Članek
Biti ponosen ali ne biti – to je zdaj vprašanje

Biti ponosen ali ne biti – to je zdaj vprašanje

Objavljeno Jun 28, 2019

 

 

 

 

 

Spoštovane ponosnice, ponosneži in ponosenca!

 

Čestitam vam ob 50-letnici Stonewallskega upora, ki vas je povezal in naredil vidne; upora, po katerem za vas ni bilo več poti nazaj, ampak samo naprej! Dolgo pot ste prehodili in ogromno ste dosegli: zakonodaja vas marsikje ne prepoveduje več, zdravniki vas ne spreobračajo in družba se je sprijaznila, da obstajate. Če sem pred četrt stoletja izvedel, da so pretepli pedra, sem odmahnil z roko: »Sam je kriv, kaj pa izziva!« Če danes izvem, da so pretepli človeka, ker jim ni bil všeč, sem žalosten in jezen.

 


Zakaj bi kdo s svojo pojavo izzival batine, poniževanje, posilstvo, umor, …? To počnejo kvečjemu navijači, neonacisti, verski in ideološki zaslepljenci, ko se našemijo v uniforme svojih blaznosti in se v tolpah podajo na ulice, ker nimajo jajc, da bi šli sami. A oni ne izzivajo, da bi dobili batine, da bi bili ponižani, posiljeni ali umorjeni, ampak da bi sami tepli, poniževali, posiljevali in morili.

 

Vi niste nič od tega, čeprav vas marsikdo tako vidi. Spol in spolna usmerjenost nista blaznosti, ki bi se ju navzel od drugih blaznežev, ampak nekaj, kar vsak najde v sebi – in sprejme ali zavrže. Kdor sprejme, živi, kdor zavrže, trpi in trpinči druge.

 

In tiste čudne cape, v katerih paradirate – so res potrebne? Morda so, morda niso – koga briga! To je stvar tistih izmed vas, ki se vanje oblečete, in čisto nikogar drugega. Meni se zdijo tangice in visoke petke neudobne in ne razumem ljudi, ki se v njih dobro počutijo. A to ni moj problem, dokler me nihče ne sili, naj jih nosim tudi jaz. Bi pa poleti nosil krilo, ker je pri 35°C bolj udobno od hlač. A zaenkrat mi je žal bolj udobno, da si kuham jajca v hlačah in imam mir pred mimoidočimi. Po zaslugi vašega boja bom čez nekaj let mogoče lahko šel poleti v mesto v krilu, ne da bi se zaradi pogledov in pripomb slabo počutil … ali pa bom imel jajca (dovolj prezračena), da jim bom kljuboval in se pri tem dobro počutil …

 

Dolgo pot ste prehodili in ogromno ste dosegli. A pred vami je še dolga pot, da dosežete cilj: polnopravnost in polnovrednost, in da svoje dosežke ubranite. Imate na kaj biti ponosni … A če boste izgubili ponos, boste izgubili tudi vse ostalo … To se zadnja leta širom sveta dogaja ženskam: kljub akciji #jaztudi pospešeno izgubljajo pravico do splava, dostop do kontracepcije, možnosti na trgu dela, pravice, povezane z materinstvom, ter varstvo pred družinskim in drugim nasiljem, ki so ga deležne zaradi svojega spola. Zadnji domač dokaz za to je mariborčanka, ki jo je – po njenih lastnih besedah – skoraj na smrt pretepel partner. Tip ni v priporu; niti prepovedi približevanja nima in lahko gre v bolnišnico na obisk k pretepeni, ki nima varovanja. Česa takega ni niti v Alanu Fordu … Le kako bi bilo, če bi ona prebutala njega? …

 

A pravice do mirnega bivanja v človeški družbi ne izgubljajo le ženske. Izgubljamo ga vsi, ki nismo imenitni, bogati, učeni, na vodilnih mestih zaposleni, poročeni, verni, lepi, zdravi, vsejedi, heteroseksualni, domorodni, beli moški, zmerni ljubitelji dobre kapljice. Iz njihovih vrst se rekrutirajo navijači, neonacisti, verski in ideološki zaslepljenci ter ljubiteljski pretepači žensk. Oni onemogočajo enakopravnost in enakovrednost. Oni pridigajo, kako bi morali vsi biti ovce. Oni pozivajo k nasilju nad tistimi, ki nismo ovce. Oni to nasilje izvajajo. Oni ščitijo nasilneže ter žrtvam odrekajo zadoščenje in otežujejo pot do pravice.

