V Sloveniji naj bi uzakonili prepoved pretepanja oziroma fizičnega kaznovanja otrok. Ljudje so se stereotipno, kot po navadi in samodejno, v hipu razdelili v dva tabora: eni zagovarjajo pravico do takega kaznovanja, drugi seveda nasprotujejo. Skoraj neverjetno pa je, da lahko v sodobnem, civiliziranem svetu kdo razmišlja, da bi udaril lastnega otroka ali ga fizično kaznoval. Zadeva je še hujša: če ti je dovoljeno udariti lastnega otroka, ni razloga, da na bi udaril še koga drugega. Večkrat pa sem že zapisal, da je evolucija obdarila ljudi z zmožnostjo za nadzorovanje lastnega vedenja in celo za nadzorovanje samega nadzorovanja. Drugo ime za to je učenje samih načinov učenja. In udarci prav nič ne prispevajo k takemu učenju. Dejansko je skrajni čas, da se naučijo ljudje vesti modro in spoštljivo drug do drugega. Spoštovanje drugega človeka po definiciji ne zajema pretepanja ali fizičnega kaznovanja. Če Hitler ne bi bil tolikokrat tepen, kot je bil, ker ga je oče mlatil kot psa … Vsekakor imam rad pravila, ki korigirajo emocije. Študiram izjemno knjigo: Jean-Pierre Changeux, Antonio R. Damasio, Wolf Singer, Yves Christen (ured.). Neurobiology of Human Values. Jean-Pierre Changeux v njej zapiše: naša odgovornost je, da nujno ustvarimo etični model, ki prekinja z nasiljem, netolerantnostjo in zločini iz preteklosti ter omogoča učinkovitejše preživetje in blagostanje ljudi. Dodajam: v takem svetu ni čisto nobene potrebe, da bi se pretepali ali fizično kaznovali, ker smo simbolna oziroma duhovna bitja. Že živali kažejo znake empatije, recipročnosti in imajo občutek za pravičnost. Pri ljudeh bi moralo biti vsega tega še veliko več. A ne brez učenja. Na srečo je evolucija ustvarila daleč najboljši stroj za učenje – možgane. Le uporabljati jih je treba. Najprej pa jih je treba znati uporabljati – in smo zopet pri potrebi po učenju.  

Sicer pa delajo ljudje šest tipičnih napak pri učenju in razmišljanju ter so brez dobrega učitelja precej slabi pri presojanju vsakdanjih zadev, zato se tiranija mnenj tako uspešno uveljavlja. Šele ko jih odpravijo, napake namreč, se lahko resno pogovarjamo, ali tepsti otroke ali ne. Oglejmo si torej tipične napake ljudi, saj na njih temelji tudi prevladujoča tiranija mnenj.

Človek, ki zaradi katere koli od naštetih napak udari otroka, mu zgolj stori krivico, česar pa nikakor ni mogoče zagovarjati.

Prva tipična napaka se imenuje binokularno gledanje. Ljudje zato vidijo zadeve bodisi večje, kot so v resnici, bodisi manjše. Pretiravajo v enem primeru in pretiravajo v drugem. Kdor dela tako napako, se navadno ne potrudi, da bi jo odpravil, temveč zagovarja pravico do lastnega mnenja. Torej vztraja pri svojem in je prepričan, da vidi prav, čeprav ravno tako ne vidi.

Druga napaka je črno-belo gledanje. Oseba, ki dela to napako, vidi svet in vse v njem le na enega od dveh možnih načinov: nekaj je črno ali pa belo. Vmes ni ničesar, nobene druge barve. Iz uvodnega odstavka tega zapisa je že razvidno, kako zelo pogosta je ta napaka. Ljudje se praviloma razdelijo v dva tabora in nato 'zagovarjajo' vsak svoje stališče. V resnici zagovarjajo zgolj vsak svojo napako. Najslabše pri tem pa je, da niti ne vedo, da delajo napako. Ko jo zagovarjajo, so zopet prepričani, da imajo prav. Če ne bi bili prepričani ali če ne bi verjeli, da so prepričani, je kajpak ne bi zagovarjali in je ne bi delali.

