NOVA ZGODBA O PODTAKNJENEM MORILCU
KAKO IZ REŠEVALCA POSTANEŠ MORILEC. Vrhunska slovenska forenzika da te kap ! Kraj, zaznamovan s težkim zločinom !
Kadar ima izvensodna oblast namen človeka uničiti in prikriti nekoga drugega - pravega morilca ali naročnika, so vsi ugovori obrambe v Sloveniji vredni manj od nič. Asociacija tega primera s primerom dr. Milko Novič (umor dr. Janka Jamnika) je skoraj popolna !
Tudi v tem primeru gre za iste, mnogim znane, nestrokovne izvedence slovenskega NPU - Franc Sablič & Janez Golja po principu: "pravi ljudje, na pravem mestu, ob pravem času". Primeri Ivan Kramberger-Peter Rotar, Martin Uhernik, dr.Milko Novič in Dragica Jauševac so zgodbe, ki so se, ali se še odvijajo po istem scenariju, ki ga neumorno servisira slovenska "neodvisna forenzična stroka".
Do kdaj bo slovenska stroka tako hlapčevska, da bo znova in znova "preiskovala" konstrukte z vnaprej znanim rezultatom - pripisati umor nekomu, ki se ni v stanju braniti in ubraniti pred falsificiranimi izsledki, nečloveškimi tožilci in brezvestnimi sodnicami in sodniki !
Umor, o katerem je tu govora, se jezgodil leta 2003, sodni proces pa je trajal do leta 2008, torej 5 let. Obtožena gospa Jauševac Dragica je bila brez dokazov obsojena na 12 let, v zaporu je prebila 6 let in pol. Bila je predčasno izpuščena in je zdaj na prostosti, vendar še vedno VELJA ZA MORILKO. Pravi morilci pa so bog ve kje. Za obnovo postopka Dragica in domači nimajo denarja.Prave morilce pa sodne oblasti nočejo iskati.
In koliko je še takih zgodb. Do kam smo vendar prišli !?
Jalševčevi z Loga pri Brezovici po desetih letih prvič spregovorijo o Uršulinem umoru.
Je bila 7. februarja 2003 za 21letno študentko tretjega letnika koprske pedagoške fakultete Uršulo Jalševac z Loga pri Brezovici usodna zablodela krogla, ki je prestrelila kuhinjsko okno in ob pomivalnem koritu stoječo mladenko usodno ranila v glavo? Kaj pa, če ni bila zablodela in jo je nekdo od zunaj umoril z ostrostrelsko natančnostjo? Tedni preiskave, ki so sledili, so v tragedijo na Cesti Dolomitskega odreda vnesli hitchcockovske razsežnosti. Iz bližine je bila ustreljena, torej je bil storilec v hiši in je stal tik ob njej, krogla pa je nato skozi okno švignila v neznano.
A kdo je bil? S čim jo je? Orožja niso nikdar našli. Z Uršulo je bila v hiši njena mati Dragica, ki je pozneje zatrjevala, da je v dnevni sobi gledala televizijo, ob poku pa pomislila, da je razneslo multipraktik. Z družinico je bil v zgornjem nadstropju še Uršulin brat Miha, drugih domačih pa ni bilo v hiši. Oče Mihael je bil na Goriškem na pastoralnem tečaju, brat Janez v službi, prav tako ni bilo doma sestre Petre. Naposled so obtožili mater, obsodile so jo vse slovenske sodne instance in jo za 12 let poslale za zapahe.
Neumnost in absurd, da ubiješ lastnega otroka
Dragica zločina pred velikim kazenskim senatom ljubljanskega okrožnega sodišča in sodnico Matejo Lužovec ni nikoli priznala. »Prisegam pri bogu, da sem nedolžna. Kakšna mati pa bi bila, da bi ubila svojo hčerko?!« Nad obtožbami so bili zgroženi vsi njeni. Mož je na sodišču govoril: »Po nekaj tednih je v hišo prišlo devet kriminalistov. Rekli so mi: 'Vaša žena je umorila Uršulo.' Najprej sem onemel, potem pa jim odvrnil: 'Saj vi ste nori.' Kdor jo obtožuje za kaj takega, mora biti nor.« Sin Miha: »To je neumnost. Da greš nekaj naredit svojemu otroku, je velika neumnost. Sploh v eni tako prijetni družini, kot je naša.« Sin Janez: »Lahko dam roko v ogenj, da Uršule ni ubila mama. Ne vem, kdo bi jo lahko.« Hči Petra: »Že dan po umoru smo se vsi pogovarjali o tem, kdo bi jo lahko ustrelil, pa temu nismo prišli do konca.«
Toda sodno obličje je prepričal izvedenec za forenzično balistiko Janez Golja, ki je vztrajal, da so sledi, ki so jih našli na desni roki Uršuline mame in desnem rokavu njenega puloverja, značilne sledi streljanja s kratkocevnim orožjem. Senat je prepričala tudi tožilska teza o verskem fanatizmu v družini in da je bolestno pobožna mati umorila hčer, ker se ni strinjala z njenim nekrščanskim načinom življenja, saj je imela spolne odnose pred poroko,mati pa naj njenih svobodomiselnejših pogledov na življenje ne bi hotela več prenašati. Za lase privlečeno, mar ne !
