Članek
Za več krščanstva

Za več krščanstva

Objavljeno May 27, 2016

Gospod Aleš Primc je sprožil gibanje, katerega člani se bodo med drugim trudili tudi za več krščanstva v tej deželi. Tudi jaz sem za več krščanstva. In gospod se mora strinjati z menoj, da ne obstaja krščanstvo brez Jezusa Kristusa. Začnimo pa na začetku.


Nadvse pomenljivo je, da slovenski politiki, menedžerji, bankirji in poslovneži vedno, ampak dobesedno vselej, na vse grlo kričijo, da gre za politično gonjo zoper njih in za zaroto, ko jih dobijo pri nečednih poslih ali krajah, goljufijah, ponarejanjih in drugih zločinih. In navadni ljudje lahko iz dneva v dan spremljajo enake medijske prispevke o njihovem početju. Prav neverjetno je, koliko je takih ljudi, koliko so pokradli, kako brezsramni so in kako bedno lajno ponavljajo, kadar stojijo pred kamerami. V njihovem govorjenju in delovanju je dejansko veliko psihopatologije. Obstaja pa zarota upanja, o kateri nameravam razmišljati. Seveda berem knjigo o tem: Theology and Marxism in Eagleton and Žižek: a conspiracy of hope; spisal jo je Ola Sigurdson.

Temeljna, izhodiščna ideja je nadvse preprosta: boljša družba je mogoča. Tudi druga ideja je enako preprosta: ne znotraj neoliberalnega sveta.

V neoliberalnem svetu nas čaka nova globalna recesija. O tem mediji seveda ne poročajo, mainstream ekonomisti o njej nimajo pojma, predsednik države raje sporoča mladini, naj še naprej sanja, gospod Primc pa je tudi za materinstvo in očetovstvo.

Preden nadaljujem, bi rad poudaril tole: zarota upanja ni usmerjena proti ljudem, temveč je za emancipacijo vseh ljudi, kar pomeni, da je celo za družino in otroke.

In zanjo lahko poskrbijo le ljudje sami. Ne obstaja Drugi, ki bi emancipiral ljudi namesto njih samih. V tej luči je Jezus zares radikalen: sprožil je družbeno gibanje brez primere, vendar ga je sprožil natanko s tem, da se je nečemu odpovedal. Njegova gesta je danes morda še pomembnejša in še bolj potrebna, kot je bila za časa njegovega življenja na tem planetu.

Nečemu se je torej treba odpovedati. Freud je to nekaj imenoval fantazma ali imaginarni scenarij. In popolnoma nepomembno je, ali hodi človek v cerkev ali ne.

Pomembno je natanko to, kar je zase rekel sam JK: nimam kraja na tem svetu, kamor bi položil glavo, kar pomeni, da sem radikalno brez doma; sem popolni tujec v svetu.

Zarota upanja izhaja iz obeh Jezusovih trditev. Šele ko se popolnoma odtujimo od sveta, je mogoč nov svet.

Kdo bi celo rekel, da zagovarjam novo krščansko družbeno gibanje, in ne bi se prav dosti motil. Emancipatorično razmišljanje zares ni nič drugega kot pretrganje z obstoječim prevladujočim razmišljanjem, preobremenjenim s hierarhijami, z neoliberalnim novorekom in s postmodernim žargonom, o katerem nameravam spregovoriti v naslednjem prispevku.

Pretrganje je absolutno nujno potrebno, najlaže pa ga opišemo prav z izkušnjo, ki jo ima Jezus. O tem sem že pisal in bom še.

Jezus dobro ve, da Drugi ne obstaja, kot bi rekel Lacan. O tem ni nobenega dvoma, saj je vse zapisano v sveti knjigi.

Torej se mora sam prebijati skozi izkušnjo, ki je mogoča natanko zaradi odsotnosti Drugega. In vsi dobro vemo, kako radikalna je Jezusova izkušnja, kako trda je, saj je polna trpljenja in bolečine. Kdor nima izkušnje odsotnosti Drugega, ne more nikoli razumeti Jezusa in ne more biti kristjan. 

Obstaja absolutni pogoj družbene emancipacije ljudi. To je izkušnja, ki jo ima Jezus.

Za ljudi je njegova izkušnja v glavnem preveč travmatična, zato se ne znajo vesti do njega. Pravzaprav sploh ne vedo, kako naj se vedejo, zato so zgolj patetični.

Jezus pa jasno sporoča ljudem, naj ne mislijo, da je prišel, da bi prinesel mir. Z njegovim prihodom mir celo radikalno ni več mogoč.

Jezus torej ne jamči za mir na tem svetu. Prav nasprotno je res: Jezus jamči za razdor in razkol. Nobeno sprenevedanje ne bo pomagalo. Jezus je popolnoma jasen: jaz sem Resnica.

