V knjigi z naslovom Jesus Calling: Enjoying Peace in His Presence, ki jo je spisala Sarah Young, beremo, kako lahko človek začuti mir ob Jezusu kot odrešeniku, kako veliko upanja in ljubezni je lahko deležen, če se odzove njegovemu klicu. Toda kaj njegov klic v resnici pomeni in k čemu sploh poziva?

Najprej bi se kajpak lahko vprašali, zakaj bi se danes sploh kdo odzval klicu človeka, ki je živel pred dvema tisočletjema, ko so bili ljudje večinoma nepismeni, o realnosti pa niso vedeli tako rekoč ničesar; bili so polni vraževerja, predsodkov in stereotipov, hrane pa so pridelali ravno toliko, da so bili v glavnem lačni.

Vračanje ima smisel samo, če je produktivno, če ne pomeni ponavljanja za nekom. Če se vračamo k Jezusu, to ne pomeni, da hočemo biti pribiti na križ, temveč pomeni, da nas zanima ideja ali zamisel, ki je prevzela tudi njega samega.

O kateri ideji torej govorimo?

Govorimo o tejle ideji: prišel sem, da prinesem meč. Dejstvo je, da so Rimljani križali Jezusa zaradi revolucionarnega upiranja, zaradi katerega si je prislužil politični naziv Kralj Judov. Jezus je bil za Rimljane nedvomno upornik.

Vidimo, kako je vračanje k nečemu ali nekomu, na primer Luthrovo vračanje k Jezusu, radikalno. Vračanje najprej ne pomeni dobesednega vračanja k nečemu, kar je nastalo v preteklosti. K temu se pravzaprav radikalno ne moremo vrniti, ker je že minilo, ker se je spremenilo čisto vse (ljudje, čas, prostor, navade …). Torej se ne moremo vrniti k življenju, kot so ga živeli Jezusovi učenci. To dobesedno ni mogoče, ker bi morali ustvariti novo realnost z vsemi detajli, kar pa je očitno nemogoče. A celo v primeru, ko bi to vendarle naredili, mi sami ne bi bili taki, kot so bili Jezusovi učenci, ker smo preprosto drugačni ljudje, iz drugega časa.

Vračanje pomeni nekaj drugega. Pomeni nekaj univerzalnega, pomeni tole.

Ko se srečujemo s tem, kar je rekel in naredil Jezus, nam srečevanje omogoča videti dlje, kot je videl sam Jezus. Omogoča nam videti in razumeti njegove simptome, simptome njegovih učencev, družbene procese, ki jih sami niso mogli ne videti ne razumeti, saj niso imeli ustrezne razdalje, pa tudi konceptov družbenega življenja niso imeli.

Jezus je danes pomemben za vse ljudi, ne le za kristjane. Pomemben je natanko zato, ker živimo v prelomnih časih, v kakršnih je živel tudi sam. V kratkem se bo tako zgodilo nekaj, zaradi česar svet nikoli ne bo več tak, kakršnega poznamo, pa če nam je to všeč ali ne.

Jezus je bil v svojem času novo v svetu, v katerem se je vera v Boga starega sveta že izčrpala in se je zgolj ponavljala kot stara lajna. Danes je enako.

Jezus je pomenil odprtost sveta, dobesedno utelešal jo je. Ni bil samo odprt, bil je odprtost. Prek njega je bilo mogoče vstopiti v nov svet.

Njegov vstop v nov svet je bil tako radikalen, da so predstavniki katoliške korporacije njegovo revolucionarno radikalnost postopoma spreminjali in ga končno spremenili v to, kar imenuje Reza Aslan pacifistični duhovni voditelj.

Potrebuje današnji svet pacifistične duhovne voditelje ali pač to, kar zaslutimo v naslovu Badioujeve knjige La relation énigmatique entre philosophie et politique? Badiou razmišlja o enigmatičnih razmerjih, o razmerjih torej, ki so skrivnostna, pa tudi nejasna in nerazumljiva, kar pomeni, da zadeva nikakor ni preprosta.

Sova kot simbol modrosti je namreč nočna ptica, kar pomeni, da se prebudi ponoči, ko je dan že minil. Kaj to pomeni danes?

Pomeni, da se najprej nekaj zgodi. Kaj se dogaja danes?

Kapitalizem je zblaznel. Kmalu ga bo konec, ker je postal povsem nor, in uničuje vse okoli sebe. Morali bi ga ustaviti, ker se zbirajo temni oblaki, vendar tega ne znamo, ne moremo ali nočemo. Ustavil se bo sam, ustavile ga bodo podnebne spremembe, svoje pa bomo vendarle prispevali tudi ljudje. Kako?

Odgovor na vprašanje ponuja Jezus oziroma vrnitev k njemu. Možnosti sta namreč zgolj dve. Prva je uničenje, konec kapitalizma in konec civilizacije. Druga je novo rojstvo, renesansa.

Vrnitev k Jezusu pomeni, čisto preprosto, vrnitev k temu, kar je zastopal. Kaj pa je zastopal? Resnico in svobodo. To je nadvse očitno.

Srečanje z Jezusom, odziv na njegov klic je zato srečanje s svobodo in z resnico, je srečanje z lastnim odnosom do svobode in resnice, je srečanje z mehanizmi, s katerimi se v vsakdanjem življenju branimo tako pred svobodo kot pred resnico. Srečanje z Jezusom zato ni tolažba in ni mir, temveč je natanko to, kar je rekel sam Jezus: prišel sem, da razločim, in prišel sem z novo postavo, prišel sem z mečem v roki. Na kratko: Jezus je prišel, da pričuje za novo in prekine s starim.

Srečanje z Jezusom je zato lahko samo odločitev za – novo. Pomeni tudi soočenje z lastno nesvobodo in z dolžnostjo, da smo svobodni. Ko zares dojamemo Jezusa, dojamemo, da smo svobodni, dojamemo, kaj svoboda sploh je.

Natanko za tole gre. Jezus je resnica, toda to ne pomeni, da je Gospodar, ki ve, kaj je treba narediti, da bomo zgradili lepši svet. Jezus ničesar ne ve, ampak saj to sploh ni pomembno. Zastopa nekaj, kar pa je pomembno: samo odprtost in to, kar se zgodi tudi ob koncu analitičnega postopka. Takrat se zgodi, da pacient začuti silo, zaradi katere mora prestopiti prag, ki pomeni sočasno konec analize in njegovo svobodo.

Človek je svoboden šele, ko je v svobodo prisiljen.

Ko pacient začuti silo, se konstituira kot subjekt, ki je svoboden in ve, da je svoboda njegova dolžnost, ki se ji mora podrediti. Kot tak je zmožen za novo in tudi že je novo. V tem ni ničesar pacifističnega, ima pa tudi zelo materialne učinke.