V zadnjih dneh je bila prvovrstna tema v državi odločitev Vrhovnega sodišča, ki je odpravilo znano poročilo Komisije za preprečevanje korupcije iz leta 2013 o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, po objavi katerega sta se poslovila Janez Janša kot predsednik vlade in Zoran Janković  kot predsednik Pozitivne Slovenije.

Za večino Slovenk in Slovencev je bila odločitev Vrhovnega sodišča presenečenje, za par pravnikov, tudi podpisanega, pač ne. Že v strokovnem članku iz leta 2014 sem dokazal vrsto nezakonitosti v omenjenem poročilu in bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo katera od sodnih instanc prišla do enakih ali podobnih zaključkov.

Vrhovno sodišče je v svoji sodbi povedalo predvsem troje: da KPK poročila ni mogla izdati na podlagi določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki jih je navedla kot pravno podlago za svoje ravnanje, da poročila o premoženjskem stanju ne bi smela objaviti in da bi ga morala pred zaključkom poslati v seznanitev obravnavani osebi. Na srečo prejšnje sestave – in ne »senata«, ker tega pojma zakon ne pozna – KPK se sodišče v obravnavo drugih potencialnih nezakonitosti ni spustilo, saj bi potem šlamastika in sramota bili še večji. Sodba je seveda sprožila vrsto reakcij, ki pa so vse, ne glede na to, da gre za pravna vprašanja, bile tudi politično motivirane. Simpatizerji Janše so seveda poudarjali, da mora glavni avtor poročila, to je sedanji minister za pravosodje, odstopiti, Janševi nasprotniki pa so poskušali minimizirati pomen storjenih napak, češ, da gre »zgolj za procesno napako«.

Kdorkoli je v resnici prebral sodbo Vrhovnega sodišča, bo le stežka pristal na tezo, da gre za nepomembne procesne napake – ne samo zaradi tega, ker so bile Janši kršene ustavne pravice, ampak tudi – ali pa še bolj – zaradi tega, ker so napake, ki jih je ugotovilo sodišče, takšne, da se ne bi smele pripetiti niti študentu kakšne pravne fakultete, kaj šele komisiji, v kateri sedita doktorica in magister pravnih znanosti. Zanimivo je, da je Klemenčič ta argument pri obrambi svojega delovanja uporabil tako, da je trdil, da pa res ni moglo biti kaj hudo narobe, če je pri tem sodelovala celo doktorica prava.

Ampak pustimo sedaj politično motivirane debate ob strani, poglejmo si, kako se je razvijala debata o ugotovljenih napakah. V skupni izjavi je prejšnja sestava KPK navedla vrsto prav smešnih argumentov, s katerimi je želela zmanjšati pomen storjenih napak. Navedli so, da so bili oni, torej Klemenčič, Praprotnik in Selinškova, prvi senat komisije, ki je poskušal opraviti svojo dolžnost in nadzirati premoženjsko stanje funkcionarjev in opozoriti na korupcijska tveganja ter da prakse prejšnjih senatov na tem področju ni bilo.  »Sveta trojica« je očitno pozabila, da je KPK delala tudi pred njihovim prihodom in da je postopek nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarjev tekel brez velikih težav – predvsem zaradi tega, ker se je prva sestava KPK ob tem res poskušala držati zakona in ni izdajala populističnih poročil, saj za to ne takrat in ne sedaj ni (bilo) pravne podlage. V celotni zgodovini KPK, torej od leta 2004 do leta 2015, je bilo izdano samo eno takšno poročilo. Če bi že pristali na tezo, da ne Kos in ne Štefanec nista poznala oziroma ne poznata zakona in ga nista uresničevala oziroma ga ne uresničujeta, se samo po sebi ponuja vprašanje, zakaj potem trojka, s katero se je po njihovem lastnem mnenju začelo protikorupcijsko delovanje v Sloveniji, ni ob tem, izrazito spolitiziranem poročilu, izdala še kakšnega podobnega poročila, ampak je ostala zgolj pri tem? Ob vsem tem pa argument, da so bili prvi, niti ne zdrži dejanske presoje, oziroma, povedano bolj po domače: je čisto navadna neresnica. Komisija v prvi sestavi je temeljito preverila premoženjsko stanje vseh slovenskih državnih tožilcev, vseh ministrov v eni od takratnih vlad in vsakega petega poslanca takratnega sklica parlamenta. Seveda pa zaradi svojih ugotovitev tudi ob ugotovljenih kršitvah nismo bombastično sklicevali tiskovnih konferenc, ampak smo z njimi počeli to, kar je od nas – in pozneje tudi od Klemenčičeve ekipe – zahteval zakon: odstopali smo jih pristojnim organom in ne javnosti.

