Mirko Hribar in njegove pesmi.

Konec decembra leta 2022 je drobna knjižica postala knjiga. 80 let je čakala, da se predstavi širši javnosti, zato zasluži pozornost, saj je rdeč kamenček naše zgodovine, del mozaika, ki ga je sestavljal slovenski človek: zase in vse zanamce. Knjigica ročno izpisanih pesmi, ki je danes postala pesniška zbirka avtorja Mirka Hribarja je dobila naslov Šopek iz mojega dušnega vrta, ki se je le ta skrival v poslovilnem pismu ženi  Mari. Avtor je zapisal: »Sprejmi skromni šopek iz mojega dušnega vrta. V dneh samote in razdvojenosti sem ga nabiral … Nisi vedela, da tudi take rože rastejo v mojem vrtu!« Kot v opravičilo nadaljuje: »Niso bogate na vonju niti pestre v barvah, oblika njihova je, da jim korenine rastejo iz srca in zalivala jih je kri, ki je nekdaj vrela, zdaj pa pomirjena čaka zime, dolge večne zime.«

         
  Ena od pesmi

Šopek iz mojega dušnega vrta je pesniška zbirka, ki ima glede na vsebino in okoliščine nastanka zgodovinsko vrednost.  Nastala je namreč v času, ko je okupatorski stroj nemške vojske brezobzirno in načrtno skušal uničiti vse, kar je nasprotovalo njegovim osvajalskim namenom. Okupator je z vsemi silami in z različnimi metodami odkrival in kaznoval vse, kar je dišalo po uporu, vse, kar ni bilo v skladu s Hitlerjevim načrtom in nacistično politiko tretjega rajha. Zato je ta pesniška zbirka tudi spomin na hrabre ljudi, ki so se v viharnem obdobju druge svetovne vojne uprli in s svojimi dejanji kot člani organiziranega uporniškega gibanja, tj. Osvobodilne fronte Sevnica, izvajali vse oblike sabotaž v železniškem prometu ter na ta način močno ovirali okupatorjevo delo in transport vlakov, s tem pa aktivno pomagali partizanskim enotam.

                                                                                    
                                                                                        Knjiga

Železniška postaja leta 1943

Posebno pa je potrebno poudariti, da je ta knjiga tudi zgodovinski spomin na slovenske železničarje, ki so se uprli takratni agresivni politiki Hitlerjevega stroja, katerega namen je bil podjarmiti in iztrebiti slovenski narod. Je spomin na vse padle in umorjene železničarje, ki so izgubili življenje, ker jim ni bilo vseeno, kaj se bo zgodilo z domovino, še posebno pa je spomin na železničarje in uslužbence Železniške postaje Sevnica.

Mirko Hribar                                

Mirko Hribar je bil v Starem piskru od 6. septembra do konca novembra 1942. leta. Razvidno je, da je prvo pesem (Uvod) napisal 3. oktobra, zadnjo (Epilog) pa 17. oktobra. Iz naslovov posameznih pesmi se vidi, da se je avtor pisanja lotil načrtno in da je vse pesmi povezal v celoto z namenom, da pesmi tvorijo venec poslovilnih sporočil, v katerih se prepleta hrepenenje po življenju in ljubezni, pri tem pa iz njih veje njegova stoična mirnost. V besedilih ni zaznati jokavih krikov in solzavih besed čeprav se zaveda, da mu sledi najhujša kazen, zato zapoje

Zavidam vam, o srečni kmetje,

kar ste sejali, bo jesen rodila.

A moje belo cvetje, nežno cvetje,

je že pomladi slana – pomorila.

Zaveda se resnice, ki je bila vzrok in posledica dogodkov. Življenjsko zgodbo primerja s tragedijo in zapiše: Igrali smo tragedijo v napeti drami življenja in šakali so ploskali ob padanju zastora, ko so junaka v smrt pognali  in tu sovragom pesnik sporoči:

Bedaki slepi,

ne vidite, da prav ta oder

morda že jutri

ali pa kasneje

za vaše bo morišče dober.

                                                                                                                                                      Zapor Stari pisker 

Šopek iz mojega dušnega vrta ni samo »še ena pesniška zbirka«, je dokument časa in opozorilo rodovom v Sloveniji, Evropi in celemu svetu, kaj vse sta počela fašizem in nacizem v II. svetovni vojni in kaj lahko pričakujemo od novodobnega fašizma, ki se ponovno krepi po celem svetu.

Človek 21. stoletja ne sme več dovoliti, da bi se fašizem ponovno povzpel na oblast; upreti se mora temu zlu, ki je terjalo (in ponekod terja še dandanes) žrtve, ki se jih niti ne da prešteti. Tukaj ne gre samo za tiste, ki so padli, gre tudi za njihove družine, prijatelje, ne nazadnje tudi za družbo nasploh, saj bi ji žrtve fašizma in nacizma lahko prispevale še veliko dobrega.

Hvala uredniškemu odboru, v katerem so sodelovali Mitja Klavora, Lojze Podobnik, Jože in Matevž Hribar, ki so poskrbeli, da je ta knjiga izšla v čudovitem dizajnu, tudi v angleškem in nemškem jeziku. Hvala dr. Jožici Beg za strokovno pomoč in Branetu Prazniku za likovni prispevek in ne nazadnje tudi vsem, ki so s svojim delom prispevali, da so Mirkove pesmi prišle med ljudi. Hvala ljudem, ki so finančno podprli izid te knjige.

Naj se vsi tisti, ki ne upoštevajo tega hudega časa, opravičijo vsem svojcem žrtev druge svetovne vojne, ki je bila kruta in neisproasna, kajti Hitlerjeva vojska in domači izdajalci so na vsak način hoteli podjarmiti svobodnega človeka.