 

Oni so enaki. Ko spoznaš enega, si spoznal vse. Isto velja za njihove priležnice, gospodinje in sekretarke. Po nekaj izkušnjah takšnega dedca ali babnico samo vidiš, pa lahko o njiju poveš vse: kako živita, kaj in kako delata, kaj in kako mislita ter kako se bosta v določenih okoliščinah odzvala. Čisti dolgčas! Če bi živeli v svetu po njihovi podobi, bi živeli v svetu živih mrtvecev … Vsi ostali bi obstajali zgolj zato, da bi nas lahko Enaki po mili volji tepli, poniževali, posiljevali in morili.

 

Vi pa ste različni: ne samo navzven, ampak tudi navznoter. Imate različne želje in potrebe, različne življenjske poti, različne ovire, s katerimi se soočate na različne načine … Vsak od vas je edinstven. In vendar ste se povezali in sklenili drug drugega podpirati. Težko je bilo; kratica LGBTQI+ se daljša, in okoli vsake črke je bilo pregovarjanje. Kot so ženske v boju za svoje pravice nekoč izključevale lezbijke, ste lezbijke na začetku izključevale biseksualke. A ne več …

 

Se zavedate, kakšen zaklad je vaša skupnost? Se zavedate, kakšen zaklad je tisti '+'? Se zavedate, kaj bi dosegli, če bi se na tak način združili vsi, ki s svojo pojavo, vedenjem, govorjenjem – s svojim obstojem izzivamo običajne ljudi? LGBTQI + ženske, manjšine, tujci, neverci, drugoverci, reveži, brezposelni, prekarci, upokojenci, mladoletniki, invalidi, norci, prehranski posebneži, borci za pravice živali, ekoteroristi, čudaki, …? To seveda ne bi bila več skupnost LGBTQI+, ampak skupnost zatiranih, ki bi ji lahko vi nudili izkušnje in začetno ogrodje. Zakaj vi? Ker ste naredili največ in prišli najdlje …

 

Skupaj bi neumne bele fašiste z enim pihom v piščalko odpihnili na smetišče zgodovine … Mi se trudimo vsak zase, oni pa se skupaj borijo proti vsakemu od nas. Boj za razceplja, boj proti združuje. Če hočemo preživeti, se moramo boriti proti! Ne samo proti nasilju, ampak proti nasilnežem – vsi skupaj proti vsakemu od njih!

 

Preseči moramo razlike med nami, premagati lastno nestrpnost! Jaz, nevernik, bom moral braniti pravico muslimanke do opravljanja obredov, ki se mi zdijo neumni. In ona bo morala spoštovati, da meni dol visi za vse bogove tega sveta. Borka za pravice živali, ki bi rada razbila njihove verige, bo morala podpreti tebe, ki bi rad razbil spolne vloge, v katere smo ujeti mi. In ti boš moral sprejeti, da njena zmaga pomeni manj mesa in več zelenjave na tvojem krožniku. Če boste vi premagali odpor do vozičkov, skrivenčenih teles, grlenih zvokov in slinjenja, bodo invalidi premagali odpor do vaše spolnosti in 'izzivanja' z oblačili. In tako dalje …

 

Težko bo. Če je nekdo žrtev nasilja, še ne pomeni, da je strpen. Če je nekdo žrtev laži, še ne pomeni, da pozna resnico. Še tako pravično gibanje lahko mimogrede zastrupijo in razvrednotijo prikriti fašisti in teoretiki zarot v lastnih vrstah … Ne smemo izgubiti cilja: svoboda, enakost in (če ne bratstvo, pa vsaj) mir (nič novega; 5-tisočletne sanje človeštva – odkar obstaja civilizacija …)! Če bomo nasilni in če bomo lagali, bomo izgubili; fašisti znajo to dosti bolje …

 

Pravzaprav nam ne preostane nič drugega, kot da se združimo in pričnemo boriti, sicer nas bodo neumni beli možje pojedli za zajtrk: najprej to skupinico čudakov, potem ono, potem tretjo, in tako dalje, dokler ne bodo ostali samo še zombiji, priležnice in sužnji. Če si boste še naprej sami prizadevali dobiti pravico do polnopravne zakonske zveze, posvojitev in tega, da ste lahko tudi ostalih 364 dni v letu na javnih mestih to, kar ste, je ne boste dobili. Če si bodo invalidi še naprej sami prizadevali dobiti pravico do rednih vseživljenjskih fizioterapij in bivanja v stanovanjih, ne v zaporih, imenovanih zavodi, je ne bodo dobili. Odpor običajnih ljudi je premočan za vsako fronto posebej … Vojska zatiranih pa lahko doseže vse to in še več …

