“Moja deklica … Ni takšna kot vse … Ko bo zrasla, me bo vprašala: “Zakaj nisem takšna?” Ko se je rodila … Ni bila otrok, temveč živa vrečica, zašita z vseh strani; niti ene odprtine ni bilo, videle so se le očke. V zdravstveni kartoteki piše: “deklica, rojena s številnimi kompleksnimi patologijami: aplazija anusa, aplazija vagine, aplazija leve ledvice…” Tako se sliši v znanstvenem jeziku, v navadnem pa: brez ritke, brez lulike, ena ledvička … Naslednji dan sem jo odnesla na operacijo, na drugi dan njenega življenja …” (str. 109)

“Ne vem pa, kako bom umrl … Moj prijatelj je umiral … Njegovo telo se je povečalo, napihnilo … Kot sod … Sosed pa … Tudi on je delal tam, bil je mehanik dvigal. Počrnel je kot oglje in usahnil do otroške velikosti. Ne vem, kako bom umrl … Če bi že prosil za smrt, bi želel navadne smrti. Ne černobilske. Nekaj vem zagotovo: z mojo diagnozo ne živiš prav dolgo. Počakal bi na svoj trenutek in si pognal kroglo v čelo. Bil sem v Afganistanu … Tam je to lažje … Glede krogle …” (str. 103)

“Imam dva otroka - dva fantka. Z njima ves čas hodim po bolnišnicah. K zdravnikom. Starejši bi bil lahko bodisi punčka bodisi fantek. Plešast je. Z njim hodim tudi k profesorjem in starim ženicam. K vedeževalkam, mazačkam. Mlajši hodi k pouku v razred. Ne sme teči ali se igrati; če bi ga kdo po nesreči udaril, bi lahko začel krvaveti in lahko bi umrl.

“Mamica, odpelji me iz bolnišnice. Tu bom umrl. Tu vsi umrejo.” Kje naj se zjočem? Na stranišču? Vendar tam je vrsta … Tam so vse takšne kot jaz …” (str. 202, 203)


Navedli smo nekaj pretresljivih odlomkov iz knjige Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev, kronika prihodnosti (Založba Modrijan, 2009). Beloruska pisateljica je leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Letos mineva trideset let od černobilske katastrofe, avtorica pravi “najpomembnejšega dogodka v dvajsetem stoletju, ne glede na vse vojne in revolucije...” (str. 33) Nad temi besedami bi se res morali temeljito zamisliti.

Čeprav je bilo o Černobilu prelitega ogromno črnila, je ta knjiga resnično nekaj posebnega, saj je avtorica pisala o “življenju navadnega dne navadnih ljudi” (str. 33). Zgodbe so resnično pretresljive. V tisti noči, 26. aprila 1986, “smo se preselili na drug konec zgodovine. Skočili smo v novo resničnost in izkazalo se je, da je le-ta ne samo izven dosega našega znanja, temveč tudi izven naše domišljije”, pravi nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (str. 34).


Trideset let kasneje

Se danes, tri desetletja po tej katastrofi, ob tem, da se je vmes, leta 2011, “zgodila” še Fukušima, sploh zavedamo vseh nevarnosti jedrske energije bodisi v obliki jedrskih bomb ali jedrskih elektrarn? Slovenci bi morali biti ob tem še posebej občutljivi, saj imamo jedrsko elektrarno, ki še zdaleč ni tako zelo varna, kot nam v en glas zagotavljajo strokovnjaki. Morda se je dovolj spomniti samo tega, da krška elektrarna stoji na potresno sila izpostavljenem območju (glej ARSO).

Vendar jedrskih strokovnjakov ne zanimajo zgodbe o “življenju navadnega dne navadnih ljudi” in to le malo pred obletnico Černobila. Tako je na primer Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije 23. novembra 2015 v izjavi za javnost zapisalo, da “na svetovni ravni potrebujemo znatno povečanje zmogljivosti za proizvodnjo električne energije iz jedrske energije, če želimo do leta 2050 doseči 80-odstotno znižanje izpustov toplogrednih plinov.”

Slovenski jedrski strokovnjaki, ki delujejo okviru “civilnodružbene globalne pobude”Nuclear for Climate (Jedrska energija za podnebje), so se tako pretkano vključili v globalno gibanje za rešitev podnebnih sprememb in skušajo jedrsko energijo prikazati kot “pomemben del rešitve pri oblikovanju trajnostne energetske prihodnosti, tako v Sloveniji in Evropi kot na globalni ravni. Ima namreč številne prednosti pred drugimi viri energije oziroma tehnologijami za proizvodnjo električne energije, in sicer s podnebno-okoljskega, ekonomskega in družbenega zornega kota,” kot v izjavi za javnost poudarja prof. dr. Marko Čepin, predsednik Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije.

