Članek
Moja prihodnost je svetla. Afganistanka (Judita Trajber)

Moja prihodnost je svetla. Afganistanka (Judita Trajber)

Objavljeno Mar 28, 2016

{facebook http://za-misli.si/images/afga1.JPG}

»Naj vas ne skrbi zame. Moja prihodnost je svetla. Nase glejte,« bode pesem afganistanske raperke Sonite Alizadeh, ko v filmu Sonita rapira v uglasbitvi ene izmed svojih odporniških besedil. Prikazali so ga na letošnjem festivalu dokumentarnega filma, na katerem se je od 9. do 17. marca 2016, v treh ljubljanskih kinodvoranah, Kosovelovi dvorani prireditelja Cankarjevega doma, dvorani Slovenske kinoteke ter v Kinodvoru odvrtelo 25 dokumentarcev, vrednih razmisleka in premisleka.


Slika 1: Sonita Alizadeh, vir: spletna stran strongheartgroup 

 

Festival je odprl Ruski detel (2015) iz Ukrajine. Režiser Chad Gracia preiskuje v njem vpletenost posameznikov iz ruskega političnega vrha v jedrsko katastrofo leta 1986 v ukrajinskem Černobilu, ki je za njenimi posledicami umrlo blizu 400.000 ljudi. Klic filmske pripovedi je zamolčana odgovornost. Vpraševalec, ki postavlja vprašanja sprenevedajočim se vprašancem, je domačin, ukrajinski umetnik Fedor Aleksandrovič. Kot pritiče preiskovalcem, ki jemljejo svoje delo zares, je tudi Fedor deležen svaril svojcev in prijateljev, da je idiot.

Slika 2: Prizor iz »mesta duhov«, današnjega Pripjata z ostalino černobilske nuklearke, vir: spletna stran

siol.net

 

Tudi v Lampedusi pozimi (2015) režiserja Jakoba Brossmana, tako kot v Soniti, išče ženska, v tem primeru županja italijanskega otočka Lampeduza, Giusi Nicolini, rešitev za skorajda nerešljive razmere. Zavezana dobrobiti svojih sootočanov, ki po nesreči ostanejo brez ladje za vsakdanji ulov in pretovor rib – z ribištvom preživljajo sebe in svoje družine – poziva italijanske oblasti na pomoč, medtem pa otok, ki je ostal brez osnovnih življenjskih potrebščin, oblegajo utapljajoči se begunci s hrepenenjem po preživetju, do katerih za razliko od rimske oblasti na varni razdalji, županja ni izmikajoča.

V filmu Med radikalnimi verniki (2015) v režiji Mohammeda Naqvija in Hemala Trivedija vidimo pakistanskega verskega učitelja v halji z žepi in žepi in podžepi, polnimi šopov  bankovcev, kako kot vrhovni vodja cerkvene organizacije s številnim podružnicami, izkorišča revščino tako, da ima na hrani in stanovanju dečke iz revnih družin, "namenjene" brezplačnemu šolanju za samomorilno žrtev.

Nekaj skupnega z otvoritvenim filmom Ruski detel ima tudi zmagovalni dokumentarec Cenzurirani glasovi (2015), ki v njem režiserka Mor Loushy prvič v celoti predvaja leta 1967 posnete nič kaj zmagoslavne izpovedi vojakov, zmagovalcev zasedbe Sinaja, Golanske planote in Zahodnega brega. Posnetke sta teden dni po koncu šestdnevnega izraelskega vojnega pohoda naredila pisatelja Amos Oz in Avraham Shapir, vendar je uradni Izrael dovolil predvajati le tretjino teh. Mar hoče zdaj, ko dovoli predvajanje v celoti, vzbuditi »človeško sočutje« do sebe kot agresorja?

Kaj ima povedati Chuck Norris proti komunizmu (2015) režiserke Ilince Calugareanu? Film pokaže nehote tudi to, kako so se za časa Ceausescuja znašli visoki uradniki romunske službe državne varnosti. Želeli so gledati zahodne filme, a niso smeli. Nihče v Romuniji ni smel gledati tujih filmov. Da se ne bil navzel »kvarne zahodnjaške miselnosti«. In je vzcvetela na zunaj prepovedana   trgovina   z   videokasetami.   Po   domovih   so   ljudje   prirejali   večerno-nočne »kinopredstave« za tolikšno število sosedov, kolikor jih je lahko sprejela družabnost dnevne  sobe s televizorjem in videopredvajalnikom. Krivci za razpečevanje in vrtenje tujih filmov so bili torej zagotovljeni, noči ljudstva in kamarile so postale dobesedno sanjske, tudi jutro ni grozilo z deložacijo zaradi neplačanih položnic za pitno vodo v lasti lastnika študentskega servisa. Poskrbljeno je bilo tudi za sinhronizacijo s priljubljenim glasom skrivnostne prevajalke Irine Nastor; ki je morala vsake toliko na »raport« k visokemu uradniku, na primer, ko je besedico  God prevedla v Bog, ne pa: Tisti, tam zgoraj; vse dokler niso filmski junaki z vetrom v laseh in rolsrojsi zlezli Romuncem toliko pod kožo, da so leta 1989 v Bukarešti izvedli državni udar.

