Borut govori lepo zveneče povedi brez vsebine. Blebeta. Tega smo se navadili.

Z blebetanjem skušamo navadno prikriti svoje neznanje, zmedene misli ali resnične namene. Nekateri na enak način prikrivajo tudi svoje znanje, resnične misli in resnične namene. Tisti, ki ga uporabljajo poklicno – svečeniki, politiki, slavnostni govorci, in umetnostni kritiki – bi naj bili vešči obojega. Borut je vešč posebne oblike blebetanja: daje vtis, da slabo prikriva svojo puhoglavost, a ravno zato spregledamo njegovo premišljenost, odločenost in osredotočenost.

Blebetanje nagovarja čustva. Da bi ga razumeli, moramo kar precej napreči možgane. A če to storimo, je nagrada visoka: med pozornim branjem ali poslušanjem se namreč rado razkrije prav tisto, kar skuša blebetač prikriti. Vklopimo razum in izdelajmo obračun cvetobera Borutovih besed v zadnjeaprilskem intervjuju za Sobotno prilogo Večera!

 »Najbolj pomembno in vzpodbudno je, da so bili protesti mirni.« – S to cvetko Borut začne. Novinarja omenita zadnji množični protest in nezadovoljstvo z oblastjo, ki se nabira v ljudeh. Res mu ne postavita vprašanja, a na to, kar povesta, se vsekakor ne odzove. Tako nas spretno zaziba v miselni dremež: vladi da vedeti, da bo odbijal napade nanjo, ostalim pa, da se ne bo do ničesar opredelil.

Tudi nadaljuje v slogu dobronamernih misli brez vrednosti. Protestnikom pripiše, da so »utrujeni, želijo si normalnega življenja, manj radikalnih ukrepov,« kar razume in ga ne preseneča, vendar glede mirnosti protestov upa, »da bo tako ostalo.« A se da odnos ljudi do ukrepov z znaki fašizma in do epidemije bolj spretno vreči v isti koš za smeti? Bralci se morda vprašamo: »Je tip tako odmaknjen od resničnosti, da mu je vseeno, ali je res tako neumen, da ne razume?« Vendar smo preveč »utrujeni in si želimo normalnega predsednika«, da bi si na to vprašanje odgovorili.

 Borut veselo leporeči: »Protestniki poskušajo reči, da v ravnanju vlade ne gre samo za naslavljanje epidemije, ampak da vlada izkorišča te okoliščine tudi za reševanje vprašanj, ki se protestnikom ne zdijo bistvena, ali pa način reševanja ni v skladu z njihovimi stališči in vrednotami.« Tako poetičnega opisa prafašistične strahovlade so sposobni le najodvratnejši režimski poeti. Hkrati pa je opis presunljivo natančen – dokazuje, da Borut prekleto dobro razume, za kaj gre. S svojim blebetanjem prav gotovo ne prikriva neznanja …

Že v naslednjem trenutku, ko je naša pozornost na ničli, tudi njegova pade in se izda: »Ne me zdaj razumeti narobe, da protestnike podpiram ali da jih v tem smislu razumem!« Je Borut izustil stališče?! … In to kakšno! …

Sledi poplava dremavih puhlic, in nato spet useka strumno in nedvoumno: »Dokler ta vlada bo, bom z njo sodeloval, o tem naj ne bo dvoma.«

Nadaljuje v značilni borutovščini: »Iz nekaterih ravnanj vlade bi lahko kdo sklepal ali pa bi se okrepil vtis, da se želi poseči po medijski svobodi ali v neodvisnost novinarjev, da se želi drugače razumeti situacijo glede položaja sodstva in njegove neodvisnosti.« Tako sklepamo, ja, le da se to ne počne samo, ampak počne nekdo. »V ravnanjih in izjavah visokih predstavnikov vlade je bilo dovolj nastavkov, da je tak vtis dovoljen in da je mogoč.« Opa! Tudi Borut je prišel do enakih zaključkov … »Če me pa sprašujete, ali delim te stroge ocene, kako se pod to vlado ruši demokracija?« Srček dela tika taka … »Ne, teh ocen ne delim.« – Spet jasno in nedvoumno stališče!

Kateri so torej koščki mesa v Borutovi bruhanci okolišenj in nestališč? »Protestnikov nočem razumeti in jih ne podpiram, vlado pa razumem in jo kljub temu podpiram.« Hvala, Borut, da si nam povedal!

Glajenje sporov, iskanje skupnih točk, zmernost, povezovalnost in sodelovanje, odločni pozivi k neodločnosti in neodzivnosti … Skuša Borut ugajati vsem in vsakomur, da bi nahranil svoj ego? Kaj pa, če nas vsa ta dolga leta hipnotizira z namenom, da bi nas počasi, neopazno in prijazno približal družbi enotnosti in skupnih vrednot, družbi, kjer bi vsi enako mislili, čutili in stremeli k istemu cilju, družbi, kakršna sliši na strokovno ime »fašistični režim«? »V luči tega, kar nas še čaka, morda tudi po koncu epidemije, bi se veljalo zamisliti nad našimi ravnanji, jih nekoliko prilagoditi nujnosti večjega sodelovanja.« Kdo še zna tako prijazno groziti? …

Borut je bivši komunist. Ideali komunizma so na papirju videti krasno. A kadarkoli in kjerkoli so jih komunisti prelili v prakso, so že od vsega začetka izvajali fašizem. Ko se je Borut odločil povzpeti po partijski lestvici, mu je bilo jasno, da ne bo soustvarjal družbe enakih in svobodnih, ampak da bo vodja v družbi vodij in vodenih – fašist. Po skupnih merilih privržencev in nasprotnikov trenutne vlade je bil Borut za časa SFRJ fašist.

Kaj pa je danes? Od običajnih fašistov se Borut razlikuje v tem, da bi sam prečilal obdobje trpinčenja drugače mislečih, čutečih in delujočih ter se lepega jutra čistih rok in poln elana zbudil v državi, kjer so že izseljeni in iztrebljeni, preostali pa živijo ljubeče in srečno do konca svojih dni. Je nekakšen dobri policaj, ki si prizadeva ljudstvo zlepa spraviti na skupni imenovalec. Njegov partner, slabi policaj, res bolj uživa v mrcvarjenju sovražnikov in bi bil v takšni očiščeni utopiji brez dvoma nesrečen. Je pa edini, ki je zmožen in voljan Borutu v tej državi še za časa življenja izpolniti sanje – od tod njegova neomajna ljubezen in vdanost do te pošasti.

»Dokler ta vlada bo, bom z njo sodeloval, o tem naj ne bo dvoma.« Prav tako ni dvoma, kaj bo s sodelovanjem, če jo po nesrečnem spletu naključij še za časa njegovega predsednikovanja nadomesti demokratična vlada …

Jajček je imel prav: vse bivše partijce bi bilo treba lustrirati!