Vendar Nuclear for Climate ni pravo civilnodružbeno gibanje (grassroots movement), temveč ravno nasprotno - korporativno gibanje (corporate astroturf). Jim Green v člankuNuclear lobbyists' epic COP21 fail. Our next job? Keep their hands off climate fundspravi, da “Nuclear for Climate ni mreža civilnodružbenih okoljevarstvenikov, temveč mreža več kot 140 jedrskih združenj oziroma društev. To niso civilnodružbeni okoljevarstveniki, temveč korporativno gibanje.” Javnost želijo prepričati, da je jedrska energija del procesa reševanja podnebnih sprememb. In morali bi jim preprečiti, da se polastijo denarja iz podnebnih skladov (“Keep their hands off climate funds”).


Jedrska energija je nevarna, umazana in draga

Vendar jedrska energija nikakor ni del “trajnostne energetske prihodnosti”, jedrska energija ni ne trajnostna, ne zelena, ne čista in ne ekonomsko upravičena. Najprej je tu velika nevarnost nesreč v 438 delujočih jedrskih reaktorjih po svetu. Černobil in Fukušima sta samo vrh ledene gore; med leti 1952 in 2009 se je pripetilo kar 99 večjih jedrskih nesreč, ki so povzročile bodisi izgubo človeških življenj ali materialno škodo, od tega se jih je 57 zgodilo po Černobilu (Wikipedia). 

“Pred Černobilom … je bilo na 100 tisoč beloruskih prebivalcev 82 primerov onkoloških obolenj. Danes je statistika naslednja: na 100.000 ljudi je 6.000 obolelih. Število bolnikov se je povečalo za kar 74-krat. Umrljivost se je v zadnjih desetih letih povišala za 23,5 %. Zaradi starosti umre zgolj en človek od štirinajstih; drugi so večinoma delazmožni, stari od 46 do 50 let. V najbolj kontaminiranih predelih so pri zdravniškem pregledu ugotovili, da je med desetimi ljudmi bolnih sedem” (Černobilska molitev, str. 9).

Pokojna ameriška znanstvenica in okoljska aktivistka dr. Rosalie Bertell je v svoji knjigiNo Immediate Danger, Prognosis for a Radioactive Earth (Nevarnost z odlogom, napoved za radiaktivno Zemljo, 2000) opisala številne nevarnosti uporabe jedrske energije. (O tem smo že pisali v prispevku Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).

“V vseh jedrskih reakcijah nekatere radioaktivne snovi - in sicer kemično inertne ali tako imenovani 'žlahtni plini', drugi plini, radioaktivni ogljik, voda, jod, majhni delci plutonija in drugi transuranski elementi (elementi z višjim atomskim številom kot ga ima uran) - takoj pridejo v zrak, vodo in tla biosfere,” je zapisala dr. Rosalie Berteli.

“Pravijo, da so po procesu jedrske cepitve gorivne palice 'izrabljene'. Vsebujejo največjo koncentracijo radioaktivnosti med vsemi snovmi na planetu Zemlja - več 100.000-krat večjo koncentracijo, kot je v kamninah ali celo v jalovini uranove rude. Izrabljene gorive palice vsebujejo sevalce gama žarkov (ki so podobni rentgenskim onesnaževalcem), zato jih je potrebno ne samo izolirati od biosfere, ampak morajo biti zaščiteni tudi z vodo in debelimi zidovi iz svinca,” je v svoji knjigi opozorila dr. Bertelijeva ter dodala:

“Izrabljene jedrske gorivne palice in tekočino za predelavo odpadkov poimenujemo 'visoko radioaktivni odpadki'. Potrebno jih je varno shraniti za sto tisoče let - v bistvu za vedno. Nižje radioaktivni odpadki imajo lahko enako dolgo življenjsko dobo, vendar so manj koncentrirani.” Mimogrede, v Sloveniji še vedno nimamo rešenega varnega (če je to sploh mogoče) odlaganja jedrskih odpadkov, čeprav je začasno odlagališče že skorajda polno (Odlagališče radioaktivnih odpadkov bodo gradili z zamudo), naši vrli jedrski strokovnjaki pa že “navijajo” za še več jedrske energije. Kam bomo z vsemi temi odpadki, ki bodo bremenili še stotine generacij naših zanamcev, če sploh?

Pri okoljski organizaciji Greenpeace pravijo, da “jedrska energija ni niti varna niti čista. Ne obstaja 'varna' doza radijacije in ker je jedrsko onesnaženje nevidno, to še ne pomeni, da je jedrska energija 'čista'." Prav tako pa ni niti poceni. Vsaka jedrska elektrarna v ZDA, ki je v gradnji, načrtovane stroške presega vsaj za 1 milijardo dolarjev. Odpravljanje posledic nesreče v Fukušimi, čeprav v celoti nikoli ne bo možno, bo stalo vsaj 100 milijard dolarjev. Celo pri bonitetni agenciji Moody’s ocenjujejo, da so nove jedrske kapacitete finančno tvegane naložbe.