Klemenčič, Praprotnik in Selinškova trdijo tudi to, da so pri pripravi poročila ravnali z vso dolžno skrbnostjo in strokovnostjo ter da niso ravnali samovoljno, arbitrarno, pristransko ali očitno nezakonito, te njihove trditve pa je pozneje povzela tudi stranka SMC in tudi sam predsednik vlade, ko je v Državnem zboru branil svojega ministra. O teh trditvah se da še kako razpravljati. Pravijo, da so delali po najboljših strokovnih močeh in niso storili nobene očitne strokovne napake, če pa človek pogleda, kaj jim očita Vrhovno sodišče in če se vsaj malo spozna na problematiko Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ter na delo KPK, pa se te njihove trditve izkažejo za hudo dvomljive. Poleg napak, ki jim jih očita Vrhovno sodišče, so namreč zagrešili še vrsto drugih, da pa ne bi zašli v pravno teoretiziranje,  je zadevo mogoče povedati tudi dosti bolj praktično:

KPK je imela pri zbiranju in presoji podatkov, ki jih je pozneje objavila v svojem famoznem poročilu, na voljo dva postopka, ki sta v zakonu opredeljena povsem jasno in nista ne prej in ne pozneje povzročala nobenih težav: postopek preverjanja premoženjskega stanja po V. poglavju in postopek ugotavljanja korupcije in korupcijskih tveganj po 13.členu. Če bi KPK res ugotavljala zgolj premoženjsko stanje zavezancev, bi morala postopati po V. poglavju in v tem primeru svojega poročila res ne bi bila dolžna posredovati Janši, vendar ga tudi objaviti ne bi smela. To je reklo tudi Vrhovno sodišče.

KPK pa je v bistvu izvedla postopek po 13.členu, kar dokazuje tudi dejstvo, da je v njem več kot desetkrat uporabila pojme, kot so »korupcijska tveganja«, »tveganja nasprotij interesov« in celo »sumi kaznivih dejanj«. V tem postopku bi zaključno poročilo lahko objavila, seveda pa bi ga pred tem morala poslati tudi Janši.

Največji paradoks je torej, da bi KPK poročilo res lahko mirno objavila, če bi ga naslovila kot »načelno mnenje« ali »ugotovitev komisije o konkretnem primeru« in če bi ga poslala v seznanitev Janši. Spremeniti naslov bi bil najmanjši problem, vsebinsko pa tudi seznanitev Janše za KPK ne bi predstavljala nobenega problema, saj bi ga še vedno lahko objavila v spisani obliki, ob tem pa objavila še Janšev odgovor. Vsebinskih razlogov za to, da je KPK pomešala dva postopka, torej ni bilo, ker bi lahko isto povedala v dokumentu z drugačnim naslovom in malo pozneje. Od kod torej takšna napaka? Kar je KPK s kršitvijo zelo jasnih določil zakona pridobila, je bil čas! Če bi ravnala po postopku, po katerem bi morala, bi poročilo ugledalo luč sveta kakšen mesec dni pozneje in samo v tem je bistvo zadeve. Zakaj pa je bilo za KPK tako pomembno, da poročilo objavi ravno takrat, vedo zgolj Klemenčič, Praprotnik in Selinškova, drugi lahko o tem samo ugibamo.

