Živimo torej v svetu, v katerem je vse bolj očitno, vse bolj jasno in razvidno tudi ne preveč izobraženi in razgledani stari mami, da lahko zgolj politična levica naredi nekaj, da se bo svet spremenil na bolje. Desnica tega med drugim preprosto ne more storiti, ker ni zmožna za to, kar želim zagovarjati v nadaljevanju.

Ljudje v zadnjih letih pogosto in celo vse pogosteje govorijo o pozitivni psihologiji, o vlogi čustvene inteligence, blagostanja, sočutja in empatije v vsakdanjem življenju, kar je pomenljivo, saj kaže, da jim vsega tega primanjkuje, vendar na žalost v resnici ne vedo čisto dobro, kaj vse to sploh je, kakšne razsežnosti ima in kako radikalno je, politično vzeto. Teme so sicer popularne in razširjene med ljudmi, vendar pogosto na neprepričljiv in preveč poenostavljen, neznanstven način, zato kroži med njimi toliko mnenj brez pojasnjevalne moči, namesto da bi krožile znanstvene resnice, kar pa je zopet pomenljivo in na žalost ni naključje, saj se znanost na veliko izganja iz popularne kulture, oziroma se ji ne dovoli, da bi dobila tam domovinsko pravico, kot se reče.

Ali preprosto rečeno: danes so v kulturi bolj kakor znanstvene resnice pomembna mnenja, ki jih ima, kot je obče znano, vsakdo.

Tokrat bom zato govoril o empatiji in sočutju. Širše bom o teh in drugih temah s področja pozitive psihologije spregovoril v naslednjem šolskem letu, ko bom imel serijo predavanj z naslovom Predavanja za uvod v pozitivno psihologijo. O njej nameravam predavati natanko zato, da zajezim kroženje mnenj, kajti okolja, napolnjena z mnenji, so kognitivno toksična, politično pa barbarska.

Empatija je vsekakor izjemna zmožnost človeških in nekaterih živalskih bitij s kompleksnimi možgani. V osnovi pomeni vživljanje v nekoga drugega, razumevanje drugega človeka iz drugega zornega kota; na primer iz njegovega, ne iz svojega. Pomeni pa še nekaj drugega, pomembnejšega, kajti človek ne more biti nikoli povsem prepričan, da zares razume drugega človeka, pa naj bo iz tega ali onega zornega kota.

Empatija je mogoča zaradi posebne, globoke izkušnje razlike. Če ljudje ne bi bili različni med seboj, empatija ne bi imela nobenega smisla in sploh ne bi bila mogoča. In ko govorim o izkušnji razlike, tudi mislim na izkušnjo, ne le na golo racionalno spoznanje, da je drugi človek pač drugačen od mene, da drugače zaznava, čuti, doživlja in razlaga svet oziroma to, kar je v njem.

Ključna ideja ali zamisel je torej – razlika.

Izkušnja je močna in me spremeni; spremeni me prav zato, ker je močna. Že zaradi tega sem boljši človek, saj postavljam vrednost razlike pred vrednost tega, kar je domnevno moje. Vselej me namreč spremeni na bolje; v tem je nekaj presenetljivega in celo osupljivega, nekaj, kar terja izčrpno razlago, ki se je bom lotil, kot rečeno, v naslednjem šolskem letu. Če se ji ne prepustim, me kajpak ne spremeni.

Zaradi take izkušnje razumem tudi trpljenje drugega človeka, razumem, da je realno, otipljivo in da drugemu človeku nekaj pomeni, da vpliva nanj in da to ni dobro. Vse to lahko spoštujem, zlasti pa mi je jasno, da ima moralno oziroma etično težo oziroma vrednost. Enako lahko rečem za bolečino drugega, ki je tudi bolečina razlike.

To pa je šele uvod v razumevanje empatije in sočutja.

Nadaljevanje je še veliko bolj zanimivo.

Ljudje smo namreč družbena bitja, zato je empatija tudi politični problem, ne le problem tega ali onega posameznika kot psihološkega človeka. Hrbtna stran empatične izkušnje razlike je namreč etika oziroma etičnost.

In v prvi vrsti me zanima natanko etičnost.

Pomeni namreč omejevanje mene samega, pomeni zavedanje moje končnosti in njeno sprejemanje, pomeni, da se moram zavedati tudi lastnega nasilja v odnosu do drugih in drugačnih ljudeh, ki je možno kljub moji nasprotni volji ali nezavedno.

Pozitivna psihologija nas tako uči, da politično priganjanje ljudi, naj sledijo svojim sanjam, ni neproblemtično, kajti človek lahko naredi precej škode drugim ljudem, ko sledi svojim sanjam. In kaj pravzaprav to sploh je? Saj je Hitler tudi sledil svojim sanjam.