Tretja napaka je napaka temnih očal. Oseba, metaforično vzeto, gleda na svet skozi temna očala, zato vidi povsod temne zadeve. To preprosto pomeni, da vidi grozne, nevarne, negativne stvari ali pa katastrofične razsežnosti zadev. S tako osebo je težko govoriti, še težje je z njo živeti. Oseba pravzaprav težko živi že sama s seboj, ker je večno nezadovoljna, sitna, se vedno znova pritožuje in nenehno nerga. Pogovor sploh ni mogoč, saj zgolj vztraja pri negativnih plateh zadev. Od nje se odbija vse pozitivno.

Četrta napaka: napovedovanje usode. Ta napaka je izjemno razširjena, pomeni pa sklepanje brez zadostnih evidenc. Ljudje se vedejo, kot da so rigorozni znanstveniki, čeprav niso. Praviloma imajo na voljo zelo omejeno število evidenc, pa kljub temu na veliko sklepajo in zatrjujejo, da vedo, kaj sledi iz posameznih trditev, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, kako se vrti svet.

Peta napaka: ljudje prevzemajo nase odgovornost za dejanja, za katera objektivno niso odgovorni. Čutijo krivdo za nekaj, česar niso storili. Imajo občutke manjvrednosti, ko se primerjajo z drugimi ljudmi, čeprav so morda celo sposobnejši od njih. Vse to zelo vpliva na njihovo presojanje dogodkov v svetu in na njihovo razmišljanje, kar pomeni, da ga pači in deformira.

Zadnja napaka: blame game. Ljudje obtožujejo drug drugega in iščejo krivce za dogodke pri drugih ljudeh, čeprav so sami odgovorni zanje.

Tiranija mnenj ne pojasni ničesar. Je zgolj tiranija. Napake, ki jih delajo ljudje pri presojanju, prav tako ne pojasnijo ničesar, saj so le napake in nič drugega. Dejanja, ki jim sledijo, so zgolj krivična in neumna, niso pa vzgojna, moralna ali vsaj koristna.

Zavzemanje za etične maksime ali principe, kot jih je imenoval Kant, je onkraj tiranje mnenj in onkraj napak v presojanju. Izhaja iz temeljnega principa življenja, ki je: iskanje optimalnih parametrov, ki omogočajo nadaljevanje življenja. To je tisto, kar je fasciniralo Spinozo, ko je razmišljal o tem, kar je imenoval conatus.

Kar imenujemo intelligent construction of human values, je vezano na osnovno razmejitev med tem, kar je za ljudi dobro, in tem, kar ni dobro. Dobro je to, kar vodi k zdravju in blagostanju, slabo pa je vse, kar vodi v bolezen, trpljenje, uničenje ali smrt. Pretepanje ali fizično kaznovanje ljudi prav gotovo ne vodi k njihovemu blagostanju.

Zavzemanje za dobro torej ne zajema pretepanja otrok, ker obstaja veliko drugih načinov, ki prispevajo k njihovemu blagostanju. Obstajajo highly efficient solutions to a particular problem in obstajajo rešitve, ki niso tako učinkovite ali pa sploh niso učinkovite in so razdiralne.

Človekova etična dolžnost je, da se uči prvih. Učenje poteka od spoznavanja in razumevanja socialnih čustev k vrednotam in etičnim principom. 

Torej sploh ne gre za to, ali lahko starši tepejo svoje otroke ali ne, saj gre najprej za vprašanje, kaj so sposobni narediti v odnosu do lastne etične dolžnosti, ki jo imajo, česa so se torej naučili in česa se še morajo. In dokler delajo napake, opisane v tem prispevku, je treba otroke zaščititi z zakonom, ki njihovim staršem preprosto ne dovoli, da so nasilni do njih. Če se ne morejo zadržati sami, če ne nadzorujejo lastnih vzgibov, morajo biti kaznovani. Ne bodo jih sicer tepli, ker obstajajo bolj učinkoviti načini kaznovanja, a vse skupaj še vedno ne bo spremenilo sveta, da bi ljudje naredili, kar sem zapisal čisto na začetku: ustvarili etični model življenja, ki prekinja z nasiljem, netolerantnostjo in zločini iz preteklosti ter omogoča učinkovitejše preživetje in blagostanje ljudi.