Z naslovom bi se večina ljudi verjetno strinjala. Seveda vemo, da šola ni podjetje, učitelj ne nekakšen proizvodni delavec, učenec pa ne produkt oziroma izdelek. Čeprav to načeloma vemo, pa se obnašamo drugače. Tako kot na vseh drugih družbenih področjih, je tudi na področju izobraževanja izbruh pandemije koronavirusa vse postavil na glavo. Ali pa tudi ne. Kaj pa če je pandemija pravzaprav nastavila ogledalo, med drugim tudi učiteljem in šolskim oblastem, da se vanj pogledajo? Morda pa jim tisto, kar bodo v njem zagledali, ne bo preveč všeč?

Šola kot podjetje

Francoski sociolog Christian Laval v knjigi "Šola ni podjetje" zapiše, da je sodobni "vzgojno-izobraževalni sistem v službi ekonomske konkurenčnosti; strukturiran je kot trg; z njim je treba upravljati enako kakor s podjetji." Prevladujoči vzgojno-izobraževalni model pa temelji "na bolj neposredni podvrženosti šole ekonomskemu razmišljanju". Smisel šole tako postane "storitev, ki jo morajo opraviti za podjetja in gospodarstvo".

Zdaj, ko so šole "preklopile" na izobraževanje na daljavo, se morda še bolj kot prej razgalja vse bolj tržna in konkurenčna usmeritev šolskega sistema. Kako se to vidi? Ravno v tem, da se ni nič spremenilo. Učitelji zdaj prenašajo snov na daljavo. Kar so torej počeli že prej. Učitelj je torej predvsem podajalec znanja v čimbolj standardizirani obliki ali drugače povedano: znanje je standardizirana materija, ki jo zgolj preneseš učencu.

Zdaj imamo cel kup "lepih" orodij, ki omogočajo prenos snovi na daljavo – e-pošto, videokonference, delitev dokumentov, ankete itd. Gre za pripomočke, ki omogočajo komunikacijo, to pa je tudi vse. V resnici bi nas moralo skrbeti, ker izobraževanje poteka nemoteno, kot pravijo šolske oblasti. Učitelji in učenci so priklopljeni na naprave in učni proces "ni moten". Natanko tako pa se običajno izražajo podjetniki: "delovni proces poteka nemoteno". (Priporočljiv članek matere avtističnega otroka: 'Ne morem slišati, kako super gre to učenje na daljavo').

Če pa bi učni proces vzeli resno, bi se morali prej strinjati z ameriškim filozofom in pedagogom Johnom Deweyem, da "izobraževanje ni priprava za življenje, temveč je življenje samo". Nikakor pa ne smemo pristati, da je izobraževanje zgolj priprava na tako imenovani trg delovne sile. Tako učenci kot učitelji smo se zdaj znašli v popolnoma novi situaciji in oboji, tako kot tudi celotna družba, smo soočeni z kolosalnimi spremembami. Kdor misli, da bomo po mesecu ali dveh karantene ponovno tam, kjer smo bili, je pač naiven. Ekonomska in družbena preobrazba že poteka, zakaj bi torej šola ostala takšna kot je bila prej.

Vendar tu ne mislimo, da bo šola v prihodnosti potekala na daljavo, s pomočjo strojev. Že po treh tednih izobraževanja na daljavo vidimo, da neposrednega stika v šoli ne more nadomestiti nobena naprava, pa če je še tako dobra. Socialni stiki so nepogrešljivi, to nam dokazujejo tako lastne izkušnje kot obsežne empirične študije (npr. John Hattie: faktorji, ki se nanašajo na učenčeve dosežke). Če želimo živeti v boljši prihodnosti, mora šola izobraževati razmišljajoče in pogumne ljudi, ki si bodo prizadevali za svobodno in pravično družbo, ne pa vzgajati fleksibilno, učinkovito in poslušno delovno silo. In tega ne bo počela na daljavo, temveč še vedno v šolah in tudi v različnih družbenih okoljih.