Empatija torej ni le vživljanje v drugega človeka, temveč je tudi globoko vživljanje v sebe samega, svoje sanje, zlasti pa v izkušnjo razlike.

Človek, ki ne prepoznava lastne nasilnosti v odnosih do drugih ljudi, se ne more konstituirati kot etični ali empatični subjekt, saj nima občutka dolžnosti v odnosih do drugih ljudi in njihovega trpljenja zaradi njegove nasilnosti, ko sledi temu, kar je domnevno njegovo.

Empatija definitivno ni ozek psihološki koncept, temveč je mnogo širši epistemološki, estetski, metafizični, politični in filozofski koncept.

Zavedanje take dolžnosti predstavlja enega od temeljev komunističnega oziroma skupnega življenja, saj nam pomaga k takemu medsebojnemu vedenju, ki izhaja iz spoznanja o ranljivosti ali hendikepiranosti vsakega človeka, ki potrebuje svet kot nekaj, kar ima pomen in smisel, pa tudi potrjevanje drugih ljudi in njihovo ljubezen ali vsaj spoštovanje.

Empatija torej pomeni etično naravnanost k drugemu človeku, ki izhaja iz zapisanega; torej je pravo nasprotje od brezbrižnosti ali vseenosti in sledenja svojim sanjam, ki ne vključujejo drugih ljudi. Pomeni zvestobo in pomeni vztrajanje v takem odnosu, ki seveda ni mogoč brez obstoja Resnice. To pa je veliko bolje kot slepa religija ali vera v Boga, v imenu katerega se dogaja vsak dan ogromno nasilja nad ljudmi, ki naj bi bili drugačni, karkoli že to pomeni.

Empatija in etičnost kot dve razsežnosti istega sta pomembni tudi kot politični projekt, kot rečeno. Ko govorijo o trajnostnem razvijanju družb in načinih življenja, ki naj bi bili dolgoročno vzdržni, bi morali govoriti natanko o tem. Zakaj?

Ker sta empatija in etičnost možni le, če ljudje verjamejo, da smo tako narejeni, da moramo verjeti, ne le vedeti. V kaj moramo verjeti?

Verjeti moramo v dobro, v nekaj ali nekoga, ki je dober. Ne mislim seveda na Boga, saj temu ne moremo pripisati nobenih lastnosti in nobenih kvalitet. Mislim na tole.

Strinjam se s tistimi avtorji, ki že nekaj časa ugotavljajo, da je svet vse bolj prostor brez skupnega moralnega in etičnega koda, da je prostor, v katerem živi vse več posameznikov brez tradicij in brez pripadnosti, ker sledijo zgolj svojim sanjam, koilikor jim sploh lahko, zlasti pa je prostor, v katerem politiki in drugi, ki ga vodijo, nimajo niti najmanjše dobre ideje o perspektivi in bodočnosti.

Mislim torej na obče dobro, na skupne zadeve, kot so solidarnost, pravičnost in egalitarnost. Vse bolj izolirani posamezniki, ki sledijo svojim interesom, ne le sanjam, so namreč le vse bolj osamljeni otočki v svetu brez smisla in pomena, saj ga sledenje interesom preprosto ne more ustvariti, kopičenje dobrin, kdor si tako kopičenje sploh lahko privošči, seveda, pa tudi ne.

Optimizem duha, kot ga je imenoval Gramsci, se naslanja na empatijo in etičnost, kot sem ju predstavil.

In zgolj politična levica lahko izpelje projekte v orisani perspektivi, kajti desnica ne premore dovolj empatije, zato vedno znova nekoga izključuje in patetično ugotavlja, da nič nimamo proti njim, ampak ... Vizija dobrega življenje pa je lahko le vizija življenja za vsakogar in za vse ljudi.

Šele kasneje se lahko pogovarjamo, kdo ne prispeva k njej in kaj storiti. Ne moremo pa vnaprej trditi, kdo je zmožen za tako vizijo in kdo ni.

Ko govorimo o empatiji, mislimo zlasti na to, kar je vredno in pomembno za vsakega posameznika, za slehernega človeka, ki se je kdaj rodil in se še bo. Kaj je to?

To je najprej občutek dobrega življenja, občutek, da živim dobro, da mi je dobro, da živim v blagostanju. Dodajam občutek solidarnosti, saj ne živim sam na svetu. Torej mislim na občutek, da tudi drugi ljudje živijo dobro, da jim je dobro, da živijo v blagostanju. In temu sledi občutek, ki je morda danes pomembnejši, kot je bil kadarkoli v preteklosti: da lahko verjamem v nekaj.

Človek, ki ne verjame in zgolj ve ali ima mnenja, je preprosto izgubljen v vesolju.