Članek
Ali hočemo demokracijo brez demokracije?

Ali hočemo demokracijo brez demokracije?

Objavljeno Dec 28, 2015

Ko se v demokraciji začne razraščati vladavina mnenja, kjer se zdi, da je vse lahko karkoli, in temu prilagojena svoboda brez vsakršne omejitve (ko se zdi, da je vse – vsaka beseda ali mnenje – dopuščeno v imenu »svobode govora«) resnična tiranija ni več daleč. O tem je obširno razmišljal tudi Platon v svoji znameniti Državi.


 

Ena od domnevnih samoumevnosti danes je, da živimo v demokratičnem svetu. Toda, kako to sploh vemo? Kaj je tisto, na podlagi česar lahko rečemo, da je svet (družbena ureditev, odnosi med ljudmi) demokratičen? Prvi odgovor je ta, da je družbena ureditev demokratična, ko je takšna ustava, na kateri temelji pravni red, in institucije, ki jo izvajajo. Vendar obstaja še neko, prejšnjemu komplementarno vprašanje. Kako ljudje (demos) živijo, prakticirajo demokracijo? Obe vprašanji je treba zastaviti, da bi imeli natančnejšo predstavo o tem, kako blizu/daleč smo ideji demokracije. (Brez demokratičnega življenja ustava in državne institucije pač ne morejo v resnici opraviti svoje demokratične funkcije.)

Z razmišljanjem o treh nedavnih dogodkih bom poskušal osvetliti zgoraj zastavljeni vprašanji.

Še prej pa opomba. Za vsako demokratično ureditev/življenje je bistveno vsaj tole: svoboda govora, pravica do zbiranja na javnem kraju in zavzemanja za svoje pravice, možnost sodelovanja pri upravljanju s skupnimi zadevami (ali self-government, kot bi rekla razsvetljenska utemeljitelja sodobnega pojma demokracije, John Locke in John Stuart Mill). Refleksija o treh dogodkih nam bo pomagala oceniti, kako se naštete vrednote danes uveljavljajo v družbi, kakšen je njihov pomen, in kaj na podlagi tako pridobljene ocene njihove vrednosti lahko rečemo o demokratičnosti naših občestev, kjer so deklarativno vsi za demokracijo.

