{facebook http://za-misli.si/images/luka.jpg}

Paragraf iz  nastajajoče knjige Nočno sonce.

Politika je kurba. – O politiki ne nameravam pisati. Lahko pojasnim le to, da sem

do njene ideologije naravnan ekstremno apolitično, morda celo dionizično. Ponudim lahko

zgolj Jungov refleks ali temeljni instinkt, ki postavi politiko v pozicijo bipolarnosti -

sistemsko kot tudi psihološko. Ne mogel bi mimo intuitivnega impulza, da nekaj,

kar se na takšni ravni socializacije proglasi za »levo« ali za »desno«, občutim kot

razkol, razdvojenost, ki ima srž v zakoreninjenosti, zapadlosti človekovih psihičnih

dejavnikov, ki se potemtakem udejanjijo v takšnih ali drugačnih ideologijah. Politika

kot taka, kateri gonilo je individualna preferenca, smoter, težnja, ki družbo razdvaja,

potrebuje izkopavanje kosti in korenin - lokalizacijo v sferi psihološkega udejstvovanja

in poenotenja, da bi sploh lahko služila kot orodje dobrohotnosti. Smoter politike ali njen

približek idealu, ki na takšni ravni to nujno potrebuje, vidim v povezavi s Kantovim

kategoričnim imperativom, ki bi ideologijo politike postavil pod luč višje morale in

etike - nedotaknjene za omadeževano roko človeka. 

Luka Višnikar