O tožilkinem napihovanju
Dragica je bila v zaporu šest let in pol, zdaj sta se mož Mihael in sin Janez odločila v imenu družine prvič javno spregovoriti o tragediji, ki je še vedno tako skrivnostna. Prvič sta se oglasila pred 2 leti in pol. Zakaj tako dolgo ?
Začelo se je z moževim očitkom medijem: »Poročali ste le o tistem, kar so vam dajali policisti in tožilci.« Saj ste se vi vendar odločili za medijski molk! »Zato ker smo nedolžni in več kot nedolžni. Najprej smo izgubili hčer, potem pa vdrejo policaji kot kavboji in nas silijo, naj priznamo. Lažemo naj torej.
Nedolžna je, mi pa smo verjeli, da se bo to v pravni državi tudi izkazalo. Niti slučajno nisem verjel, da te lahko v Sloveniji obsodijo brez dokazov. Na sojenju je bilo žalostno gledati sodnico, ki ne sprejme niti enega argumenta našega odvetnika Boruta Škerlja, on pa se je tako trudil.« Saj so ženo in mater vendarle razkrinkale smodniške sledi?
Sabličev šef Golja se je "izkazal"
»Ljudje, ki so bili pred sodno dvorano, kjer je Golja čakal na pričanje, so nam pripovedovali, kako je živčno stopical sem in tja. Kot da je sam sebe psihološko treniral 'Ona jo je, ona je', da ne bi v dvorani slučajno rekel, da so lahko sledi na roko in na rokav prišle tudi drugače,« se ne da Mihael. Ko je Uršula padla in jo je mati našla na tleh, se je po njegovih besedah sklonila, da bi ji pomagala. Pozneje si je roke obrisala v kuhinjsko krpo, ki je bila ob umivalniku pod potjo krogle. »Vsepovsod je bil smodnik. Ona ji je poskušala rešiti življenje, ji tipala utrip, ji zaprla oči, ona si je ravno v to cunjo obrisala roke, ki si jih je krvave umila. Sin se je le naslonil na en kuhinjski element, pa je že imel sledi na rokavu. Najhuje od vsega je, da nikoli nismo izvedeli, koliko teh sledi je Dragica imela. Analize nam namreč ne dajo, toda prepričan sem, da jih prav dosti ni mogla imeti. A sodnice prošnje in zahteve po postavitvi novega izvedence niso prav nič zanimale.
Prav nov izvedenec je bil naše največje upanje,« govori Mihael. Janez pa pristavi: »Gospod z brado, ki nam je jemal brise, je vsem nam potapkal po rokah, le njej je potegnil. A ni to nenavadno? In v hiši jih je bilo kot pečka, hodili so brez zaščitnih oblek.« Pogled zaplava na mizo, kjer je Sveto pismo, po steni so izobešene božje podobe. Umor zaradi verskega fanatizma?! »Tista tožilka, na katero sem bil tako jezen, da se niti ne spomnim, za katero gre (Mateja Jadrič Zajec, op. p.), je to o veri napihovala prek vseh meja. Pretreslo me je, ko je rekla, da mora Dragica v dolgoletni zapor, ker je preveč verna. Hči naj bi imela spolne odnose pred poroko, mati pa njenih svobodomiselnejših pogledov na življenje ni hotela več prenašati.Kakšen fanatizem neki. Verjemite mi, da bi bili vsi skupaj zelo veseli celo, če bi bila Uršula noseča. Pišuka, jaz imam pri štirih oziroma zdaj treh otrocih še vedno le dva vnuka. To bi bilo veselje, če bi imela Uršula otroka. O spolnih odnosih sicer sploh nismo govorili, šele potem, ko se je zgodilo, je njen fant Matjaž povedal, da sta že skupaj spala,« se v jezi zatrese Mihaelov glas. Za umorom eksduhovnik?
