeraj in jutri, sedanji trenutek, ki je edini resničen, pa nam vselej uhaja in ga pravzaprav sploh ne živimo. Preteklost je polna uma, jeze, občutkov krivde, zamer, sovraštva in ljubosumja, prihodnost pa je prežeta s strahovi »kaj bo, če bo«.
Duša je čistina in ne prenese umazane embalaže – telesa. Zdravje ljudi najbolj načenjajo nevidna bremena oz. »kovčki prtljage« v obliki potlačenih čustev, podzavestnih vzorcev in prepričanj, saj povzročajo v ljudeh blokade in kasneje bolezni. Odpuščanje (sebi in drugim) je najmočnejše dejanje, ki osvobaja dušo in telo ter omogoča potovanje v višje zavedanje.
Biti opazovalec (in ne sodnik) vsega, kar nam je dano videti in slišati, je najboljša učna lekcija na podlagi lastnih izkušenj. Ljudje radi iščemo probleme in dežurnega krivca za naše stanje v drugih. Moder človek se zaveda, da lahko spremeni le sebe in ne drugih. Iz lastnih napak se uči, saj se zaveda, da so mu dane, da jih ozavesti, iz njih potegne nauk in s tem raste v zavedanju. Vedno je pravi trenutek TUKAJ in SEDAJ, da se spremenimo! Za svoje življenje smo odgovorni le mi – sami.
Zavedanje je pot do sebe, ki pelje človeka v novo dimenzijo osvobajanja in resnice. Pot vsakogar je različna, vendar le s prečiščevanjem starega lahko nastopi novo. Ko se človek iskreno preda, zaupa in prepusti stvarstvu in tistemu, ki mu stoji ob strani, lahko vanj prihaja svetloba, ki zdravi, ga odblokira in ga navda z notranjim mirom. Jok je samozdravilna terapija, pri čemer izlijemo vsa potisnjena čustva, kar nam je bilo morda v otroštvu zatrto. V višjem zavedanju ozaveščamo ton in barvo glasu; z glasom lahko zdravimo, širimo dobre vibracije, na drugi strani pa lahko z njim sodimo, izsiljujemo, ukazujemo.
Vse se vrača nazaj k enostavnosti in preprostosti v načinu življenja, razmišljanja, prehranjevanja ... Biti enostaven, pomeni biti moder, živeti v srcu, biti v stiku sam s sabo izreči le tisto, kar je resnica.
Biti hvaležen stvarstvu za vsak trenutek svojega življenja, živeti in delovati iz srca – to je edina prava pot k zavedanju. Srce predstavlja našo resnično bit, jedro našega razumevanja in zavedanja. Srce nikoli ne trpi, ne čustvuje, ne kalkulira in racionalizira, ne dvomi. V njem so doma hvaležnost, iskrenost, ravnodušnost, čistost in brezpogojna ljubezen. Le um (ego) je tisti, ki ga mreži, zavaja in je vedno pripravljen manipulirati z nami. S hranjenjem ega padamo v globel nezavedanja, z dvigovanjem zavedanja pa prevarant – um vse bolj izgublja na moči. Zavedanje je najveličastnejši projekt oz. delo na sebi, zavedanje pa je neskončno!
