Članek
Filozofija za današnji čas – 1: Vzgoja za dobre državljane

Filozofija za današnji čas – 1: Vzgoja za dobre državljane

Objavljeno Sep 05, 2015

{fb_rutar}

V ponedeljek začenjam s predavanji v Knjižnici Otona Župančiča. Za letošnje šolsko leto so me prosili, naj govorim o čem zahtevnem. In bom, čeprav to ne pomeni, da doslej nisem; seveda je vselej mogoče govori o še bolj zahtevnih temah. Naslov letošnjega sklopa predavanj je Filozofija za današnji čas. Pri tem pa niti približno ne mislim na filozofiranje, kot ga pogosto razumejo ljudje, ki mislijo, da je filozof človek, ki zna nekaj povedati ali filozofirati o čemerkoli. To mi niti slučajno ne pride na misel. Filozof je namreč človek, ki je zmožen govoriti o resnici, kar pa je čisto nekaj drugega. Pravzaprav filozofija, ki je ne zanima resnica, sploh ne zasluži svojega imena. Filozof torej ravno ne govori o čemerkoli.


Govoril bom o človekovem odnosu do resnice. Izraz za današnji čas zato ni naključno v naslovu predavanj, kajti resnica je vselej nekaj novega. Torej je tudi v današnjem času nekaj novega, saj ni iz reda vednosti ali doseženega znanja, ki ga je treba zgolj prenesti uporabnikom, kot jih imenujejo, ali potrošnikom, kar je še bolj moderno. A zadeva ni preprosta, kajti resnico je treba konstruirati, to pa nikakor ni lahka naloga. Zlasti ni lahka v svetu, v katerem prevladujejo mnenja in se kopičijo čez vse meje.

Začel bom z razsvetljenstvom. Filozofska misel je namreč vselej razsvetljenska. Če ni taka, ni filozofska, temveč je ideološka, kar pomeni, da ni vredna pol kozarca tople vode.

Najprej bom spregovoril o tejle razsvetljenski misli: dobre državljane je šele treba vzgojiti, pri tem pa ima filozofija zelo pomembno vlogo, ki je morda celo odločilna.

Dobri državljani se ne rodijo in nihče ne pride na ta svet razsvetljen. Pri tem je vsekakor zanimivo, da vzgojitelji tako redko govorijo o vzgoji za razsvetljenstvo, da filozofije niti ne omenjam. Govorijo o vsem mogočem, le o vzgoji za dobre državljane ne. Kaj so torej dobri državljani?

Dobri državljani so najprej ljudje, ki niso to, kar imenuje Jonathan I. Israel v knjigi Revolution of the Mind (2010) pious self-deniers.

Angleška beseda pious je zelo zanimiva, saj lahko pomeni: 1) dobronameren, 2) pobožen, 3) hinavski, hipokritski. Self-deniers pa so ljudje, ki zanikujejo sebe, ljudje, ki zavračajo sebe in živijo v iluzijah, se odpovedujejo sebi in se bojijo. Vidimo torej, da je dober državljan najprej človek, ki ne zanika sebe, ne živi v iluzijah, ni pobožen in hinavski, zlasti pa se ne boji.

Vsekakor velja poudariti, da je mogoče vzgajati tudi pobožne, pokorne, podredljive ljudi, ki se bojijo lastnih potencialov in svoje svobode, ljudi, ki zanikajo tudi potenciale drugih ljudi in jih onemogočajo, egocentrične in sebične ljudi, ki skrbijo zgolj za lastne koristi in zmanjšujejo blagostanje drugih ljudi. Taka vzgoja je sorazmerno enostavna.

Vzgajanje dobrih državljanov je neprimerno zahtevnejše.

Dobri državljani so tudi ljudje, ki potrjujejo življenje, zato se upirajo fragmentiranju občestva, v katerem živijo, upirajo se spodkopavanju prave morale in etike, saj se zavedajo obstoja močnih dejavnikov in sil, ki delajo prav to.

Razsvetljeni državljan je zato človek, ki noče biti večno otrok, ne želi večno vztrajati v začetnem stanju, temveč želi naprej. Ne želi biti nedoleten, kot bi rekel Kant, in ne želi ostati tak. Pred njim je zato bodočnost, v kateri ni lahkovernosti in naivnosti, čeprav delujejo v občestvih močne sile, ki ohranjajo pri ljudeh prav to, poleg tega pa še brezbrižnost, nepoučenost ter celo zavestno zavračanje znanosti in predajanje vraževerju.

