Članek
Bleferski Freud

Bleferski Freud

Objavljeno Jan 28, 2022

{facebook http://za-misli.si/images/mvidovic.jpg}

»Tako prozorna si v svojih razmišljanjih,« se je  nasmejal in si prižgal cigareto, medtem pa sedel na tla, se naslonil na steno ob podboj dnevne sobe s pogledom na televizijo. »Tvoje kičasto razmišljanje je čista provokacija realistom. Premalo si pokvarjena, da bi me razumela.«

 

 

 

Zazrl se je v njen obraz, da bi videl, ali je njegova puščica dosegla želeno mesto.


 

Njen trzajoč izraz na obrazu, skrit za knjigo, ki jo je brala zadnje pol ure, ga je umiril do te mere, da je s pogledom začel spremljati preskakujoče podobe na televizijskem ekranu in se odzivati na neznosno tišino v sobi: »Kaj si človek res ne zmore izmisliti česa bolj inteligentnega, kot je televizija? Človek, ki je po naravi koktejl ljubosumja, zavisti, sovraštva, častihlepja in neagresivnosti, kot je zadržanost, strah, neobrzdani nagoni, ki so izraz zmanjšane prilagodljivosti. Pa če k temu prištejeva še izrazne oblike značaja, kot so vedrina, način mišljenja, podložnost, religioznost, in afekti, kot so bes, jeza, gnus, sočutje, sram, ...«

 

 

 

Ustavil se je za trenutek, v veri, da bo vstopila v pogovor. Vztrajno je zrla v svojo knjigo, ne meneč se za njegove besede, zato je nadaljeval z mahanjem pred njenimi očmi: »Med sabo se razlikujemo po tem, koliko česa imamo. Mene bo razburil n mi uničil dan zlepljen »čigumi« na čevlju, drugih to sploh ne bo »tangiralo«. A trenutno smo edina vrsta na Zemlji, ki lahko svoje čutenje do neke mere kontrolira z razumom. Nekdo se giblje po predpisanih vzorcih prav in narobe, nekateri pa ne. Živimo torej v mejah pravnih in moralnih zakonov.«

 

 

 

Ne da bi dvignila pogled izza knjige, mu je odvrnila: »Moralnih dejanj ni, so le moralni pogledi na ta dejanja.« 

 

 

 

Njen odgovor je kot puščica preletel nebo. Zavohal je kri na bojnem polju. To ga je vznemirilo do te mere, da je vstal in začel hoditi s cigareto v eni in s pepelnikom v drugi roki po sobi. Krilil je z rokami, kot da z besedami brani svoj oklep razuma: »Nekdo, ki si želi biti bogat, bo šel oropat banko, drugi bo o bogastvu sanjaril, tretji bo za bogastvo delal. To so spretnosti obvladovanja čustvenih vzgibov skozi razum. In to počnemo vedno že s samo naravo uma, ki nam je dana. In več bolečin, več razočaranj, kot smo jih občutili, bolj bo začela prevladovati previdnost in razum. Ampak če pride zaradi slabih izkušenj tako daleč, da z razumom praskaš po lobanji, da najdeš kar največjo možno gotovost, da bo tokrat vse v redu, je to laganje sebi, ker, če spet vzamemo za primer partnerstvo, ni vsa situacija več samo v naših rokah. V tem primeru so že štiri roke, dve od teh nista naši. »

 

 

 

Obrnila je stran v knjigi in mu poslala v besedno polje mino s vprašanjem: »A ti ne iščeš vedno Popolnosti?«

 

 

 

Ustavil se je in prisesal cigareto na usta, da bi v nikotinu našel odgovor na vprašanje. Po nekaj hlastajočih požigih je sejal po polju naprej: »Popolnosti ni, morda v umetnosti, morda v naravi, a v človeku je absolutno ni. So pa dobri približki, ki so spet ocena posameznika. In iskanje ravnovesja med razumom in čustvi je zgolj stvar razuma. Recepta za popolno simbiozo razuma in čustev pa ni. Do neke mere se da naučiti skozi izkušnje, ki jih prinese življenje, a absolutne kontrole ne moremo  doseči. Meni osebno se to zdi škoda.«

 

 

 

Zaprla je knjigo, se vzravnala na kavču in ga začela vztrajno gledati. Začutil je, da v njej gori želja po napadu, a ga je zadržano in počasi vprašala: »Zakaj pa se ti zdi škoda?«

 

