Nova "totalna institucija" Debeli rtič &deinstitucianlizacija - z roko v roki po slovensko
Ponovno se nam obeta mednarodna konferenca o deinstitucionalizaciji, ki bo potekala 15. in 16. maja na Brdu pri Kranju. Tokrat jo bo organizirala Skupnost organizacij za usposabljanje oseb s posebnimi potrebami v Republiki Sloveniji (na kratko SOUS). Predsednica skupščine SOUS je dr. Valerija Bužan, ki je direktorica in zaposlena v CUDV Dolfke Boštjančič, Draga, Ig, eni največjih institucij v državi, poleg tega pa je tudi predsednica skupščine Socialne zbornice Slovenije. Zdi se, da se je ta tema v Sloveniji že uveljavila kot nekakšen tradicionalni dogodek, a kaj ko dlje od »strokovnega« govorjenja ne pridemo. Lahko se vprašamo, kaj pravzaprav bomo letos ponovno, znova in še enkrat govorili oz. poslušali? Zdi se namreč, da je konferenca zgolj še en obupan in obupen poskus, da bi naredili dober vtis na Evropsko komisijo.
V zadnjih letih ni bilo prav nobenega napredka v političnih usmeritvah na področju deinstitucionalizacije, prej obratno, saj se polje, kaj naj bi se pod tem razumevalo, naglo zapira. Absurd je, da se na MDDSZ še vedno razpravlja o gradnji bivalnih enot ter stanovanjskih skupnosti, kjer naj bi bilo skupaj nastanjenih kar 12 posameznikov. O čem je govora; o ničemer drugem, kot novih, le nekoliko pomanjšanih institucijah! Grozno, grozljivo, zastrašujoče. O tem se pišejo drage študije, deinstitucionalizacijo prestavljajo v leto 2027, hkrati pa strokovnjaki ter oblikovalci politik služijo prav na tej temi (v denarju in v politčnih točkah), ki je pravi socialni modni hit za črpanje in trošenje EU sredstev. Ministrica Anja Kopač Mrak pa še kar leporeči o enakosti in enakih možnostih!
Kot konkreten primer lahko navedemo objekt Center Obala Debeli rtič, ki je še ena nova totalna institucija, katere investitor je nihče drug kot MDDSZ. Gre za podružnico CUDV Dolfke Boštjančič, Draga, Ig, kjer bo prostora za 24 odraslih ljudi, ki jih starši še vedno naslavljajo z našimi otroci. Nagrado vprašanje pa se glasi, kdo je promotor in duhovni vodja te investicije v imenu strašev? Ne boste verjeli sam dr. Valerija Bužan, direktorica zavoda CUDV, predsednica SOUS ter predsednica Socialne zbornice in nenazadnje organizatorka mednarodne konference o deinstitucionalizaciji.
Kdo je tu nor?! To je namreč podobno kot bi podjetju Jack Daniels, ki slovi po svojem whiskeyju, zaupali organizacijo simpozija zoper alkoholizem. Na Debelem rtiču bodo namreč nastanjeni odrasli ljudje s težjim intelektulanim in fizičnim hendikepom (težjo motnjo v duševnem razvoju).
Zaprti pred zunanjim svetom in nezmožni komuniciranja med seboj in z zunanjim svetom. Lahko bodo gledali morje ali občudovali trte, če bodo okna odprta, pa bodo slišali petje ptičkov in čričkov. Lahko se bodo naužili svežega morskega zraka. Starši so si jih sicer želeli imeti bližje doma, saj je Stara gora, Vipava, Iga ali Črna na Korepškem daleč, daleč stran, a nikakor ne doma; dovolj blizu, a ne preblizu, dovolj še vedno daleč od njihovega vsakdanjega, običajnega življenja.
Na teren sem se odpravila, da bi na lastne oči preverila stanje gradnje, saj sem izvedela zanimivo dejstvo, da stavba sploh ni bila podvržena drenaži, zato je ob neurju kletne prostore preprosto poplavilo. Pri tem je seveda prišlo do velike škode ter poškodb na zunanjih že položeni tlakovcih. Vse to pa sedaj zahteva temeljito sanacijo in seveda dodatne stroške ter čas za dokončanje del. Upajmo le, da se zgodba Lambrechtovega doma ne bo ponovila.
