Članek
Duhovnost kot počelo arhitekturnih stvaritev, tudi partizanskih spomenikov

Duhovnost kot počelo arhitekturnih stvaritev, tudi partizanskih spomenikov

Objavljeno Sep 16, 2019

Gradnjo piramid, svetišč, katedral in pagod je tisočletja dolgo gnala skupna sila. Lahko bi jo imenovali človekovo hrepenenje po združitvi s Presežnim, želja po zbližanju z Nadnaravnim. S temi veličastnimi spomeniki preteklosti, je človek skušal preseči minljivost, ovekovečiti spomin na mogočneže, vladarstva in dogodke ter si odgovoriti na vprašanja po smislu.


Podoben skriti pomen so arhitekti “vgrajevali” v profano arhitekturo, četudi se ta zdi odtujena od duhovnega hrepenenja. In celo brezštevilni spomeniki posvečeni padlim borcem in sočasno revoluciji, v sebi nosijo kanček tega, kar je navdihovalo stvaritelje najbolj impozantnih gradbenih del, čeravno izžarevajo tudi upor proti Transcendenci.

Poletje, “mala Ljubljana” in alternativno počitnikovanje  

Letos sem bil kaj hitro naveličan uličnega vrveža, hrupa, visokih cen in sredozemske pripeke. Hrvaško primorje je nekaj prečudovitega, vendar človeka lahko tudi utrudi. Prav zato sem želel poiskati kakšen bolj skriti kotiček Slovenije in tam preživeti dan ali dva.

In kot nalašč se je našlo Kočevsko jezero. Zanj sem vedel že lep čas, vendar nikdar nisem resno razmišljal, da bi ga obiskal. Gre za prijetno lokacijo z dvema lokaloma in penzionom tik ob obali, kopališčem, miniaturno luko za nekaj čolnov in manjše jadrnice ter prostorčki za ribiče, ki si lahko obetajo obilen ulov. Jezero je namreč polno orjaških krapov in somov.

Voda je sicer kalna, vendar dovolj čista za kopanje. Na območju jezera se je še pred štirimi desetletji nahajal dnevni rudniški kop, nato pa je kotanjo, po prenehanju obratovanja premogovnika, zalila podtalnica. Nedaleč proč od nabrežja pa se že nahajajo prve hiše Kočevja, ki še najbolj spominja na Ljubljano v malem.

O Kočevarjih, Kolpi, Kostelu in še čem …

Vsaj po govorici. Po izselitvi Kočevarjev oziroma kočevskih Nemcev leta 1941 so se tod naselili ljudje z drugih slovenskih krajev. Obenem se mesto ponaša s številnimi trgovinami, tudi Namo, pa industrijskimi obrati, med drugim na novo postavljeno japonsko Yaskawo – tovarno robotov, predvsem pa nastanitvami za goste, ki se lahko podajo v bližnji planotast svet v zaledju mesta, ali pa si privoščijo izlet do Kolpe in trdnjave Kostel. Določeno oviro za razcvet turizma sicer predstavlja skrb vzbujajoč porast kriminalnih dejanj, še zlasti tatvin in požigov.

Toda v mestnem središču sem se počutil varno. Nisem dobil občutka, da mi kdo sledi. Tudi nadlegovanja nisem izkusil. Edina zaskrbljujoča stvar so bila požgana prenosna stranišča tik ob glavni plaži.

Partizanski spomeniki kot hibridni umotvori

In ko sem se mirno sprehajal po mestu, šel mimo hostla Bearlog, prečkal reko Rinžo in se podal mimo župnijske cerkve sv. Jerneja, sem se kmalu znašel na Trgu zbora odposlancev in pred kipom padlih borcev z napisom: “Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.” (Cankar). Zamislil sem se.

Napis izžareva gorečo željo po osvoboditvi, po tem da bi ljudstvo končno odvrglo jarem, ki sta mu ga menda nadela posvetna gospoščina in Cerkev. Iz njega veje nikdar povsem izživeti puntarski duh kmečkih uporov začinjen z modernostjo. Gre za nekakšen hibridni umotvor.

Narodovo koprnenje po svobodi in frustracije stiskanih viničarjev ter tlačenih proletarcev so se strastno sparile s politično ideologijo “Manufactured in ZSSR”. Pravzaprav gre za slovenski unikat, nekakšen podalpski “patent”.

“Koktajl” upora proti okupatorju in revolucije

Ta ima svoje podobnike še drugod po nekdanjem vzhodnem bloku, ne pa tudi edinstvenega duha časa, ovekovečenega v kovini in kamnu. Naravni odziv na okupacijo se je v naših krajih pomešal s potlačenimi zamerami do predvojnih oblastnikov in preostale elite, pa tudi drugače mislečih.

Spomeniki niso zgolj “nagrobniki”

In podobnih obeležij je na Slovenskem še kar nekaj. Gre tudi za svojevrstne “kapelice” antireligije, pečate krvavega vstajništva, ki želijo prav tako preseči minljivost in odpirajo vprašanja po smiselnosti žrtvovanja tistih, ki so jim posvečeni. Ne gre zgolj za “nagrobne skulpture”.

Človek je namreč postal človek, ko je uredil prva grobišča, in ko je vzpostavil nek intimni odnos s svojimi pokojnimi predniki in predhodniki. Gre torej za neke vrste “medije”, ki omogočajo komunikacijo med sedanjim in preteklimi rodovi.

Revolucija je verski ritual

Tudi ideološki in politični preobrat, ki je spremljal partizanski triumf, v samem bistvu ni prinesel ničesar novega, le da je poskušal negirati ali vsaj minimalizirati staro. Človek je ostal religiozen, le na drugačen način. Čaščenje Boga in vseh svetnikov je nadomestil kult osebnosti (Tita, Kardelja in Kidriča), pa tudi vera v sistem in njegovo pravičnost.

Namesto na Brezje in Ptujsko goro, so bila organizirana “romanja” v Dražgoše in na sv. Urh. Tudi karitativnost kot izraz bratske ljubezni, sta nadomestila sociala in boj za enakopravnost. Enako poln želodec za vse! Socializem, ki slovi kot rušilec religije, izročila in starega družbenega reda, je pravzaprav zelo religiozen, revolucija pa verski obred, “krst družbe”, ki menja staro verovanje za novo.

Vselej v iskanju smisla in zavedanju minljivosti   

Partizanskih pomnikov vsekakor ne gre vzporejati z veličino najznamenitejših arhitekturnih dosežkov sveta, vendar pa med prvimi in slednjimi obstajajo vzporednice, neke vrste podobnosti v iskanju smisla in zavedanju propadljivosti vsega živega. In turizem, ki ni usmerjen zgolj v uživaštvo, iskanje svobode in sprostitev, je lahko tisto sredstvo, ki pomaga odstirati tančico teh dveh razsežnosti.

#Kolumne #Domen-mezeg