Članek
Živi in mrtvi muzeji

Živi in mrtvi muzeji

Objavljeno Mar 02, 2015

Muzeji so pokopališča mrtvih predmetov. Razstavljeni predmeti so iztrgani iz svojega okolja, oropani svoje vloge in ponavadi v razbitinah – kot trupla. Kot na pokopališčih je tudi v muzejih vse lepo in urejeno, ampak pusto in brez radosti. Žive barve so začasno dovoljene le tam, kjer je razstavljeno nekaj novega ali otroškega. Jasno je označeno, kje se sme hoditi in kje ne. Stvari je dovoljeno gledati, ne pa tudi prijemati ali bognedaj premikati. Glasno lahko govorijo le uslužbenci, ki imajo govore; med obiskovalci je zaželjeno šepetanje. Čisti pogreb …


To ne odbija le otrok, ampak vse, ki niso skrajno navdušeni raziskovalci tega, kar ta ali oni muzej ponuja na ogled. Zadeva je mučna tudi za tiste, ki smo skozi odraščanje že uspešno zatrli željo, da bi se zavalili na starinsko posteljo, si nadeli krono, pili iz čaše in poskusili s helebardo razsekati ščit. Razstavnih predmetov oz. črepinj in podatkov o njih je tudi v majhnih muzejih neskončnokrat več, kot jih je človek sposoben vsrkati. Večina jih je nepomembna; za njimi ni zgodbe, ki bi jih naredila zanimive. Tam so zato, ker so jih pač dobili, kupili ali našli na najdišču, ki ga pokriva muzej.

Kopica muzejskih predmetov brez zgodbe ne odtehta enega z zgodbo. To vedo ustvarjalci oddaje Skrivnosti v muzeju. Ti muzejev ne predstavljajo z obiljem krame, ki jo posedujejo, ampak v vsakem izberejo po en predmet. O njem povedo tako zanimivo zgodbo, da človeka zamika obiskati dotični muzej samo zato, da bi predmet iz zgodbe videl v živo. Res so oddajo po združenodržavskih običajih s časom zavzeli predmeti, povezani z zločinci, vesoljci in duhovi, a vsaj prva sezona je za nenasitne radovedneže prava poslastica.

Mnogo let prej so pri nas izdali vodnik po zbirki Narodne galerije – Gal v galeriji iznad tipkovnice Svetlane Makarovič. Za mojo muzejsko izobrazbo je ta knjiga naredila več kot vsi ostali muzejski letaki in katalogi skupaj. Če bi bila skup-zmetanka fotografij muzejske lastnine in podatkov o njej, bi pozabil oboje. Ker mi je namesto podatkov ponudila zgodbo, pa so se mi v spomin vtisnile tako podobe kot zgodba na vekov veke amen.

Muzeji niso le skrajno naporni za možgane, ampak tudi strašno dolgočasni za čute. Izjema je vid, ki je tako obremenjen, da utrujeni obiskovalci na koncu vse tiste koščke vidijo dvojno in se opirajo na vitrine, da se ne bi sesedli. Čeprav skozi okna zamračenih sob vidijo, da je zunaj dan, jih vendarle presune, ko izstopijo in jih obsije sonce, lase pa jim zmrši veter.

Naprednejši muzeji znajo poskrbeti tudi za sluh. Poleg govorečih naprav, ki nadomeščajo kričeče vodiče, na vsake toliko namestijo ekrane, kjer se vrtijo dokumentarci. Še bolj napredni nudijo tudi nekaj malega hrane za tip – kakšen gumb, ob pritisku na katerega se zgodi nekaj vidno-slušnega. Vonj? Pozabite! Okus? Pozabite! Kožna čutila? Pojdite v naravo! Ravnotežje? Ne bodite smešni! …

A muzeji vzpodbujajo k razmišljanju? Ne. Kako naj človek razmišlja, medtem ko ga nekdo vztrajno obstreljuje s podatki. Če že uspe kaj misliti, je to zgolj zlaganje teh podatkov za kasnejšo uporabo. Ker pa so muzejski podatki mnogi in raznoliki, je za njihovo smiselno povezovanje potrebno ogromno znanja, kakršnega nima skoraj nihče od obiskovalcev.