Prvi dogodek: televizijska debata na nacionalni televiziji glede referenduma o noveli zakona o družinskem zakoniku – če je temu, kar smo videli, glede na vsebino sploh mogoče reči »debata«. V debati naj bi se namreč soočala mnenja, in bi potemtakem pričakovali, da se v njih odraža neka raven inteligence oz. premisleka, kompleksnost mišljenja, nastopati bi morali zlasti argumenti, utemeljeni na vednosti, njihovi zastopniki pa bi morali biti pripravljeni dati oklepaj svoj narcizem in se posvetiti resnemu razmišljanju o temi, ki to vsekakor terja (saj gre v javnih debatah v resnici »za otroke« /kot je poudarjala ena stran/, pa tudi za odrasle, ki skrbijo za njih). Smo videli karkoli od omenjenega? Daleč od tega. Mnenja, ki smo jih slišali, so bila namreč zlasti nestrpna, slabo premišljena, včasih pa tudi naravnost zblojena, tako da je vprašljivo, če je sploh v resnici prišlo do kakršnegakoli soočenja kot pogovora, cela zadeva je bolj spominjala na bljuvanje stereotipov in blodenj, ki jih poganjajo zlasti ignoranca, egocentričnost, odsotnost empatije, nepripravljenost na minimum kritične refleksije in strah. – Zakaj je takšen dogodek lahko merilnik demokratičnosti občestva? Najprej zato, ker se je zadeva zgodila na javni televiziji, ki jo plačujemo državljani, in ki naj bi bilo občilo, ki služi javnemu interesu. Takšna oddaja, za katero bi moral nekdo prevzeti odgovornost, se sploh ne bi smela pojaviti, ker onesnažuje javni prostor in zastruplja družbene odnose. (V oddajo je bil kot govorec povabljen tudi nekdo, ki je imel na oblačilih simbol organizacij, ki so prepoznavne po nasilju in sovraštvu do vseh tistih, ki jih oni prepoznavajo kot »drugačne« (tj. nenaše). – Da bi dojeli, kakšno je širše ozadje in poln domet mnenj, kakršna je med drugim zagovarjal omenjeni, bi si bilo dobro ogledati dokumentarec Erika Valenčiča Koalicija sovraštva, v katerem avtor zelo natančno pokaže, kako delujejo ekstremistične skupine v slovenskem okolju in kako se povezujejo in so vpete v (zlasti desne) politične stranke. Njihov cilj je podpihovanje sovraštva in nestrpnosti, nastavki za oboje (če že ne kar odkrit izraz tega) pa smo videli v televizijski oddaji na nacionalki.) Plačujemo torej za to, da po javnem prostoru svinjajo nestrpneži vseh vrst in s tem kradejo prostor, v katerem bi se (v vsaki normalno delujoči demokratični družbi) v času pomembnih odločitev pojavilo nekaj čisto drugega: razprava, ki bi v družbenem življenju prispevala k pametnosti, odprtosti, solidarnosti, pravičnosti in empatiji. Ko se svoboda govora prakticira tako, da ni več pomembno, katero stališče nekdo zagovarja (in kako to stori), samo da je izraženo NJEGOVO/NJENO mnenje, potem smo na najboljši poti, da svobodo govora potepta narcizem blebetajočih demagogov (kar se je v omenjeni oddaji tudi dogajalo).

Drugi dogodek: stavka policistov in zborovanje pred prostori vlade. Eden od policistov nosi napis »Za prebežnike je, za policiste ne«. Eden od govornikov je vodja nacionalistične stranke, ki je bil v preteklosti večkrat »v sporu z zakonom« (kot so to z evfemizmom povedali na eni od televizijskih postaj). Na koncu govora policisti skandirajo njegovo ime. – Dogodek je pomemben, ker ga je organiziral policijski sindikat, sindikati pa so v preteklosti odigrali vodilno vlogo v boju za delavske pravice. Sindikalni boji so bili pomemben prispevek tudi v prizadevanju za univerzalne vrednote in tvorjenje mednarodnih delavskih gibanj in solidarnosti z zatiranimi. Boj za pravice in človekovo dostojanstvo je conditio sine qua non vsakega zavzemanja za demokratizacijo družbe, saj je demokracija proces in ne neko končno stanje. Ko takšen boj zamenja skrb za parcialne interese, lastnemu dobremu pa je nekdo pripravljen slediti tudi do tiste točke, ko je potrebno za to žrtvovati dobro drugih, je solidarnost z njim že etično vprašljiva.

Tretji dogodek: ko je bila v Sloveniji evropska komisarka Cecilia Malmström, je poskušala državljane te države nagovarjati za to, da bi podpirali čezatlantske sporazume kot sta t. i. TIIP in CETA (vira: Mladina, »Dialog z državljani o TIIP«). Ob tem je nastala neka nenavadna situacija, ki smo ji bili lahko priče ob poslušanju radijskega posnetka. Na njem smo slišali državnega sekretarja, ki se je srečal s komisarko in je podal izjavo za medije, v kateri je govoril o pogovorih glede vključitve mehanizma ISDS, da bodo imeli v prihodnje parlamenti držav članic EU pristojnost ratifikacije sporazumov, ki jih bodo institucije EU sklepale z multinacionalkami. V radijskem posnetku je bilo njegovo govorjenje pospremljeno s smehom komisarke, za katerega pa ni bilo čisto jasno, čemu je bil namenjen. Vsekakor pa je učinkoval nekoliko nenavadno, obenem smo v njem lahko razbrali neko (najbrž nehoteno podano) sporočilo. Komisarkin smeh je namreč sporočal vsaj to, da je pristojnost odločanja vse manj v rokah predstavnikov ljudstva, ki so izvoljeni na demokratičen način. Smeh je v kontekstu pogajanj, za katera lahko upravičeno dvomimo, da bodo pomenila porast dobrega za večino ljudi, dejansko deloval kot posmeh političarke na visokem položaju, ki ji omogoča, da se za demokracijo oz. voljo ljudstva preprosto ne zmeni več, saj živi v svetu, kjer veljajo povsem drugačna pravila (volja ljudstva v njenem svetu najbrž nima več nikakršnega omembe vrednega mesta). Upravljanje s skupnimi zadevami vse bolj prehaja v roke peščice ljudi, ki niso voljeni, delujejo pa zlasti v interesu tistih, ki imajo v rokah največ kapitala.

