Članek
Smrtonosno (ne)cepljenje

Smrtonosno (ne)cepljenje

Objavljeno May 24, 2020

 

Zakaj ljudje ne marajo znanstvenikov? Ker zapleteno govorijo in so čudno oblečeni? Ker v resnici ne govorijo jezika znanosti, ampak jezik denarja? Ker se bratijo z vladarji in bogataši ter 'znanstveno' pojasnjujejo njihove škodljive odločitve? …


A zakaj ljudje častijo svečenike? Tudi oni govorijo nerazumljivo in so še bolj čudno oblečeni. Ne učijo verskih naukov, ampak terjajo od vernikov dejanja, zaradi katerih bodo bogati še bolj bogati. Bratijo se z vplivnimi zlikovci in njihova očitno škodljiva dejanja razglašajo za 'pobožna' … In vendar bi večina ljudi, če bi morali izbrati, raje živela v svetu brez znanstvenikov, kot v svetu brez svečenikov …

Svečeniki pravijo, da je vesolje nastalo, ker je neko božanstvo ždelo sredi ničesar in mu je bilo dolgčas. Zato je šmrknilo, kihnilo, reklo, si kaj odrezalo in iz tega oblikovalo kopico svetlečih žogic. Na eni od njih, imenovani Zemlja, je še malo šmrkalo, kihalo, govorilo in se rezalo, ter iz tega oblikovalo vse živo in neživo med globinami morja in višavami neba. Zveni trapasto in nesmiselno, obenem pa prav nič kratkočasno in zabavno – lahek izziv za domišljijo, ki si skuša to predstavljati.

Zgodbe o nastanku vesolja, sveta, življenja in ljudi, ki nam jih prodajajo znanstveniki, so neprimerno bolj bogate, mogočne in ospupljive. Če seciraš te zgodbe z vprašanji, se noben znanstvenik ne zmede in ti ne grozi zaradi nespoštovanja. Namesto tega ti razgrinjajo vedno nove in nove podzgodbe, ki po bogastvu, mogočnosti in osupljivosti prav nič ne zaostajajo za osnovnimi. Dejanja in nehanja bogov so v primerjavi z ugotovitvami znanstvenikov kot Zakon o splošnem upravnem postopku proti knjižnici vseh knjig, ki so bile in bodo kdajkoli napisane.

Večini človeštva so šole vsaj odškrnile vrata v neverjeten svet znanosti. Kljub temu obstajajo ljudje, ki vztrajajo pri pet tisoč let stari ploščati Zemlji pod kupolo, po kateri se kotalijo žogice preostalega vesolja. Kako bedno, pusto in dolgočasno …

Ko je znanost nastajala, je pogosto brcala v temo. Alkimisti so bili kar cenjeni, čeprav niso izdelali zlata. V kotlih z železnimi opilki je še vedno plavalo železo. A to ni bila težava. Težava je nastala, ko v naravnih zakonih niso našli nič božjega. Ko so začeli odkrivati vesolje in pesniti pregrešne razprave o Zemljinih oblinah, so pogosto končali v kotlu …

Družboslovci so takrat še na veliko streljali kozle. Ti niso bili nič bolj tehtni od tistih, ki so jih streljali svečeniki. Zato od družboslovcev nihče ni terjal priznanja, da so lagali, pa tudi grmadam so se izognili. Te so bile te že zastarele, ko so tudi oni začeli raziskovati in govoriti smiselne reči. So pa bili za svoje ugotovitve o človeški duševnosti in delovanju družbe deležni gorečega zmerjanja …

Na eni takšnih besednih grmad že desetletja gori Benjamin Spock, domnevni izumitelj permisivne vzgoje, o katerem sem že pisal. Takrat sem napisal tudi tole: »Ko je prišel v roke bedakom, se je Spocku zgodilo ravno nasprotno kot Andrewu Wakefieldu, ki je z objavo lažne raziskave, da cepljenje povzroča avtizem, sprožil svetovni odpor (permisivnih?) staršev proti cepljenju. Spocka, ki je govoril resnico in hotel dobro, so raztrgali, Wakefielda, ki je lagal in hotel zlo, pa so povzdignili v mučenika. Za otroke gre … pride pa v cono somraka …«

Prvi Gregorjev zakon o znanosti torej pravi, da so najbolj resnične tiste znanstvene trditve, zaradi katerih se ljudstvo najbolj repenči, in da imajo najbolj prav znanstveniki, ki bi jih ljudstvo z veseljem zažgalo na grmadi. Podnebne spremembe torej so in cepljenje je bolj varno od necepljenja …

Vernike v škodljivost cepljenja bi bilo treba obstreljevati z nazornimi slikami in posnetki obolelih za črnimi kozami, davico, jetiko, mumpsom, noricamioslovskim kašljem, ošpicamiotroško ohromelostjo, rakom materničnega vratu, rdečkamirumeno mrzlico, steklino, tetanusom, tifusom … Z njimi bi lahko obogatili obcestne plakate, oglasne zvezke za popuste v trgovinah in oglasne bloke na televiziji in YouTubu. Tudi otrokom v šoli bi lahko razložili, kaj cepljenje sploh je, da bi o tem podučili starše.

Danes ne vemo več, kako te bolezni izgledajo, kaj naredijo s telesom in možgani, ter kakšne posledice pustijo, če jih preboliš. Žrtve teh bolezni so redke, stare in mrtve. Da nasprotniki cepljenja nimajo izkušenj z njimi, se morajo zahvaliti cepivom. Če ne bi bilo cepiv, bi bili njihovi starši in stari starši, strici in tete težki pohabljenci, če bi bili sploh živi. Marsikoga ne bi bilo. Matere in očetje bi nam umirali v otroštvu – kar naenkrat, pred našimi očmi in v mukah. Naši otroci bi v letih, ko so najbolj luštkani, bruhali kri po svojih posteljicah, se dušili, se zvijali in tulili od bolečin, se praskali, slepeli, glušeli in nam umirali v naročju. Za mnoge bi si želeli, da umrejo, ker bi bilo njihovo življenje po 'ozdravitvi' nevredno življenja. Mnogi preživelci predšolskega obdobja bi oveneli v cvetu pubertete. Pa tudi kasneje bi veljalo: danes si, jutri te ni več. Od svojih dragih bi se poslavljali z zavedanjem, da jih morda zadnjič vidimo …

Bi pomagalo če bi proticepilce razsvetljevali z vsem tem? Najbrž ne. Neumnost ostane neumnost. Bi pa morda pripomoglo, da bi bili naslednji rodovi bolj naklonjeni cepljenju in raje neumni glede česa drugega …

Kar se mene tiče, so stvari čisto preproste. Če se že moram okužiti, se raje s pohabljenim kot z zdravim virusom. Če sem zdrav, bom oboje preživel brez hujših posledic. Če sem bolehen, pa bom lažje preživel okužbo s pohabljenim kot z zdravim virusom. In če preživim okužbo s pohabljenim, mi zdrav kasneje ne pride več do živega.

A je to res tak bavbav? Razmislite, kaj vse pojeste in popijete, pa ste kljub temu živi! …

#Kolumne #Gregor-hrovatin