Glede na obliko konstrukcije, je to nekakšen akvarij, rastlinjak, če želite neke vrste Panoptikum v sodobnem slogu 21. stoletja. To izgradnjo utemeljujejo s trditvijo, da je »gradnja enote na Debelem rtiču posebej pomembna, ker »obalno-kraška regija še nima tovrstne ustanove«. Nam lahko nekdo od visoko strokovnih in kompetentnih oseb poda uradno definicijo »tovrstne ustanove«? Totalna institucija, koncentracijsko terapevtsko taborišče za hendikepirane, ...? Že vnaprej vem, da bom grobo napadena za to moje pisanje, predvsem s strani staršev, ki so leta če ne desetletje lobirali, da so jim to ustanovo zgradili (zanje, ne za njihove otroke), saj so očitno goreče prepričani, da oni že niso vredni/sposobni dostojnega življenja v skupnosti. Sem že pripravljena na spopad in napade. Če mi bo uspelo zgolj enega posameznika rešiti pred zaprtjem v ta center, bo moje pisanje osmišljeno.
Napis na tabli
Center Obala Debeli rtič
Investitor; MDDSZ,
Arhitekturna delavnica Zorc, Peričeva 52, Vodja projekta; Mitja Zorc
Izvajalci del; Dema plus inžiniring d.o.o. Odgovorni vodja del; Momir Djukanovič
Nadzor; Arhivolta d.o.o.; nadzornik Zvone Zupan
Na podlagi pridobljenih dokumentov oz. planov investicij za posamezna leta smo naredili skupni izračun:
2012 93.168 (poslovni pr. in oprema zavodov za usposabljanje-projekti)
2013 94.720 (projekti PGD, PZI, PZR za gradnjo)
2014 1.207 (elaborat zaščite pred hrupom)
2015 1.478.246 (projekti PGD, PZI, PZR, gradnja, nadzor, koordinator)
2016 2.000.000 (gradnja in zunanja ureditev, nadzor, projekti in projektni nadzor, koordinator)
2017 1.000.000 (dokončanje investicije in notranja oprema)
Skupaj (do sedaj) 4.667.343[1]
Zgodbo bomo spremljali do epiloga.
[1] Gospod Tomo Brezovar na katerega sem se obrnila, ko sem izvedela da je on odgovoren za investicije na MDDSZ sem prosila za dodatna pojasnila glede višje vsote kot je bila deklarirana pa mi je oslal sledeče pojasnilo, ki ga nisem znala interpretirati, zato ga v izogib nesporazumom objavljam v celoti.
Spoštovana!
Kakor sem predvideval imate vi pri seštevkih v letih 2012 do 2014 dejansko porabljena sredstva. V letu 2015 in 2016 pa planirana sredstva, ki niso bila porabljena saj se je gradnja začela v letu 2015 in sicer je bila uvedba v delo 15.12.2015. Tako v letu 2015 nismo plačali nobene situacije za dela na Debelem rtiču. Lahko pa vam okvirno navedem koliko smo plačali v letu 2016 in koliko naj bi še plačali v letu 2017 iz naslova gradnje:
Leto 2016 je znesek cca. 1.510.000€
Leto 2017 pa je predviden znesek za GOI dela v višini cca. 720.000 ter še 280.000€ za opremo. Če bo pa javni razpis za nabavo dobave in montaže opreme potekal brez zapletov, pa se bo zagotovilo še dodatnih 250.000€. Opozarjam vas, da so to predvideni stroški in je dosedaj plačan le znesek okrog 120.000€.
Lp, Tomo
Odziv na kolumno Elene Pečarič
Kljub grobemu in posmehljivemu pisanju o Centru Obala Debeli rtič, sramotenju staršev oseb z motnjami v duševnem razvoju in izpostavljenemu negativizmu na posvetu na Brdu se najprej nisem nameravala oglasiti. Vse to sodi namreč v niz podobnih napadov Elene Pečarič, ki ne želi ali noče videti, da je prav, če lahko ljudje izbirajo, in da si vsi ne želijo ali morda ne morejo imeti istega kot ona. Zato vedno znova izziva in izpostavlja svojo sveto resnico, pri čemer tepta osnovno demokratično načelo individualne izbire, ki jo zagovarja tudi deinstitucionalizacija.