Danes se mnogi vodilni politiki domnevno zavzemajo za demokracijo in jo torej tudi hočejo, čeprav iz njihovih dejanj lahko sklepamo, da njihova predstava o demokraciji ravno ne vključuje soudeležbe demosa pri upravljanju s skupnimi zadevami (nekatere je tega tudi naravnost groza – izraze tega smo videli pri tistih, ki so naredili vse, da bi očrnili ljudske vstaje pred nekaj leti, ali pa da bi poskusili politično diskvalificirati stranke nove levice, ki so v zadnjem času nastale v evropskem prostoru). Izraz »demokracija brez demokracije« je mogoče brati kot parafrazo Robespierrovega izraza »revolucija brez revolucije«: hoteti revolucijo brez revolucije pomeni hoteti spremembo, ki v resnici ne bo ničesar zares spremenila (temveč bo samo varianta istega – nekako tako, kot se je zgodilo pred zadnjimi volitvami v tej državi: na tisoče ljudi je odšlo na ulice, zahtevajoč spremembo, novoustanovljena stranka je spremembe tudi obljubila, a kmalu zatem, ko je prišla na oblast, se je pokazalo, da je obljubljena sprememba le navidezna). Danes o revoluciji slišimo tudi od ponudnikov mobilnih storitev, ki so kajpak med prvimi za revolucijo brez prave spremembe (ali novodobni glasniki rekla plus ça change, plus c'est la même chose, ali: bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake).

Kdor torej hoče demokracijo brez demokracije, se mu ni treba posebno truditi, saj jo v dobršni meri že imamo. Če še enkrat navežem na tri primere (kolikor jih vzamemo same zase, ti kajpak še ne morejo biti znanilci kakšnih znatnejših družbenih sprememb; kot del družbenega dogajanja, jih je treba brati kot simptome in jih torej poskusiti dešifrirati v kompleksnosti razmerjih in dogodkov, ki jim rečemo človeške skupnosti). 1) Javni prostor je vse bolj privatiziran in kot takšen poln propagandnih vsebin. S privatizacijo mislim na to, da zasebna raba uma vse bolj izpodriva javno rabo in le-to potiska na obrobje: privatna raba uma od političnih kalkulacij in špekuliranj, ki merijo na oblastne pozicije in zasebne koristi, ki jih te prinašajo, do izpovedi zasebnikov in podrobnosti iz njihovega vsakdanjega življenja. (Eden najbolj očitnih nedavnih primerov odkrite propagande je bil nastop »ljubljenega vodje« na večer razglasitve referendumskih rezultatov na prvem programu nacionalke v prime time – spraševalec v intervjuju z njim je naredil vse, da bi nedavni politični škandal, v katerega je bil spraševani vpleten, prikazal natanko tako, kot slednjemu najbolj godi – tj. kot zaroto). 2) Sindikalni boji so postali bolj ali manj potegovanja za svoj kos pogače, sledi o solidarnosti in prizadevanju za obče dobro skorajda ni več. (Obstaja izjema, ki je bila v času stavke v šolstvu leta 2013. Šlo je za enega redkih dogodkov, kjer je bilo eno glavnih sporočil namenjeno zavzemanju za obče dobro (v tem konkretnem primeru: javno šolstvo kot eno od pogojev za dostojno življenje v sodobnih družbah). V tistem času sta bila objavljena tudi dva zapisa, ki ju zainteresirana bralka in bralec najdeta tukaj in tukaj.) 3) Ljudstvo (demos) se lahko zgrinja na ulice v tisočih, sto tisočih in milijonih, pa se bodo tisti, ki odločajo o njegovi usodi, lahko le cinično nasmihali in skomigali z rameni, češ »Kaj se pa sploh gredo«. Grški Ne, in dogajanje ob njem, je bil dogodek, ki je mnogo povedal o tem, koliko demokracije so pripravljeni tolerirati v centrih moči institucij EU – oz. kar je bilo za upnike najbolj nezaslišano, je bilo ravno to, da si je grška vlada o eni najpomembnejših tem, neposredno zadevajoče usodo grškega ljudstva, drznila za mnenje povprašati prav ljudstvo sámo (z drugimi besedami, nezaslišano je bilo, da si je grška vlada drznila prakticirati demokracijo, o kateri se sicer vseskozi veliko govori in se jo širom Evrope razglaša za eno najvišjih vrednot).

