Na kolesarskih potepih pogosto naletim na pse. Če so v boksu ali na verigi, lajajo, kot da od besa in živčnosti ne bodo požrli samo mene, ampak tudi svoj glas. Če so za ograjo, skačejo nanjo, lajajo in tekajo. Če so na odprtem dvorišču in se namenijo proti meni, se ustavim, da me povohajo, in grem dalje. Če so na potepu, jih ne zanimam. Bolj je pes svoboden, manj je napadalen …

Pot na Pekrsko gorco, priljubljeno mariborsko izletniško točko, vodi mimo ograjene hiše. Tamkajšnji kuža je dolga leta za živo mejo potuhnjeno čakal sprehajalce, da so prišli čisto blizu, nato pa je skočil na ograjo in jih nalajal. Navadil sem se ga in ga pogosto nalajal, tik preden je vzrohnel. Nekoč so bila vrtna vrata slabo zaprta. Ko je skočil nanja, jih je odprl in odneslo ga je ven, tik pred mene, ki sem že lajal. Pričel se je delati, kot da se je pravkar udejanil in nima pojma, kaj tam počne …

Pes za ograjo je povsem druga žival kot pes brez ograje. Volkovi v ujetništvu se menda vojaško razdelijo na α, β, γ in ω osebke. Alfe vladajo, seksajo in imajo potomce, bete se klanjajo alfam in najedajo game, vsi skupaj pa se izživljajo nad omegami. Volkovi v naravi tega ne počnejo. Vsi občasno vodijo, vsi seksajo in imajo potomce, vsi se kregajo in crkljajo, in nihče ni ω.

Volkovi in druge živali ne poznajo ograj. Njihovi brlogi nimajo vrat. Njihova ozemlja so prosto prehodna. Če jih branijo, jih branijo kot stari Špartanci svoje mesto – z lastnimi telesi.

Kolikor mi je znano, ograj ne pozna nobena žival, razen človeka in bobra. Razen njiju na tak primer nisem naletel v nobeni oddaji ali knjigi o naravi. Ko sem za potrebe te kolumne v iskalnik vtipkal »is there a fences building animal«, sem dobil zgolj oglase za oh in sploh ograje, ki živalim kar se da učinkovito zapirajo pot …

Kdo bi vedel, ali smo se ljudje ograjevanja učili pri bobrih ali pri rastlinah, ki se rade prepletejo v težko prehodno ščavje. Vsekakor pa smo to veščino razvili, kolikor nam le dopuščajo naravni zakoni in omejitve planeta, na katerem – in od katerega – se ograjujemo …

Ograjujemo vse, kar je možno ograditi. Določimo svoje ozemlje in ga ogradimo pred drugimi. Znotraj ogradimo rastline pred živalmi. Živali ogradimo pred živalmi, ki bi prišle čez prvo ograjo. Sebe ogradimo ne le pred ljudmi, ki bi prišli čez prvo ograjo, ampak tudi pred 'svojimi' živalmi in rastlinami. Vsako dejavnost umestimo v lastno ogrado. Naši domovi so polni sten, ki nas ograjujejo od drugih družinskih članov. In kot da to ni dovolj, v prostore nameščamo omare, mize, stole in drugo kramo, da nam zapira pot …

Ko svoj svet zasičimo z ograjami, se spravimo na neograjeno divjino. Nastavljamo pasti in mreže vsemu, kar se svobodno premika. Gradimo jezove na potokih in veletokih. Gradimo hadrijanove zidove čez vso deželo, kitajske zidove čez ves imperij in z avstralskimi ograjami proti zajcem prepredemo vso celino. In če kakšno bitje že izpustimo, mu nadenemo telemetrično ovratnico, da mu lahko sledimo in ga po potrebi spet ogradimo …

Imamo morda gen za ograjevanje? Če dva bobra zapremo v betonsko celico, praskata po tleh in drug po drugem. Če v betonsko celico zapremo dva človeka, določita meje in jih označita – na tleh in drug na drugem …

Dolga leta sem se med kolesarjenjem skozi gozd ob Dravi ustavljal na ravnici ob zapuščeni gostilni. Nekega dne so gostilno pričeli oživljati. Še preden se je karkoli dogajalo, so mi vsakič, ko so me zalotili, prepovedali kolesarjenje. Najbrž nisem bil edini, kajti na pot so postavili ovire in nas pregnali – vse, da bi privabili obiskovalce z otroki. Uspelo jim je: zadeva se je poimenovala Drava center in je postala priljubljena izletniška točka. Območje so ogradili, jaz pa sem ubiral druge poti, na katerih ni bilo podrtih debel in zapornic. Zadnjič pa sem – v zavetju 'ograj', ki jih je gostinstvu postavila korona – spet zašel tja. Naletel sem na ograje. Vsa ravnica je prepredena z njimi; vtis je, kot da si v muzeju ograj. Kamorkoli se nameniš, se znajdeš v slepi ulici in se moraš vrniti po isti poti. Res prečudovit dosežek človeškega uma in pridnih rok …

Ljudje se vojaško delimo na α bogataše, β malomeščane, γ rajo in ω dežurne krivce (cigane, žide, begunce, …). Zato, ker smo vsi skupaj v ujetništvu, ki smo si ga sami zgradili? Nas ograje res varujejo pred še hujšimi medsebojnimi odnosi? Bi se znebili težav, ki pestijo človeštvo, če bi jih podrli?