 

 

Ugasnil je ogorek v pepelniku in med prižiganjem naslednje cigarete nadaljeval: »Zato ker če se človek včasih ne spusti z verige razuma, zamuja najlepše stvari, ki nam jih življenje nudi. Četudi bo za lepimi stvarmi nastopila bolečina. A ne bi bilo bolečine, če ne bi bilo pred tem veliko lepega. Odrekanje užitkom zavoljo iskanja nekega globljega spoznanja je preprosto smešno. Se moraš odrekati užitku, da boš na koncu spoznala, da tvoj jaz hrepeni zgolj po ljubezni in pripadnosti? To veš že zdaj ali ne?«

 

 

 

Sklenila je roke v zaščitniški objem in zabrusila: »Oprosti, ampak cenim se toliko, da ne pobiram na cesti vsake Kosti, ki pride mimo.«

 

 

 

Veselo je poskočil na mestu in ji namenil širok zamah z rokami: »To ne pomeni, da moraš zgrabiti prvo Kost, a ne smeš  Kosti a priori zavračati. Menim, da je tvoj problem v nizki samopodobi, izgubljaš se v dvomih.«

 

Ničesar ni pripomnila, kar ni bilo v njeni bikovski naravi. Po navadi je direktno udarila z rogi. To ga je naredilo škorpijonsko še napadalnejšega, zato je nadaljeval s stresanjem soli na rano: »S tem odrekanjem in samozatajevanjem ter podobnimi kozlarijami nas je napolnila  idiotska krščanska vera. Tako da bomo lažje našli stik z bogom. Duhovniki pa itak ne smejo ejakulirati, ker jim bo to zameglilo um. To je bilo zelo premišljeno in zvito dejanje Cerkve, ki je temeljilo zgolj na materialističnih motivih. Povej mi, kaj so imeli stoiki od življenja, ki so se odpovedali vsemu? Upam, da so razvili vsaj toliko modrosti do smrti, da se jim je posvetilo, da so zamudili živeti. In človek nikoli ne doseže te moči, da ga ni več mogoče zlomiti.«

 

 

 

Tedaj je vstala s kavča in odločno stopila pred njegov obraz. Usta so se zlepila v trdo črto in ga z  besedami udarila po licu: »Nemogoče zlomiti je le zlomljenega človeka.«

Potegnil je dim cigarete, da zbere svoje vampirske misli in s vprašanjem skušal pridobiti čas, preden ji začne piti kri: »A kaj pomeni – Biti Človek?«

 

 

 

Pihnila je dim njegove cigarete in zavezala besede v vozel: »Biti, pomeni izraziti svoje sposobnosti, nadarjenost, se čutiti, dajati, se razdajati, preseči ujetost svojega izoliranega jaza. Vendar nobenega od doživetij ni mogoče v celoti izraziti z besedami.

 

 

 

Z dlanjo se je dotaknila njegovih čutnih ustnic in nadaljevala misel: »Besede so le posode, ki so napolnjene z doživetji, te pa segajo čez rob. Besede kažejo na hipna doživetja, niso pa doživetje samo. Tisti trenutek, ko izraziš, kar doživljaš, je doživetje že minilo. Je samo še posnetek, ki si ga odvrtiš. Zato bivanja ni mogoče opisati z besedami. Posredovati ga je možno le s skupnim doživljanjem.«

 

 

 

Njene oči so hrepeneče govorile v njegov prostor To si želim početi s teboj, ti butec!

 

Začutil je ta, njemu znan pogled. Pogled ranjene živali, zato je z besedami presekal gordijski vozel: »Kako samovšečna misel. Tvoje humanistično razmišljanje sicer presega meje malomeščanskega okvira, a še vseeno si, ko odvržeš svoj viteški plašč, ena navadna malomeščanka.«

 

 

 

Z očmi je hipno nekajkrat pomežiknila, kot da je črnina preplavila njen pogled, a v hipu se je zbrala: »Tvoj cinizem skriva le rane hedonistične preteklosti, ki so te pripeljale na rob smrti in sedaj bruhaš iz sebe svoje nedosegljive sanje.«

 

 

 

»Jebi ga!« se je posmehnil in ugasnil naslednji ogorek že v polnem pepelniku. »Vsaj vem, kaj je realnost in kaj so sanje. Ti še pa tega ne ločiš in iščeš konja na belem princu. Stopi s konja in mu poglej v rit. Ne serje zlatih besed o tvoji lepoti, temveč serje drek!« 

 

 

 

Obnemela je  in sedla na kavč kot pravkar odprta pločevinka Cocte, ki izpuhti mehurčke.