SMC in Miro Cerar sam sta v obrambi Klemenčiča trdila tudi to, da je do napak prišlo, ker je Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije slab in nedorečen. Že mogoče, a ne v delih, ki so prišli v poštev pri izdaji tega odpravljenega poročila in ki so bili razlog za to, da je Vrhovno sodišče sprejelo takšno sodbo! Ni zakon kriv za to, če ga je prejšnja sestava KPK uporabila tako, kot ga ne bi smela! Namenoma ne pišem, da ga niso uporabili pravilno ali da ga niso razumeli, ker, če niso razumeli tako jasnih določb, kot so tiste v 13. členu in v V. poglavju, potem pač niso pravni strokovnjaki. Je bila pa strategija Klemenčiča in pozneje seveda tudi Cerarja zelo enostavna: za vse, kar se je zgodilo narobe, je kriv nekdo drug: ali slab zakon ali slabo delovanje prejšnje sestave KPK. To je Klemenčičeva mantra že od vsega začetka, sedaj je postala še Cerarjeva. Lep dokaz za to najdemo ob komentarjih k revizijskemu poročilu Računskega sodišča, s katerim je pred leti ugotovilo vrsto nepravilnosti pri delu KPK in ki je bilo zopet omenjeno med razpravo v Državnem zboru: tako kot že ob prejšnjih debatah, je Cerar tudi tokrat ponovil, da večina ugotovljenih nepravilnosti izvira iz delovanja prejšnjega senata in da se je Klemenčič  zelo trudil, da bi jih odpravil. Pravniki običajno sicer niso preveč dobri v matematiki, vendar bosta zelo enostavne podatke razumela tudi Goran in Miro: od 16 nepravilnosti, ki jih je ugotovilo Računsko sodišče, jih je 7 nastalo v času mojega vodenja KPK, 9 pa v času Klemenčiča. Kaj je večina, je torej zelo enostavno izračunati.

Cerar je torej pri povsem politični in nekritični obrambi Klemenčiča v parlamentu izrekel nekaj neresnic, ampak to je njegov problem. Slej ko prej bo ugotovil, da tudi ministrov nima smisla braniti za vsako ceno, vprašanje je le, če takrat ne bo prepozno tudi zanj. Vprašanje pa je tudi, ali in kakšno škodo mu bo pravosodni minister s podobnim razumevanjem in uporabo prava še kdaj povzročil…

Zaradi objektivnosti in njihovega velikega pomena pa je treba podčrtati tudi tiste izjave Klemenčiča in Cerarja, ki so bile pravilne: Vrhovno sodišče se o vsebini poročila ni izreklo, Janez Janša torej res ni pojasnil izvora svojega premoženja. Štefanecu in njegovim pa lahko samo čestitamo ob ponovni uvedbi postopka za rešitev tega vprašanja!

Ali bi zaradi vsega povedanega Klemenčič kot minister moral odstopiti? Dokler mu kdo ne dokaže, da so bile procesne napake, storjene s poročilom, namerne, zagotovo ne - kdor dela, greši, to velja tudi zanj.  Vendar pa je ravno on s svojimi nastopi kot predsednik KPK, pa tudi  kot minister za pravosodje, moralno lestvico za nosilce najpomembnejših funkcij v državi dvignil izredno visoko. Od Gorana Klemenčiča torej nihče nima pravice zahtevati, da odstopi - razen Gorana Klemenčiča samega. S tem bi dokazal, da je mislil resno, ko je govoril, kar je govoril. Njegova odločitev, da ne bo odstopil, pa je že znana in slovenska politika bo očitno še kar nekaj časa čakala na nekoga, ki tisto, kar oznanja, tudi naredi.