Po drugi strani pa tako krivično predstavljanje bivanja na Debelem rtiču kot zastarele ustanove zaprtega tipa, kjer naj bi bili stanovalci »zaprti pred zunanjim svetom in nezmožni komuniciranja med seboj in z zunanjim svetom«, in avtoričina groteskna domišljija, ki vidi dom kot akvarij, rastlinjak, totalno institucijo oz. koncentracijsko terapevtsko taborišče za hendikepirane, potrebujeta odziv. Absolutno ne kot začetek polemiziranja, temveč le kot dobrohoten poskus pripeljati avtorico do točke, ko bi končno zmogla uvideti, da ne more vedno vsiljevati stališča, ki je morda dobro zanjo, in da njena zveličavna resnica drugim morda ne ustreza.
Poti do ciljev je vedno več, redko le ena sama. Najhuje je pravzaprav tistemu, ki je tako prepričan v svoj prav in v to, da se moti večina okrog njega, saj le on ve, kaj bi bilo zanj najbolje. Zakaj? Najverjetneje zato, ker sodi le po sebi, svojih izkušnjah in svoji življenjski naravnanosti ter ne vidi drugih. Avtorici ne gre zameriti, da je agresivno usmerjena proti vsem oblikam bivanja, ki niso njena, saj se ji le-ta zdi edina ustrezna. Bi pa lahko vseeno kdaj prisluhnila tudi komu drugemu, ne le notranjemu glasu, kajti potem ne bi navajala neresnic in zavajala. S tem zaničuje starše oseb z motnjami v duševnem razvoju, ki si za svoje otroke želijo le najboljše. Tako kot vsi starši tega sveta. In kaj je avtorica sploh v razmerju do svojih staršev, svoje mame in očeta, drugega kot otrok? Starši to razumejo, brez dvoma tudi otroci.
Kdorkoli od staršev pa bi težko sprejel žaljivo obtožbo, ki je s strani človekoljubinje in filozofinje še posebej nehumana – vsi starši žal nimajo istih možnosti glede na tip družine, stanovanjskih razmer …, zato iščejo zanje najboljše možnosti. Država pa mora ustvariti pogoje, da lahko izbirajo najustreznejšo obliko.
Ena od glavnih predpostavk uresničevanja socialnega modela je ta, da je vsem osebam z najrazličnejšimi težavami omogočena izbira in prevzemanje odgovornosti, tudi takrat, ko nismo povsem prepričani, da je v soglasju z našimi prepričanji. To pomeni razumevanje in sprejemanje drugačnosti, tudi razlikovanje in upoštevanje izbire, ko gre za subjektivno in objektivno presojo življenja. In to ni nek blabla, gre za usmeritev, ki jo poskušamo uresničevati ne le zaradi zapovedi demokratične Evrope in njenih modelov. Izkušnje današnjega časa kažejo na kompleksno in zapleteno naravo različnih primanjkljajev in ovir posameznih skupin ljudi, ki zahtevajo psihosocialno in emocionalno razumevanje njih in njihovih svojcev, kakor tudi razumevanje, usklajevanje in medsebojno povezovanje različnih strokovnjakov.
Naše delo je odgovorno in zavezano najustreznejši skrbi za osebe s posebnimi potrebami. Enostranski sklepi, ki zavajajo javnost, ne koristijo nikomur, zlasti pa ne ranljivim skupinam ljudi. Mogoče še najbolj samopromociji »rešiteljice«. Pa vendar, tudi kolumnistka bi morala kdaj sprejeti dejstvo, da imajo enako kot avtorji kolumen tudi ostali lahko drugačno mnenje, ki je prav tako legitimno in ga je treba dopustiti oz. sprejeti, posebej ko gre za njihova življenja.
dr. Valerija Bužan
May 09, 2017