Imeti bodočnost pred seboj pomeni biti zmožen posvetovati se z razumom, kot bi rekel Spinoza, ter ne dovoliti, da človeka usmerjajo in nadzorujejo avtoritete; tak človek ni avtomat, poln refleksov, s katerimi se avtomatično podreja in se večno prilagaja željam, pričakovanjem in zahtevam drugih ljudi.

Dober državljan zagotovo ni človek, ki bi ga prav močno zanimalo, kaj o njem mislijo drugi in kaj bi utegnili reči.

Toda sam razum vendarle ni dovolj za razvoj dobrega državljana. Potrebno je še nekaj drugega.

To drugo so včasih, na primer v obdobju razsvetljenstva, imenovali moralni instinkt. Povezovali so ga s človekovim odnosom do Boga, vendar danes vemo, da ga je treba razumeti povsem drugače, saj je Bog mrtev, kot je pokazal Nietzsche.

Naj kar takoj položim karte na mizo: dober državljan je subjekt. Ni lepo vzgojena osebnost, ni vsestransko vzgojena in razvita osebnost, ni samoaktualizirani posameznik, tako ljub Maslowu. Kaj to pomeni?

Subjekt, pravi Badiou, je vselej subjekt resnice. Ni subjekt te ali one ideologije, verske sekte, pogleda na svet ali česa podobnega. Razmejitev je popolnoma jasna in je absolutna: subjekt je vselej nujno subjekt, podložnik resnice. Na tem je nekaj absolutnega.

Biti dober državljan zato pomeni biti zavezan resnici in njenemu statusu v družbenem polju. In to nima nobene neposredne zveze z moralnim instinktom.

Človek kot človeška žival se zgolj ohranja pri življenju. Nekaj več hoče šele subjekt in to ne more biti ponavljanje istega, kopičenje istega, vztrajanje pri danem.

To več je možno zaradi človekove zmožnosti za neskončno. Pri tem ne mislim zgolj na to, da lahko misli neskončno, čeprav je končno bitje, in se dokoplje do spoznanj o neskončnih množicah ali spoznanj o neskončnem vesolju, ki je morda samo eno izmed neskončne množice membran, od katerih vsaka predstavlja eno vesolje, temveč mislim še na nekaj drugega, čeprav je že to osupljivo in na meji čudežnega.

Dober državljan je torej končno bitje in subjekt resnice, ki jo konstruira, saj jo je vselej treba konstruirati, kar pa ne pomeni arbitrarnega in svojeglavega izmišljevanja, vendar le v odnosu do neskončnega, ki je realno, kot pravi Badiou v knjigi z naslovom Philosophy and the Idea of Communism (2015). Neskončno je realno in realno je neskončno.

Ko govorimo o več, govorimo o resnici, neskončnosti in realnem. Resnice ne moremo misliti brez obeh drugih konceptov.

Koncepti so pravzaprav štirje: subjekt, resnica, neskončno, realno.

Neskončno je dano, kot je dokazal Spinoza, in vselej že je. Vsak človek je nujno v neskončnem, tudi če o tem ne ve absolutno ničesar.

To v resnici ni mogoče, kajti vsak človek je opremljen z zmožnostjo, da začuti nekaj univerzalnega, večnega, neskončnega v končnem. Tu se zadeva pogosto zaplete, kajti celo človek, ki začuti vse to, lahko vztraja pri končnem in se ne pusti odpreti neskončnemu. Morda ga je strah, morda ga grabi tesnoba, zato se skuša zapreti in zavarovati, čeprav ga neskončno še vedno mika in nagovarja, kot se reče.

Problem je torej končno, problem je človek kot končno bitje, kolikor se ne odpre neskončnemu kot danemu, temveč vztraja pri končnem oziroma partikularnem, kot da je večno.

Dober državljan je za-neskončno, ne za partikularno. Sklicuje se na neskončno, ne na končno, pa če je to še tako privlačno, zanimivo ali modno. Najlepše pa šele sledi.

Dober državljan je kot subjekt resnice zmožen ustvarjati iz neskončnega in v neskončnem končno. To je popolnoma razumljivo in logično. Toda prav subjekt resnice ustvarja končno z univerzalno vrednostjo, kot poudarja Badiou (ibid., str. 23).

Vse to lahko izrečemo oziroma zapišemo še nekoliko drugače: posamezni človek postane subjekt, ko se dotakne neskončnega, ko se odpre neskončnemu, ko preneha biti končno bitje, ko se neha oklepati partikularnega.

Nadaljevanje sledi.

 

 

#Teorija #Besede