Potrebno se je tudi zavedati, da je “25 najstarejših jedrskih reaktorjev v Evropi starejših od 35 let. Več kot dve tretjini ameriških jedrskih elektrarn je dobilo podaljšano licenco za 60 let delovanja, kar je daleč nad originalno dobo delovanja. Vstopamo v novo dobo jedrskega tveganja.” Jedrske elektrarne so bile postavljene za 30 do 40 let delovanja, v Evropi pa najstarejše delujejo že 44 let. (Lifetime extension of ageing nuclear power plants: Entering a new era of risk) 


Ne premogu, ne umazani jedrski energiji

V boju proti podnebnim spremembam jedrska energija nikakor ni naš zaveznik. Ne gre ne za trajnostno, ne za čisto in ne za poceni energijo, hkrati pa je še izjemno nevarna. Morda sploh ne poznamo vseh nevarnosti, ki izhajajo iz uporabe jedrske energije. 

Slovenija je majhna država in nesreča v jedrski elektrarni Krško (morda zaradi hudega potresa ali kakšne druge nepredvidene situacije) bi lahko povzročila resno nacionalno katastrofo, večjo kot so jo vse pretekle vojne in naravne nesreče skupaj.

Namesto milijard evrov, ki smo jih vložili (in jih morda še bomo) v termoelektrarne in jedrsko elektrarno, bi lahko izgradili številne naprave za varno in trajnostno pridobivanje električne energije. Potem so tu še ukrepi za boljšo izoliranost stavb in tako naprej. 

Takšna jedrska tehnologija, kot jo poznamo danes, ki temelji na fisiji, “jedrski reakciji, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija” (SSKJ), sodi na smetišče zgodovine. Morda pa bo znanstvenikom kmalu uspelo nekaj veliko bolj varnega in učinkovitega - obvladati proces fuzije, “jedrske reakcije, pri kateri se združujejo jedra z majhno atomsko maso in sprošča energija; zlitje” (SSKJ).

“Prejšnji mesec (decembra 2015, opomba avtorja) so raziskovalci iz Inštituta Max Planck za fiziko plazme v Nemčiji po skoraj 1,1 milijona delovnih ur vklopili svojo velikansko napravo za jedrsko fuzijo (imenovano stellarator) in za zdaj zadeva izgleda zelo obetajoče (Science alert). Dokler pa jedrski reaktor na podlagi jedrske fuzije oziroma zlitja ne bo uspešno zaključen in preizkušen, lahko o jedrski energiji govorimo kot umazani in nevarni.


Jedrski strokovnjaki ne berejo ...

Jedrski strokovnjaki, ki zdaj, 30 let po Černobilu in 5 let po Fukušimi, brezsramno navijajo za jedrsko energijo na podlagi fisije (v imenu jedrske industrije in dobičkov, ne pa dobrobiti prebivalstva) in nam skušajo “prodati” zgodbo o boju proti podnebnim spremembam, skorajda zagotovo ne berejo zgodb iz življenja “navadnega dne navadnih ljudi”, ki so doživeli jedrsko kataklizmo. Če bi, bi morda malce razmislili.

“Danes je neka mama pripeljala deklico na zdravniški pregled. 
- Kaj te boli? 
- Vse me boli, kot mojo babico: srce, križ, v glavi se mi vrti.
Že od otroštva vedo za besedo “alopecija”, ker jih je veliko med njimi plešastih. Nimajo las. Ne obrvi ali trepalnic. Vsi so že navajeni tega. V naši vasi je le osnovna šola, v peti razred jih vozi avtobus deset kilometrov daleč. Jočejo, ker se ne želijo peljati. Bojijo se, da se jim bodo otroci posmehovali.” (Svetlana Aleksijevič: Černobilska molitev, kronika prihodnosti. Modrijan, 2009, str. 142)

Resnično vsi pa bi se morali zamisliti nad avtoričinimi besedami (str. 43), ki jih je vtkala tudi v naslov (“kronika prihodnosti”):

“Bolj kot vse drugo se v Černobilu vtisne v spomin življenje “po vsem”: stvari brez človeka, pejsaži brez človeka. Cesta, ki ne pelje nikamor, napeljave, ki ne vodijo nikamor. Jabolčni sadovnjak so zarasle mlade breze. Trava, ki je visoka kot drveči jelen. Edino, kar spominja na človeka, so železne postelje, ki stojijo na temeljih podrtih kmečkih hiš, in počrnele peči, ki bolj spominjajo na nenavadna ptičja gnezda kot na naša bivališča. Na človekove sledi. Tu pa tam pomisliš - ali je to preteklost ali prihodnost?

Včasih se mi je zdelo, da zapisujem prihodnost …”

Naredimo vse, kar je v naši moči, da černobilska zgodba res ne bo postala kronika naše prihodnosti!