Poleg nagrade organizacije Amnesty International Slovenija za najboljši film na temo človekovih pravic, ki so jo prejeli Cenzurirani glasovi, se je mednarodna žirija odločila posebej omeniti film Megla Srebrenice (2015) režiserja Samirja Mehanovića. Ne poznam nobenega bolj prepričljivega prikaza srebreniške tragedije, pokola civilistov ob hkratni odsotnosti pomoči velikih in sitih. Pokol je bil izvršen v sposojenih modrih čeladah. Prav ta dokumentarec bi razglasila za zmagovalnega. Nenazadnje zato, ker Slovenci v tragediji nismo povsem nedolžni. In nimamo pravice mižati. Verjamem intervjuvanki filma, kako so jo čez noč v vojake preoblečeni in naoroženi srbski sosedje (z orožjem, dostopnim tudi s pomočjo načina izvedbe slovenske osamosvojitve), ki so ji bili dotlej sosedje kot vsak drugi sosed, četudi pripadnik drugačne vere ali narodnosti, verižno posiljevali, strahovali, pretepali in poniževali, danes pa loščijo svoje profile na fejsbukih. Nihče jih nikoli ni klical na odgovornost.

Na neodgovornost z neukrepanjem opozarjajo tudi Otroci tranzicije (2015) režiserja Matije Vukšića. "Otroci tranzicije je strašljiv in poučen dokumentarec, ki ne odslikava samo nove hrvaške stvarnosti, temveč stvarnost nasploh, nazoren primer gospodarstva in kulture, ki izloča zmagovalce in poražence" beremo v programski knjižici festivala, katerega glavni pokrovitelj je bila Zavarovalnica Maribor, denarno pa ga je sooskrbelo tudi Ministrstvo za kulturo RS. V dokumentarcu »nastopajo« 15-letna Marta, ki je naredila konec izživljanju vrstnikov nad sabo na družabnih ormežjih tako, da si je vzela življenje z očetovo pištolo, 11-letna Natalija, ki so jo sošolci, ob neukrepanju učiteljev in njihovem izgovarjanju na dekličino občutljivost (imajo raje robate učence?), trpinčili zaradi revnega stanu, in se tudi oče ni zavzel zanjo tako odločno, kot se od očetov sme pričakovati. Tudi šestletna Lana, ki živi v razkošni vili  med  okrancljanimi omarami z gucciji, armaniji, yvsaintlaurenti, v romski naselbini kacsalábonforgó* vil, na Hrvaškem, bi lahko bila hči nekakšnega absentfatherja, ki ga verjetno zaradi "težav  s kriminalom", kot se je o njem po projekciji izrazil eden izmed ustvarjalcev, na posnetkih ni videti. Drugačno pojavno obliko vprašljive vloge očeta prikazuje zgodbica četrtega junaka, malega Davida, ki velja za čudežnega dečka nogometa ...

S poročanjem o dobrih namenih s slabimi sredstvi nadaljujemo v poročilu o dokumentarcu Dobrodošli v Leithu (2015), s katerim sta režiserja Michael Beacha Nichols in Christopher K. Walker ovekovečila zgodbo Leitha, mesteca s 24 prebivalci in lastnim županom, v Severni Dakoti, kjer farmerji cvrejo zrezke, gledajo televizijo in složno sestankujejo v vaškem domu (pardon: mestnem svetu), dokler se mednje, željne novih sosedov, ne naseli novak, za katerega se postopoma izkaže, da je vodja najmočnejšega gibanja ameriških neonacistov. Z vihranjem kljukastih križev in ostalimi sredstvi nacistične propagande želijo rešiti belo raso pred izumrtjem. Z islamskimi in še nekaterimi drugimi zanesenjaki jih druži pogled na vlogo ženske na svetu – serijska nosečnica.

Da se Združenim državam Amerike zaradi domačih in tujih zanesenjakov ne more zgoditi nič strašnega, razen kadar tisti, ki lahko odločajo, sami tako hočejo, priča dokumentarec Dobri državljan (2015) režiserja Friedricha Moserja. 11. september 2001 naj bi bil »darilo« skorumpirani organizaciji NSA, da ji je Kongres odobril velikanska denarna sredstva za nadzorovanje državljanov, vsakega državljana. Če bi pred tem poslušali svojega kriptografa, matematičnega genija Billa Binneya, ki je v preteklosti z analizo vedenjskih vzorcev vnaprej določil datum sovjetske invazije na Češkoslovaško in Afganistan, ofenzivo Tet v Vietnamu, v kateri so Američani izgubili dva tisoč vojakov ...

