Članek
Zrak, ki ga dihamo

Zrak, ki ga dihamo

Objavljeno Dec 09, 2016

Trenutno berem izvrstno, napeto in v slogu spretnega, zlasti pa zelo izobraženega pisca napisano knjigo z naslovom In Search of Memory, ki jo je spisal Eric Kandel, prejemnik Nobelove nagrade za medicino (2000). Knjiga je zares bogata znanstvena študija o nastajanju in delovanju različnih vrst spomina, obenem pa je tudi avtobiografija. Napisana je tako, da se iz nje zlahka poučimo o nas samih, o našem vedenju in delovanju, o dolgoročnem spominu in produktivnem učenju, ki ga tako zelo pogrešamo zlasti v šolah, o zgodovini 20. stoletja in o – napakah, ki jih delamo vedno znova. Izpostavljam zlasti dve: trdovratno vraževerje Cerkve tudi v XXI. stoletju in neoliberalno mizerijo, ki jo dihamo iz dneva v dan kot meglo, ki ni nič drugega kot umazanija.


Kandel je rojen v dunajski judovski družini leta 1929, ko v ZDA izbruhne velika depresija in se razširi po vsem svetu. Na ulici bi lahko naletel tudi na Freuda in morda ga celo zares sreča, a tega ne ve, ker je še otrok. Njegovo otroštvo zaznamuje prihod Hitlerja na oblast, ki potegne za seboj marsikaj, zlasti pa posebno vedenje ljudi. Čisto na začetku knjige tako lahko beremo, kako dunajski nadškof Theodor Innitzer pozdravlja prihod Hitlerja in mu svečano obljublja, da mu bodo avstrijski katoliki zvesti, če bo le spoštoval katoliško Cerkev in jamčil za njeno vlogo pri vzgajanju mladih!

Še danes bi Cerkev rada vzgajala mladež, če bi le mogla. Nekatere zadeve se preprosto ne spreminjajo, kot rečeno.

Drugi spomin, izjemno pomemben za življenje in kariero Erica Kandela, pa je vezan na intelektualne vrednote Dunajčanov in Dunajčank. Moja starša sta delila te vrednote, zato sta želela, da bi njuni otroci dosegli kaj intelektualnega. Tako piše Kandel in dodaja: Judje so bili od nekdaj ljudje knjige. Od vsakega se je pričakovalo, da bo pismen in da bo bral knjige. Cilj življenja ni bil le ekonomska varnost, temveč raba ekonomske varnosti za doseganje višjih kulturnih ciljev. Najpomembnejše je bilo to, kar smo imenovali Bildung.

Resnično, Dunaj je bil v tistih časih velemesto, kjer je živelo tudi veliko Slovencev. Prav gotovo so se mnogi izmed njih zavzemali za opisane vrednote in jih tudi živeli. Kultura, v kateri je bila knjiga zelo pomembna, ni bila ornament ali okrasek, temveč to, kar imenuje zgodovinar Carl Schorske zrak, ki ga ljudje dihajo.

Potem je bilo v kratkem času vse drugače. Kot otrok sem se prvič soočil s temno, sadistično platjo človeškega vedenja, piše Kandel. In se spraševal, kako razumeti nenadno brutalnost tako velikega števila ljudi. Kako lahko visoko izobražena družba sprejme v tako kratkem času kaznovalno politiko, kakršno je zastopal Hitler?

Odgovori na vprašanja se izmikajo in morda imajo vsaj delno prav tisti znanstveniki, ki trdijo, da kultura preprosto ni sposobna razsvetliti ljudi in vplivati na njihovo razmišljanje tako, da bi trajno brzdali željo po odstranjevanju in uničevanju posameznikov, ki ne pripadajo njihovi skupini.

Čisto mogoče je, da imajo prav, kajti nesporno je res, da se ljudje včasih vedejo oportunistično. Drugi izkoristijo priložnosti, kadar je le mogoče. Nekateri Dunajčani so v času Hitlerja tako preprosto pokradli bogate Jude in njihovi potomci še danes veljajo za bogate in uspešne.

Ne kradejo pa vsi in niso vsi ljudje vselej oportunistični. Prav zato je dobro natančno spremljati znanstvena spoznanja o naravi človeškega vedenja in delovanja. Prav neverjetno je, koliko se lahko naučimo iz zgodovine, če se le hočemo, in kaj vse nam pove znanost.

Primer. Eden prvih znanstvenikov, ki je dokazal, da možgani delujejo tako, da lahko njihovo delovanje pojasnimo na materialistični način, je bil Franz Joseph Gall (1758 – 1828). Njegovi dokazi so dokončno pokopali dualistično razmišljanje o možganih in nesmrtni duši, čeprav so bile njegove ideje v glavnem še vedno premalo razvite in naivne. In kaj se je zgodilo?

Najprej se je, kako predvidljivo, zganila Cerkev, potem pa je cesar prepovedal Gallu predavati in ga izgnal iz Avstrije. Frenologija je postala kljub temu izjemno popularna med ljudmi, vendar to še ne pomeni, da sta imela Cerkev in cesar prav.  

V tej luči nemara ni povsem zgrešeno, če dodam še en Kandelov spomin. Kandel je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zaključeval usposabljanje za psihoanalitika, kar pomeni, da je bil globoko v procesu analize, o katerem je zapisal: Analiza mi je v tem težkem in stresnem obdobju zelo pomagala; omogočila mi je, da sem se odpovedal postranskemu premišljevanju in se osredotočal na temeljne zadeve, glede katerih sem se skušal razumno odločati. Velikokrat me vprašajo, ali sem imel kako korist od analize. Odgovarjam jim: analiza mi je omogočila nove vpoglede v lastno delovanje in vedenje drugih ljudi, zato sem postal boljši roditelj ter bolj empatičen in večplasten človek.

Nikoli ni delal kot psihoanalitik, ker se je odločil za preučevanje procesov učenja in spominjanja. Veliko časa je zato posvetil preučevanju vedenja morskega polža, ki se imenuje Aplysia. Na prvi pogled je to nepomembno dejstvo, vendar ni.

Aplysia je namreč hermafrodit, kar preprosto pomeni, da je lahko moškega ali ženskega spola, lahko seksa z različnimi partnerji v različnem času, lahko pa tudi sočasno, kar pomeni, da je obenem moški in ženska. Aplysia nima s tem nobenih težav. Polži se lahko na primer združijo tako, da tvorijo verigo: en polž je za onega pred seboj moški partner (torej uporablja penis), onemu za seboj pa je sočasno ženski (hkrati torej uporablja še vagino).

Iz zapisanega zlahka povzamemo. Kljub neverjetnemu napredovanju znanosti je okoli nas še vedno veliko vraževerja. Številni ljudje se vedejo, kot da znanosti sploh ni, čeprav obenem radi uporabljajo izdelke, ki jih brez nje ne bi bilo.

Poleg vraževerja imamo opraviti tudi z razlagami sveta, ki so do skrajnosti poenostavljene, iz dneva v dan pa nam jih servirajo kot najnovejše in najboljše dosežke uma. V resnici niso niti najnovejši niti najboljši. Razlage so predvsem vedno enake ali zelo podobne.

Naj zato za konec še enkrat navedem Kandela: temeljna znanost je kot dober čarobni roman, v katerem se vedno znova zgodi obrat, ki nas preseneti.

Namesto tega imamo v vsakdanjem življenju na voljo zlasti vedno enake klišeje, vedno enake stavke, vedno enake fraze, vedno enaka propagandna sporočila, vedno enako vraževerje. Ali pa različice istega, kar je isto. 

 

 

 

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar