Članek
Kingsman ali saga o dostojanstvu

Kingsman ali saga o dostojanstvu

Objavljeno Oct 23, 2017

 

Kingsman je nadomestil James Bonda. Ima vse, kar ima James, pa tudi vse, česar nima, pa bi moral imeti …


O Jamesu nikoli ne bi posneli toliko filmov, če ne bi imel več kot drugi akcijski filmi. Akcijski filmi praviloma ne vzburjajo domišljije gledalcev, temveč njihovo navdušenje nad domišljijo ustvarjalcev (ali pa še to ne). James Bond je vzburjal oboje … in v obdobju Rogerja Moora obe domišljiji raztegnil do skrajnih meja …

Nato pa je postal navadna akcijska nanizanka. Imel je vse, kar so imele druge, in skoraj nič tega, kar je nekoč imel sam. Namesto da bi se drugi akcionarji navdihovali pri njem, se je sam trudil biti dobra različica njih. Za svojo priljubljenost v zadnjih 30-ih letih se mora zahvaliti predvsem prvima dvema besedama v naslovu …

Holivud je prevelik, da bi se smel igrati – vsaj tako sam misli. Za vsak žanr je našel obrazec, ki deluje, in tega razmnožuje do onemoglosti. Akcijski, otroški, mladinski, zgodovinski, znanstvenofantastični film, (romantična) komedija, drama, kriminalka, triler, grozljivka … in celo domišljijski film – vsakega bi lahko posneli v enem izvodu, nato pa obdelovali s posebnimi učinki in vsake toliko poslali v kina kot nekaj novega. Ne bi se bistveno razlikovalo od tega, kar dejansko pošiljajo v kina …

Ker bi se ustvarjalcem, ki si zaslužijo ta naziv, zmešalo, če bi vse življenje 'ustvarjali' samo popkorn (mnogim se), vsake toliko ustvarijo tudi kak film za svojo dušo. Ti se ne vrtijo v istih kinodvoranah kot popkorn, zato le redko pridejo čez Lužo. Včasih pa se kakšen popkorn 'ponesreči'. Nekaj ljudi zadevo vzame osebno, pride do kemije med ustvarjalci (ne samo spolne) in ustvarjalna energija se pretvori v ustvarjalno snov. Takrat nastanejo kultni filmi, ki marsikoga navdihnejo, a so enostavno preveč drugačni, da bi se lahko v običajnih fizikalno-kemičnih razmerah po njih zgledoval. Takšna filma sta npr. Možje, ki strmijo v koze ali Odvratnih osem.

Takšni filmi so tudi nekateri, narejeni po stripih, npr. Mesto greha in 300. Stripovski scenaristi niso omejeni s holivudskimi obrazci, ampak s precej bolj svobodnimi stripovskimi. Za nazadnjaške holivudske šefe je to čista anarhija … ki presenetljivo prinaša denar. Ufilmljevalcem stripov torej ne gledajo toliko pod prste, zato lahko spustijo domišljijo z vajeti ali jih vsaj ne nadenejo domišljiji striparjev …

Holivud je svetovno znan po preziru do naravnih zakonov, zgodovine, književnih predlog, bajeslovja … – do verjetnega, možnega in resnice. Za čuda pa izkazuje velikansko zvestobo stripovskim predlogam. Očitno jih ufilmljajo sami stripovski skrajneži, ki se ne bi mogli pogledati v ogledalo, če ne bi delali z žarom in versko blaznim spoštovanjem do likov in zapletov. Po tej zaslugi liki zaživijo, zapleti pa imajo smisel. Nastanejo stvaritve, ki niso samo gledljive, ampak tudi ganljive – kar naj bi umetniške stvaritve v osnovi bile … Takšna filma sta prvi in drugi Kingsman.

Mnogi stripi imajo čudno in precej omejujoče pravilo: junak je superjunak, hudobec pa superhudobec. Oba imata nadnaravne sposobnosti naravnega ali umetnega izvora. Oba imata tudi osebnosti, ki dajejo igralcem možnost početi še kaj drugega kot pobijati nasprotnike in vmes streljati cinične opazke. Zato najboljši med njimi jočejo od sreče, če dobijo možnost igrati te leteče, pustno našemljene in nekoliko trapaste junake s čudnimi pogledi na svet.

Kingsmanovi liki imajo več mesa in krvi kot vsi liki popkorna skupaj. Širši in globji so od večine likov v art filmih – tudi nagrajenih. Predvsem pa so osmišljeni: za njihovim početjem – pa naj bo še tako čudno – tičijo zelo dobri razlogi, ki jih gledalcem nihče ne prikriva.

To velja tudi za hudobce. Richmond Valentine v prvem ter Poppy Adams, predsednik ZDA in junak-hudobec Jack Daniels v drugem imajo tako dobre razloge za hudobijo, da jim je skoraj nemogoče oporekati. Skoraj bi se zarekel, da takšnih zlikovcev danes ne delajo več, a kaj, ko tile presegajo tudi večino tistih iz 'dobrih starih' časov (tudi dobrih starih Bondov) …

Najboljše in najpomembnejše pri Kingsmanu pa so junaki: 'ata' Galahad, 'mama' Merlin in 'tretji brat' Eggsy. Takšnih pa danes res skoraj ne delajo več – ne v filmih in ne v knjigah. Že desetletja mladina odrašča, srednjeletniki pa se staramo brez pravih junakov svojega časa. Na voljo imamo le tiste 'predpotopne' junake nekih drugih ljudi in časov.

Junaki digitalnega, neoliberalnega in ponovno fašističnega časa so v glavnem komaj-kaj-osebni psihopatski morilci, v ničemer boljši ali slabši od svojih nasprotnikov. Nemorilski 'junaki' (ki jih vedno bolj pogosto lepijo v akcijske prizore, čeprav bi zgodba in oni bolje shajali brez), pa so zmedeni, neodločni, nerodni, neumni, strahopetni, nepriljubljeni … Takšni naj bi bili menda bolj 'človeški'; gledalci in bralci naj bi se z njimi lažje poistovetili. A kdo se hoče istovetiti z zgubo? …

Galahad, Merlin in Eggsy so vsak po svoje in vsi skupaj več kot dobrodošla prekinitev te junaške suše. Končno imamo junake, s katerimi se lahko poistovetimo – junake, ki so v vseh ozirih boljši od nas, torej lahko ob njih rastemo …

Kingsmana ne ponujata zgolj dobrih likov in povprečne zgodbe. Tudi obe zgodbi sta polni napetih in sproščenih, hitrih in počasnih, grobih in nežnih, veselih in žalostnih prizorov, v katerih gredo liki skozi celoten razpon čustev, razpoloženj in misli … Koliko sodobnih zgodb se lahko pohvali s tem? In koliko se jih lahko pohvali s tem, da njihovi junaki v vseh teh trenutkih ostanejo dostojanstveni? …

To rabimo od umetnosti! Če se umetnost preda, nas bo nedostojanstvena resničnost povozila …

#Kolumne #Gregor-hrovatin