Demokracija je mogoča, ko so izpolnjeni trije pogoji: 1) Ko v javnih prostorih prevladuje skrb za obče dobro, s katero sovpada javna raba uma (drugače rečeno, ko se ljudje zbirajo na javnih krajih z enim samim poglavitnim namenom, ki je razmišljanje o obče dobrem). Ni demokracije brez (samo)discipline duha. 2) Ko se ljudje organizirajo v boju za globalno solidarnost in univerzalno dobro. Ko torej nastajajo samoorganizirane skupnosti kot družbena gibanja za človeško emancipacijo, kot bi rekel Marx. Ni demokracije brez kolektiva, v katerem se partikularna bit posameznikov podredi univerzalnosti Ideje. (Skoraj odveč je dodati, da takšne samoorganizirane skupnosti nimajo ničesar skupnega s tistimi, ki jih danes ustanavljajo razni primci – slednje imajo namreč eno samo gonilo, ki je volja do oblasti). 3) Ko si ljudstvo vzame pravico do samoodločanja in presojanja o tem, kaj je dobro za njih. (Ko ima torej vsak član občestva ne samo pravico do lastnega mnenja, ampak mu je priznana pravica do tega, da ima pravice, kot bi rekel Etienne Balibar. Ena temeljnih pravic, ki je v demokraciji vsakomur priznana, je pravica do soupravljanja s skupnimi zadevami.) Ni demokracije brez anarhizma.

Ob povedanem je izjemnega pomena to, o čemer je razmišljal Alain Badiou v svojem delu Le Siècle iz leta 2005:

»Kajti vse, kar danes še ni skorumpirano, se sprašuje, od kod lahko vznikne neki 'mi', ki ne bi bil podvržen idealu spojitvenega in tako rekoč vojnega 'jaza', ki je vladal avanturi stoletja, 'mi', ki prosto prenaša svojo lastno imanentno disparatnost, ne da bi zato tudi razpadel. Kaj pomeni 'mi' v obdobju miru in ne v obdobju vojne? Kako preiti od bratskega 'mi' epopeje k disparatnemu 'mi' tega skupaj, ne da bi pri tem kadar koli popustili glede zahteve po nekem 'mi'? Od tega vprašanja je odvisen tudi moj lasten obstoj.« (str. 122 slov. prev.)

Zgoraj povedano lahko povzamemo v ugotovitev: kar je torej danes treba ponovno iznajti, je natanko neki 'mi'.

#Kolumne #Mare-stempihar