 

Danes so dovoljene sanje. Jutri lahko gremo skupaj v nov dan ali pa bo za vse nas noč … Kot je na pragu neke davne vojne rekel Charlie Chaplin v vlogi čudaka v filmu Veliki Diktator:

 

»Upanje

 

Opravičujem se, ampak nočem biti Vladar. To ni moje delo. Nikomur nočem vladati in nikogar premagati. Raje bi pomagal, če lahko; vsem, Judom, arijcem, črncem, belcem Vsi bi radi pomagali drug drugemu; ljudje smo takšni Vsi bi radi živeli od sreče drugih, ne od njihove nesreče. Nočemo sovražiti in prezirati drug drugega. Na svetu je dovolj prostora za vse; zemlja je bogata in lahko vsem da, kar potrebujemo.

 

Pot življenja je lahko svobodna in lepa. Ampak mi smo izgubili pot Pohlep je zastrupil naše duše in napolnil svet s sovraštvom; slavnostno nas je povedel v bridkost in vojno.

 

Razvili smo hitrost, ampak smo se ujeli vanjo; stroji, ki prinašajo obilje, so nas pripeljali v pomanjkanje. Znanje nas je naredilo prezirljive, pamet pa trde in neprijazne. Preveč mislimo in premalo čutimo. Bolj kot mehanizme potrebujemo humanizem; bolj kot pamet potrebujemo dobroto in prijaznost. Brez tega bo življenje kruto in vse bo izgubljeno

 

Letalo in radio sta nas pripeljala skupaj. V srcu teh izumov je klic po dobroti v ljudeh, klic po svetovnem bratstvu, po združitvi vseh ljudi. Tudi zdaj moj glas seže do milijonov po vsem svetu, milijonov obupanih moških, žensk in otrok, žrtev sistema, ki sili ljudi, da mučijo in zapirajo nedolžne ljudi. Tistim, ki me slišijo, pravim: »Ne obupajte!«

 

Bridkost, ki pritiska na nas, je le mimohod pohlepa, zagrenjenost ljudi, ki se bojijo človeškega napredka. Sovraštvo bo minilo, samodržci bodo umrli in moč, ki so jo vzeli ljudem, se bo ljudem vrnila. Dokler bodo ljudje umirali, bo svoboda živela 

 

Vojaki, ne prepuščajte se na milost in nemilost nasilnežem, ljudem, ki vas prezirajo in zasužnjujejo, ki vodijo vaša življenja, vam govorijo, kaj naj delate, kaj naj mislite in kaj naj čutite, ki vas dresirajo, krmijo, ki vas obravnavajo kot živino, kot topovsko hrano! Ne prepuščajte se tem nenaravnim ljudem, ljudem-strojem z robotskimi možgani in robotskimi srci ! Vi niste roboti. Vi niste živina. Vi ste ljudje. V srcih nosite ljubezen in človečnost. Vi ne sovražite; sovražijo samo tisti, ki niso ljubljeni – neljubljeni in nenaravni. Vojaki, ne borite se za suženjstvo – borite se za svobodo!

 

V sedemnajstem poglavju Luke je zapisano: »Božje kraljestvo je med nami!« – Ne pri enem od nas, ne pri skupini ljudi, ampak med vsemi – v nas, v ljudeh.

 

Vi, ljudje, imate moč, moč, da ustvarite stroje, moč, da ustvarite srečo. Vi, ljudje, imate moč narediti življenje svobodno in lepo, moč narediti iz življenja čudovito dogodivščino.

 

Torej v imenu ljudi uporabimo to moč – združimo se, vsi! Bojujmo se za nov svet, spodoben svet, ki bo dal ljudem možnost delati, ki nam bo ponudil prihodnost, varnost in mirno starost! Nasilneži prihajajo na oblast, ker obljubljajo te reči – vendar lažejo. Ne izpolnjujejo tega in nikoli ne bodo. Vladarji osvobajajo sebe in zasužnjujejo druge. Bojujmo se, da izpolnimo te obljube! Bojujmo se, da osvobodimo svet, da odstranimo državne meje, da odpravimo pohlep, sovraštvo in nestrpnost! Bojujmo se za razumen svet, za svet, kjer znanost in napredek vodita v srečo za vse ljudi!

 

Vojaki – v imenu vseh ljudi – združimo se!«

#Kolumne #Gregor-hrovatin