Ocenjevanje in matura – konkurenčnost in trg

Poglejmo si še eno pomembno področje izobraževanja – preverjanje in ocenjevanja znanja. A najprej razmislimo, kako proizvodna podjetja preverjajo oziroma ocenjujejo svoj output – proizvode. Tako, da jih izmerijo! Izmerijo bodisi dolžino, višino, težo, strukturo, obliko bodisi preverijo pravilnost delovanja ali ocenijo vonj, okus itd. Gre za standardizirane teste, ki se sicer razlikujejo od predmeta do predmeta, a v osnovi jih določajo želene lastnosti končnega produkta, ki ga podjetje pošlje na trg. Preverjajo in ocenjujejo jih med samim proizvodnim procesom ali na koncu, ko je izdelek končan.

Zdaj pa razmislimo: mar šola to počne drugače? Ne, skorajda na enak način. Učitelji ves čas preverjajo in ocenjujejo, ali učenci dosegajo želene in standardizirane odzive na "materijo" znanja, ki so jim ga posredovali. Če je doseganje 100 odstotno, potem je tudi ocena temu primerna. Končni test pa je matura ali zaključni izpit, ki deluje kot nekakšna končna "izmera", ali je učenec pripravljen na trg dela ali za nadaljnje profesionalno usposabljanje.

Zato so zdajšnje dileme ali imeti maturo ali ne, povsem skladne z tržnim mišljenjem šol. Pa kaj potem, če mature ni, mar niso učenci danes izpostavljeni razmeram, ki same po sebi zahtevajo neverjetno hitro učenje. Učenci opravljajo zrelostni izpit vsak dan karantene. Pravkar se vsi skupaj učimo, kako živeti v novi realnosti in tudi iščemo poti, kako oblikovati drugačen, bolj pravičen svet. Učenci so maturo že izdelali. Naj to stori še šolski sistem in brez slabe vesti opusti maturo.

Čas za spremembe

V resnici imamo zdaj, ko smo vsi skupaj v povsem novih okoliščinah, ki jih povzroča karantena, enkratno priložnost da "resetiramo" šolo. Prvič, treba jo je očistiti povsem nesmiselnega balasta v preobsežnih kurikulih. Šola se mora začeti osredotočati na svet, v katerem živimo, in ne na družbo, ki je ni več. Poglejte samo primer ekonomskih predmetov. Vse, kar se učenci učijo zdaj, je že propadlo ali nezadržno propada.

V kurikulih bi se morale poleg temeljnih znanj – jezikoslovja, računstva, naravoslovja, etike (filozofije) – znajti podnebne spremembe in okoljska kriza, vprašanje globalne neenakosti in njihove posledice; demokracija in aktivno državljanstvo itd. Verjetno res ni treba, da mladi vedo, kdaj natančno je neki kralj izgubil glavo in katera reka je daljša od druge ali kaj pridelujejo v južni Franciji (kar itak ne drži več). Prav tako bi bilo v šoli lahko več "netržnih" vsebin, ko so umetnost, čuječnost, meditacija, ples, samospoznanje in tako naprej (v tem kontekstu je zelo priporočljiv ogled izjemnega predavanja sira Kena Robinsona: Ali šole ubijajo kreativnost?).

Pouk, ki zdaj poteka na daljavo v resnici ponuja učitelju razmislek, da k učnemu procesu pristopi na nove načine, ki niso zgolj preslikava "normalnega" pouka v šolah. Učitelj in šola naj tudi ne pričakujeta enakih rezultatov kot v razredih, zato tudi ni prav, da jih ocenjujejo na enake načine.

Treba je upoštevati, da so učni procesi zdaj celo intenzivnejši kot prej. Kako biti skorajda ves čas v stanovanju, ves čas istimi ljudmi, kako si organizirati čas, kako preživeti ekonomsko stisko, ločenost od prijateljev in sošolcev, kako upoštevati izjemne higienske zahteve, kako ustreči mnoštvu navodil šestih ali še več učiteljev dnevno, kako uporabljati različna komunikacijska orodja in še in še?

Dober učitelj bo razumel vse to in razumel, da je življenje navsezadnje največja šola. Če mu uspe pri tem svoje učence še motivirati, spodbuditi in opogumiti za ustvarjalnost in učenje, kar je nenazadnje eno in isto, je dosegel zelo veliko.