Dobri državljan si s filmoma Ruski detel in Cenzurirani glasovi deli neulovljivo neodgovornost, namigujoče obsodbe brez sodbe, frustrirano občinstvo, kakor da bi Dostojevski znova spomnil, da nam je že 150 let pred računalniki, s katerimi je Billova ekipa izdelala program ThinThread, ki je bil pripravljen postreči s podatki o načrtovanem napadu na ameriška dvojčka, dejal, da smo vsi krivi za vse. Pa da bi človek lahko imel raj na zemlji, če bi hotel. Dobri državljan namreč postavi pred nas kroglasto omrežje, nekakšen hologram, katerega točke da smo. Naša dejanja torej štejejo. Karkoli storimo, se tako ali drugače pozna pri vsakomer. Vse so dejanja ljudi, pravi Bill Binney. Ogledu filma v Kinodvoru je sledil pogovor z njim in režiserjem, ki ga je vodil Lenart J. Kučić. Film prihaja na redni spored Kinodvora 7. aprila 2016. Posnetek pogovora si je mogoče ogledati na naslovu http://www.kinodvor.org/novice-na-vstopni-strani/pogovor-po-filmu-dobri-drzavljan/.

Slika 3: Zgoraj: hologram povezanosti podatkov o stikih med ljudmi, spodaj: časovno zaporedje stikov; sliki sta iz dokumentarnega filma Dobri državljan, orign.: A good American, vir: google slike.

 

V Ameriko zvrhanega koša demokracije in odprtih vrat za najboljše med najboljšimi iz "ostalega sveta", manj najboljše pa naj sprejme Evropa, kot morda nehote spodbuja EPP program organizacije Amnesty International na začetku predvajanja filmov (kdo že financira Amnesty International?), se kot zmagovalki glasbenega tekmovanja posreči priti uvodoma pozdravljeni Soniti Alizadeh, katere vztrajnost in talent sta postala deležna ameriškega povabila in podpore v njenem boju zoper prisilne poroke  afganistanskih najstnic iz siromašnih družin, ki jih očetje in bratje prodajajo v zakon. Mame molčijo. Morda zato, ker je med dvema slabima možnostma izbrati manj slabo. In slabša možnost so verjetno kleti s spolnimi sužnjami za vojake, o čemer piše Angelina Jolie. Kako preprosto bi bilo, sem pomislila, ko bi Sonitin namen uresničile demokracijsko izkušene ZDA, ki jim je Afganistan nekakšen protektorat, in dale izglasovati zakon o prepovedi trgovanja z nevestami. In druge predpise. In preventivne programe, na primer kontracepcijske. Mar naj v podporo Sonitinemu boju prispevamo mi, Slovenke in Slovenci, ki za nas tričetrt sveta sploh ne ve? Zakaj pa ne? Vsak po svojih močeh. Evo naslov: Donation to End Child Marriage: http://www.strongheartgroup.org/sonita.html. Upajmo, da priložnosti ne prezrejo niti sladokusci prireditve Nagrada Gospodarske zbornice Slovenije, ki je 10. marca 2016, kakor po naključju bliskala tik zraven dvorane z dokumentarci o bedi sveta, okoli velikih okroglih miz z belim satenom, na katerih so se kupčkale slastne slasti: dimljeni sir, sir Kober, čebulna pogača, parmezan, sir Brincl, olivna pogača, namaz iz sušenega paradižnika, kranjska klobasa velikanka, gorgonzola, sir tolminc, pogače s semenkami, ajdov hlebček z orehi, hren, ementalec, črne pečene olive, marinirane olive, koruzna pogača, bučkin carpaccio z olivnim oljem in balzamičnim kisom, paradižnik z baziliko, presna zelenjava, mlada špinača s solato trnovskih vrtov, kajžarska klobasa, konjska klobasa, tuhinjska salama, domača konjska salama, ajdova kaša z granatnim jabolkom, korenčkove lovke, creme brulee, bloška klobasa, goveja salama, gorička klobasa, namaz z zeliščno skuto, prosena kaša s presno zelenjavo, zelje s korenčkom in coctail omako, tradicionalna kmečka klobasa, kmečka salama, divjačinska salama, stebelna zelena s korenčkom in coctail omako, sojini kalčki z mladim sirom in staranim balzamičnim kisom, mini palačinke s prelivi in cimetovim sladkorjem, žitna klobasa, divjačinska salama gams, domača suha salama, blody Mary, merci čokoladice, marinirana cerkniška postrv, sir jamar, zorjen v kraški jami, Erazmove pogačice, ajdov kruh, piškotki v podobi človeške ribice, penine različnih okusov in barv, cocta, vino belo, vino roze, vino rdeče, vino še bolj rdeče, ocvirki, prešana šunka, ajdov vrtanek, med iz kopriv, neštete krasne drobne slaščice in ne vem še kaj.

 

 

Judita Trajber

 

 

 

 

* Kacsalábonforgó: madž., dobesedno: tisto, kar se obrača na račji taci, pomensko: pravljična vila. Prispodoba je pri nas v rabi pri prekmurskih Madžarih za oznako hiš, zgrajenih s pomočjo državne podpore  t. im. gospodarski osnovi njihove narodnosti.

 

 

 

#Kolumne #Ostali-avtorji