 

 

 

Začela si je popravljati lase v figo in v mislih iskati zavetje pred njegovim uničujočim pohodom po cesti Razuma. Prsti so tipali na glavi predale, ki bi ji odprli odgovore na vprašanja: »Kdo je, ta oseba pred menoj? Kaj se je zgodilo od včeraj? Z njim si želim živeti do konca? Do konca česa?«

 

 

 

Vlak besed je drvel v notranjost, v središče njune tozadevno bogate Države ljubezni.

 

 

 

Ob tem opravilu so njegove temne oči pohotno počivale na njeni neukročeni grivi las.

 

 

 

Ko je figa dobila filmsko obliko, je dvignila pogled in mu odvrnila: »Imaš prav. Poslušam tvoje sranje, ki ne prihaja iz tvoje riti, temveč iz tvojih prelepih ust. In smrad teh besed mi ne dovoljuje, da se dimim v tvojih besedah, zato je najin pogovor za danes zaključen.«

 

 

 

Vstala je in odšla iz sobe.

 

 

 

Preplavil ga je odrešujoč smeh, ki ga je izvil iz oklepa. Smeh je napolnil sobo in šele ko je uspel pomiriti svoj glas, je v skoku zdirjal za njo, ki se je že spuščala po stopnišču proti vhodnim vratom.

 

S torbico v roki se je ozrla s pogledom navzgor proti njemu.

 

 

 

Zanihal je čez ograjo nad njo in ji popravil koder las za uho ter jo pri tem nagovoril:

 

 

 

»Vsak je mojster svojega bivanja, pa četudi je to pijančevanje, droga, hrana ali seks. Imaš prav. Sem mojster blefiranja, a to je edino, česar sem se skozi življenje naučil. Oprosti za mojo okrutnost, a sem tiste vrste človeka, ki tiste, ki jih ima rad, najbolj prizadene.«

 

 

 

»Zakaj? »je zašepetala med solzami, ki so začele polniti njene oči.

 

 

 

»Ne vem«, ji je odvrnil.  »Verjetno od ljubljenih pričakujem popolnost, a mi moj psihiater v glavi pravi, da se preprosto bojim bližine in ljudi provociram in seciram, da se mi preveč ne približajo. V resnici sem ena velika reva.«

 

 

 

Obraz si je pokrila z dlanmi.

 

 

 

Izgubo ravnotežja je poiskala s telesom na steni za seboj.

 

 

 

Zazevala je tišina, ki jo je prekinila z besedami: »V seciranju presegaš vse patologe. To ti moram priznati …Oprosti, ampak jaz si v svojem malomeščanskem vrtičku ne dovolim srati niti od najlepšega konja.«

 

 

 

Stopil je za njo po stopnicah in potegnil njeno telo v svoj objem: »Srce, pa saj veš, da ne morem brez tebe. V meni prebujaš lovsko slo.«

 

 

 

Odrinila ga je od sebe in zašepetala: »Jaz nisem plen tvojega jezika.«

 

 

 

Z začudenjem, da ne vidi njegovega živalskega kraljestva, ji je odvrnil: »Ampak zaradi tebe sem pripravljen postati vegetarijanec do smrti.«

 

 

 

Skušala si je narisati nasmešek na obrazu. Poiskala je njegovo roko in jo stisnila v svojo toplo dlan. Njena toplina je bila kristalno nasprotje hladnih besed: »Od najine vegetarijanske prihodnosti je ostal še samo ožgan papir, k ga nosi veter. Grem, preden ponotranjim plehkost tvoje razuma, ki si mi ga namazal na kruh.«

 

 

 

Prepletel je svoje prste v njeni dlani: »Ostani.«

 

 

 

 »Zakaj bi ostala?«

 

 

 

Skomignil je z rameni, se nasmehnil s pohotnim pogledom  in ji deško odgovoril: »Zakaj pa ne?«

 

 

 

Spustila je roko iz molitvenega objema dlani in z ugaslo svetlobo v očeh odgovorila: »Zakaj ne – je izraz muhavosti. Zakaj – je izraz volje.«

 

 

 

Vedel je, da ima prav, zato je ni ustavljal, ko je odšla skozi vrata.


 

 

#Kolumne #Melita-vidovic