Sporočilo po radiu pove, da so našli morilca
Nekaj tednov so, zatrjujejo Jalševčevi, živeli v veri, da bodo preiskovalci odkrili morilca.»Potem se nekega dne z ženo peljeva z nekega pogreba. Na radiu se je začela napoved poročil, glavni spiker je povedal, da ga imajo, da so našli krivca. Nekje pri Ivančni Gorici sva bila, ko je sledil prispevek o tem. Komaj sva čakala, da slišiva, kdo je bil. Potem pa tak udarec!« Člani družine so torej trdno prepričani, da Dragica ni streljala, po njihovem sploh ne bi vedela, kaj ji je storiti, če bi imela v roki pištolo. »Ah, kje pa,« ji stopi v bran mož. »Niti z mobitelom ne zna delati, po mojem še žarnice ne zna zamenjati. Čeprav me zdaj v zaporu kar preseneča, tam jim pokosi cel hrib, celo z lakserco je vešča. Čisti prostore, osem ur na dan dela, da le ne misli ves čas na tisto.« Pa vendar, že čez nekaj let se ji bo ponudila možnost, da zaprosi za predčasni odpust. Če bo hotela ven pred iztekom kazni, bo morala med drugim na papir izliti tudi svoj odnos do storjenega kaznivega dejanja, se pokesati. »Tudi o tem sva se že pogovarjala. Vprašala me je, kaj naj stori. Naj prizna nekaj, kar ni storila, da se le vrne k meni, ki jo tako zelo pogrešam. »Dragica ni morilka!«
Bo morilca pekla vest? kaj naj stori ? Naj prizna nekaj, kar ni storila, da se le vrne k meni, ki jo tako zelo pogrešam. Ne verjamem, da bo to storila. Že do zdaj je niso mogli zlomiti in je nikoli ne bodo. Trdna je, njen oče je bil borec, po njem ima to,« je prepričan Mihael, ki dodaja upanje, da se bo vse skupaj že prej razrešilo. »Naša vera je dovolj močna, verjamemo, da se bo tisti, ki je umoril Uršulo, slej ali prej oglasil, ker ga bo zapekla vest.« Kdo bi lahko bil njen morilec? »To je pa taka uganka. Le ugibamo lahko.
Ali so bila vmes mamila, ali ljubosumje?
Bila je borka proti mamilom, njene prijateljice so priznale, da so vse poskusile travo, le ona je ni. Se je zamerila komu od preprodajalcev, je videla ali izvedela nekaj, česar ne bi smela? Slišali smo, da je v Kopru ali Izoli neka sekta, ki jo je ustanovil nekdanji duhovnik. O njej se govori, da je, dokler si z njimi, vse v redu, če hočeš izstopiti, pa te zmanjka. Je bila pri njih? Ne vem, ali je policija v zvezi s tem sploh kaj preiskovala. Jaz sem za to hotel najeti detektiva, a je že v začetku zahteval toliko denarja, da ga ne moremo spraviti skupaj.« Jalševčeve torej nihče ne bo prepričal o pravnomočni sodbi, da je njihova žena in mati okrutna morilka. »Ma, 120 odstotno ni,« de mož. Sin pa ponovi besede s sodišča: »Dam roko v ogenj.« Se bo torej nekoč za pravilno res izkazala njihova resnica? Nekdo je vstopil skozi odklenjena vrata garaže, Uršulo hladnokrvno likvidiral in odšel. »Zunaj sem v snegu našel sledi obuval, klical sem kriminalista, naj pridejo. Prečesali so vse drugo, celo bližnjo njivo, te sledi pa so prišli pogledat šele po treh dneh. Zaradi sonca so bile že neuporabne.«
Zadeva je več kot zrela za obnovo postopka !
Še zlasti zato ker je prišlo do kapitalnih napak v preiskavi. Ena ključnih napak oziroma zlorab postopka je, da telefonskega prometa žrtve - hčere Uršule, v tednu pred smrtjo policija ni hoteli preiskovati - izgovarjali so se na PIETETO do žrtve. Prav to pa bi lahko usmerilo preiskavo v pravo smer. Vendar ne, vsa sodišča papagajsko ponavljajo isto.
Enako je postoplo tudi VRHOVNO SODIŠČE pod predsednikom senata Brankom Maslešo.Tudi Ustavno sodišče si je PILATOVSKO umilo roke in zadevo zavrglo in o njej sploh ni odločalo ! Enako tudi evropsko sodišče ! Pritožbo je vložil dr. Marko Bošnjak.
Postavlja sevprašanje, ki lebdi v zraku. Je bil zločinec sin kriminalista ozroma policista in gre za ščitenje znotraj kriminalistične policije in NPU, ki mu v tem primeru hrbet ščiti celoten represivni aparat. In kar je najhuje: vse slovenske sodne instance. In na žalost tudi USTAVNI SODNIKI !!!
RES ŽALOSTNA SLIKA naše FORENZIKE, NAŠEGA SODSTVA in celotnega represivnega aparata ! Očitno v javnosti naše PRAVOSODJE ni zaman OZNAČENO: namesto da bi imeli pravosodje, imamo KRIVOSODJE !!!
povzeto izSlov. Novic
Vili Kovačič, državljan K.
Feb 06, 2017