In samo resnica, samo politika resnice nas lahko reši pred peklom. Ne bo pomagal niti nedeljski počitek in odhod k maši, ne bo pomagala goreča molitev, ne bo pomagalo zavzemanje ta starševstvo in materinstvo, še zavzemanje za otroke in družine bo zgolj dim v vetru. Mimogrede: zadnji podatki kažejo, da je Arktični ocean v delti reke Mackenzie ta čas za 2.8°C toplejši kot v obdobju od 1981 do 2011. Obdobje januar 2016 – april 2016 je bilo na Aljaski za fantastičnih 6.4°C toplejše od povprečja za XX. stoletja. Tamkajšnji velikanski požari so bili zato zgolj vprašanje časa. 

Samo politika resnice lahko pretrga z neoliberalnim pragmatizmom, ki spreminja univerze v tovarne za kopičenje uporabnega znanja, ljudi pa preoblikuje v ubogljive in med seboj tekmujoče kapitaliste, vlagatelje in podjetnike. Učinek je že sedaj katastrofalen: medtem ko ljudje množično 'delajo na sebi', so inventivni, se zavzemajo za družine in več krščanstva, hodijo k maši in 'zdravo živijo', se svet spreminja v Venero.

Politika resnice je neusmiljena, brezkompromisna in brutalna. Taka tudi mora biti, kajti zanikanje realnosti je danes tako neverjetno obsežno in trdovratno, da morda niti to ne bo pomagalo. Danes se zato nujno zastavlja vprašanje, kako sploh še vplivati na ljudi, da bodo začeli reševati sami sebe pred padcem v brezno.

Govorim o posledicah. Ena stran kovanca predstavlja sodobni hedonistični neoliberalni svet z življenjskimi slogi brez posledic, saj pomenijo zgolj kopičenje istega in različic istega. Druga stran kovanca so pospešene podnebne spremembe, ki so že katastrofalne.

Če so torej po eni strani posledice življenja ljudi nikakršne, kar pomeni, da je dan enak dnevu, pa so po drugi strani posledice eksponencialne.

Očitno je, da samo pretrganje s takim načinom življenja brez posledic prinese – resnično vredne posledice. Zanje se je zavzemal tudi JK. Saj ni bil budistični prerok in ni se zavzemal za popolno prilagajanje ljudi družbenemu življenju, za normalizacijske procese, za dialoge, starševstvo, družine in nenasilno komuniciranje.

Jezus prinaša meč, ne prinaša miru, med njim in rimskimi oblastmi ni možen nikakršen dialog in ni možno nenasilno komuniciranje. Nikomur ničesar noče, zato pa predstavlja travmo sredi realnosti.

Nasprotje od take drže je ideološka drža. Ta je zares zapletena in navadna zdrava pamet jo težko dešifrira. Ideologija je namreč množica procesov, s katerimi ljudje investirajo energijo in čas in vse drugo v nekaj, kar jim vsaj dolgoročno objektivno škodi. Ideologija zato ni napačna zavest, ni lažna zavest, je pa odvisna od zavesti posameznikov, ki ne prepoznavajo objektivnosti lastnega delovanja.

Ne prepoznavajo je, lahko pa bi jo prepoznali. Zmožnosti ljudi za prilagajanje ideološkim praksam so sicer skoraj neskončne, toda tudi zmožnosti za razmišljanje so izjemne. Oboje je pomembno, kajti v kapitalizmu smo priča neverjetno zanimivemu pojavu.

Sam kapitalizem je namreč neskončno plastičen, prilagodljiv in spremenljiv, zato je tudi za otroke, družine, starševstvo, nedeljske maše in vse drugo. Tak naj bi bil zato tudi človek, taka naj bi bila kapitalistična subjektivnost. Toda kapitalizem je obenem izjemno tog in nespremenljiv, saj ga uravnava zgolj nekaj zakonov, ki so železni. Na primer zakon profitabilnosti. Tu ležijo korenine našega upanja.

Kapitalizem mora nenehno priganjati ljudi k učinkovitosti, zato na borzah tudi molijo, korporativni ljudje redno hodijo k spovedi, obenem pa je prisiljen zniževati stroške. Ljudje se sicer prilagajajo po najboljših močeh, toda obenem čutijo, da nikamor ne pridejo, da se njihova življenja zgolj noro vrtijo v krogih, čeprav so večinoma zelo učinkoviti, nekateri pa tudi vsak dan molijo in romajo na Brezje.

Zaradi tega trpijo in prenašajo množico slabih učinkov na svojih plečih, toda še vedno ima zanje vse skupaj pomen. Natanko v tem pa prepoznavamo zmagoslavje ideoloških praks in samega kapitalizma. Dokler bodo imeli ljudje občutek, da imajo vsakdanje dejavnosti zanje še sprejemljiv smisel in pomen, se ne more zgoditi ničesar.

In v čem je potem upanje? V zmožnosti ljudi, da prenehajo odkrivati smisel in pomen v lastnem trpljenju, da prenehajo investirati v lastno nesrečo, da pretrgajo z imaginarnimi scenariji.

Za vse to pa se morajo spremeniti materialni pogoji ljudi. In sami od sebe se zagotovo ne bodo. Če jih ne bomo spremenili, nam ni pomoči, kajti ideologija je inherentna samim materialnim pogojem naših življenj, zaradi katerih družine ne bodo nič bolj srečne, kot so, pa če bomo dali vsak dan gospodom za mašo.

 

 

 

 

 

 

  

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar