{facebook http://za-misli.si/images/j1.jpg}

                                 Pozdrav  Prešernu iz Društva slovenskih pisateljev

Prostor Društva slovenskih pisateljev je v sredo, 31. 1. 2018, pozdravil prihajajoči kulturni praznik s štirimi novimi pesniškimi zbirkami, ki so jih predstavili pesniki in pesnica ter avtorici spremnih besed. Cvetka Bevc je predstavila svojo pesniško zbirko Siringa, Marko Elsner Grošelj Kirchnerjevo roko, Andrej Medved Iluminacije, Kristijan Muck pa zbirko Knjiga se nasmehne. Jelka Kernev Štrajn je prispevala povzetek svoje spremne besede O Medvedovih Iluminacijah, Veronika Šoster pa je povzela esej Zvezdogled, ki je z njim pospremila Muckovo pesniško zbirko Knjiga se nasmehne.  Knjige je izdalo Književno društvo Hiša poezije.¹

Marko Elsner Grošelj je svojo Kirchnerjevo roko predstavil takole:

Pri tej pesniški zbirki in pri vsem, kar pišem, skušam sesuvati klasično formo – kako poimenujemo ep, kako poimenujemo to in ono, rime ... se pravi, kako poimenujemo neko notranjo strukturo. Ne glede na to, kaj bi pisal – Kirchnerjevo roko ali kaj drugega –, povsod bi skušal strukturo ali odnos do poezije, ki je postal že enoličen, postaviti v neke druge tirnice, v neki drugačen občutek, v neko drugačno senzibilnost.

Ko sem razmišljal o brezroki roki, sem razmišljal o svetu, v katerem živimo – postavljen je na glavo in brezzvezen. Ko sem pregledoval monografije in sem naletel na Kirchnerja, na njegovo sliko Avtoportret vojaka², na kateri je brez roke, sem rekel, seveda, pravzaprav je to svet, v katerem živimo. Še zmeraj čutimo posledice in še zmeraj se nismo izvili iz principov, ki so stari ne sto, ampak več tisoč let, ali pa so iz grške mitologije ali od koderkoli že. Skratka, hotel sem o usodi Kirchnerja – nemškega ekspresionista, katerega slikarsko ustvarjanje iz časa med obema vojnama je bilo proglašeno za izrojeno umetnost – povedati, da tudi danes čutim, da je umetnost postavljena nekam na rob in da so vse druge stvari veliko bolj pomembne, kot pa duhovna, človekova, človeška postavitev v svet in njegovi senzibilnost ter občutljivost za neznatne premike, in ne za tiste premike, ki jih Fake News³ proizvajajo 24 ur na dan.

Gre za notranjo človekovo držo. In … seveda sem videl neko podobno usodo … ne svoje, ne sebe kot takega, tudi ne usode pesnika kot takega, ampak nekoga, ki v tem svetu nima nobene perspektive soočiti se ali pa celo alarmirati kako javno mnenje. Iz tega sveta brez roke, ki je, podaljšan s selfijem, kot sinonimom za novodobno tehnologijo, začela potem ta pesniška zbirka rasti na vse strani in se je pravzaprav širila in širila, tako da sem iz nje pograbil vse neznatne majhne prezrte stvari in jih poskušal spraviti v »pesniško obliko« in jih postaviti v pesniški svet. Tako je pravzaprav nastal nov, vzporedni svet, ki je sicer še zmeraj svet brez roke, s temi umetnimi podaljški, hkrati pa so vzpostavljeni neka možnost, neko notranje zrenje, neko notranje prepričanje, neka notranja vrednota, ki ne zapusti človeškega v tistem najbolj eksistencialnem osnovnem smislu. In motivu, seveda.

Torej, ne glede na vse umetno, na umetno podaljšane roke, in ne glede na kastracijo, to militaristično kastracijo, ki nam jo vseskozi z vseh strani vsiljujejo, sem se postavil na stran, bi rekel, Camusevega upornega človeka. Lahko je to sizifovstvo. Lahko je to čisto brez zveze. Lahko je to en obupan krik. Karkoli. Me ne zanima. Mene zanima samo kričati, nič drugega. No, in to je bil namen te pesniške zbirke.

^{-----------------}

¹ Pesniške zbirke so v besedi in sliki predstavljene tudi na spletnih straneh izdajatelja, Književnega društva Hiša poezije: http://poetikon.si/lire/674-cvetka-bevc; http://poetikon.si/lire/675-marko-elsner-groselj; http://poetikon.si/lire/684-andrej-medved; http://poetikon.si/lire/682-muck-knjigasenasmehne

² Ernst Ludwig Kirchner: Avtoportret vojaka (1915)

³ Fake News: lažne vesti, dezinformacije in raznovrstno zavajanje prek javnih občil v službi režimov

Izbrala in zapisala Judita Trajber, v Ljubljani, 31. januarja 2018

http://www.blizjiknjigi.si/Subjekti/Avtorji/Ogled/10993-trajber-judita

                                                     Andrej Medved

Priprto okno ... dve skodelici z vročim

čajem, ki se iz njih dviguje dim, koprenasta zavesa, ki

plapola, kot plapola zastavica iz hrbta zmrznjenih vojščakov ...

na jasi gričev ... v Kurosawovem lebdečem filmu. Kot čista,

nedonošena, otroška

ptica, ki poleti v vrhove zvezd na rozasti planjavi

sredi paradiža ... z grozo v pocinkanem oboku dima ... Kot na

planjavah bič iz

ognja ... in sulica z zlato rdečkasto

konico, ki hipoma prebode dlan in bedra ... in kopita

odčaranega in zabuhlega in črnega kentavra, ki preči tanko os sveta

med svetlim nebom in temnimi plastmi in grudami ...

(Andrej Medved: Vidi, odlomek)

                                   Cvetka Bevc

A ljudje so polni presenečenj.

Gledam jih še zdaj, neuke in robate,

kako vijugajo med pohlepom

in ponižnostjo,

ki naj bi jih naredila

vredne mojega učenja.

           (Cvetka Bevc: Atenino vstajenje, odlomek)                                                                                                            

                         Marko Elsner Grošelj

Zakaj sem začel pisati

...

Takrat je bila zima,

z mizo in oknom v ozki hiši,

človek, ki je oddajal stanovanje, se je pisal Kralj,

šepal je in pod menoj se mu je na posteljo luščil omet,

takoj ko sem kaj napisal.

(Marko Elsner Grošelj: Zakaj sem začel pisati, odlomek)

                          Kristjan Muck

mojster atom se lahko igra

vseeno mu je če se razdeli

v nekakšen jedro in elektron

jaz nisem on

vsak hip sem

bolj hrom in koščen

nazadnje bom

le še strela in grom

                                                                                    (Kristjan Muck: Dir skozi dušo, odlomek)