Preostane torej le še čustvovanje: »Glej, kakšno razkošje!« »Si predstavljaš, da bi moral to obleči?« »Kako je to lepo!« … Pa še za to mora človek imeti dovolj zagona. Tega ne moremo pričakovati od učenca, ki se je naposlušal večdnevnega marnjanja učiteljev o lepem vedenju, nato pa je v muzeju te iste učitelje gledal, kako brez zanimanja klepetajo, prekinjajo vodiča z neumnimi vprašanji, da bi izpadli pametni, in se usajajo, če še kdo razen njih pokaže znake življenja. Tudi turistu ga verjetno primanjkuje, potem ko se je 15 ur vozil z busom, se pretlačil skozi 3 svetišča, palačo in galerijo, popil grozljivo drago kavo in vrabcem trgal iz kljunov svoj rogljiček, pred obiskom nakupovalnega središča pa bil prignan še v muzej. Po takšnih izkušnjah je presenetljivo, da muzeje sploh še kdo obiskuje …

Svetu, ki se tako hitro spreminja, je zgodovina nedvomno bolj cokla kot pogonski kolešček. Sploh zgodovina kot ropotarnica letnic, vladarjev, vojn in obdobij s čudnimi imeni, ki na videz nesmiselno prehajajo drugo v drugega. Takšna je zgodovina v šolah in takšna je zgodovina v muzejih. V taki obliki pač ne more biti učiteljica življenja; lahko je kvečjemu učiteljica smrti.

Pa bi lahko bilo drugače? I, seveda bi lahko bilo. Marsikje je tudi že. Obstajajo muzeji na prostem, kjer obrtniki v starinskih oblačilih s starinskimi postopki izdelujejo starinske predmete, ki jih je možno kupiti in uporabiti ali pripravljajo hrano, ki jo je možno poskusiti. Včasih se lahko v izdelavi ali uporabi predmetov preizkusijo tudi obiskovalci.

Naslednji korak je, da v ustrezna oblačila vtakneš tudi obiskovalce, jih seznaniš z njihovimi 'dolžnostmi' in jim naložiš delo. Za nagrado lahko uporabljajo stavbe, predmete in pohištvo, ki so enaki izvirnim. Tistih skrajno neudobnih stolov jim torej ni treba le gledati izza vrvne ograje, ampak lahko na njih v skrajno neudobnih izvirnih položajih tudi sedijo.

Naslednji korak je, da to traja več dni. V tem primeru obiskovalci muzeja postanejo zgodovinske osebe, polno zaživijo v določenem časovno in prostorsko zamejenem mehurčku zgodovine in ga soustvarjajo.

Tega so se pred leti poklicno lotili trije britanski pretekloslovci, ki so odtlej odživeli po eno leto na drugosvetovnovojnski, edvardijanski, tudorski in viktorijanski kmetiji, leto pa so posvetili tudi živemu proučevanju viktorijanske lekarne. V svoje delo so vključili strokovnjake vseh vrst, pa tudi okoliške prebivalce, sorodnike in prijatelje. Niso le zapravljali, ampak tudi služili. Ne le z dokumentarci, predavanji in predstavitvami ter z vstopninami obiskovalcev, ki še vedno trumoma derejo preživljat dneve v muzejske kmetije, kjer so nekoč živeli. Dobro so služili tudi s prodajo svojih pridelkov. Danes ti trije učenjaki niso le izjemni strokovnjaki za britansko zgodovino, ampak so britanska zgodovina na šestih nogah, s katero se je možno pogovarjati in ti lahko iz treh prvih rok pove, kako se je živelo na angleškem podeželju v različnih obdobjih.

Časovnega stroja še nismo izumili in ga v doglednem času najbrž tudi ne bomo. A to nam ne zapira možnosti, da doživimo preteklost. Bi želeli na poti čez Pohorje preživeti noč kot vojak Pohorskega bataljona? Ali pred skokom na Kriško goro pojesti malico z rokovnjači? Pasti ovce z bratranci in sestričnami Petra Klepca? Jesti in spati v gradu kot Erazem Predjamski? Loviti ribe v mostiščarski vasi na Ljubljanskem barju? Preživeti delovne počitnice na kmetiji iz časov Veronike Deseniške? Se s flosom spustiti po Dravi? Dati skozi trening za rimskega legionarja v čisto pravem garnizonu? Zadremati na krušni peči stare kmetije na Goričkem? …

Slovenska zgodovina nam je (skupaj z evropsko, ee, svetovno) šla skozi eno uho noter in skozi drugega ven. Na poti je povzročila takšno razdejanje, da se večina ljudi naježi, če jo le omeniš. Toda zgodovina ne rabi biti muka. Lahko je igra, pustolovščina, izkušnja … Ne rabi nam krasti časa. Lahko nam ga zapolni in izpolni …

Lahko spet najdemo stik z njo – če hočemo. Seveda pa morajo hoteti tudi zgodovinarji in izkopaninoslovci. Dokler bodo zadovoljni s tem, kar nudijo, bomo mi nezadovoljni in nam bo za njihovo ponudbo dol viselo.

A dokler se bomo izogibali preteklosti, ne bomo imeli prihodnosti. Le če bomo vedeli, kdo smo bili, se lahko odločimo, kdo hočemo biti. In svetilko nam lahko za začetek držijo muzeji …

#Kolumne #Gregor-hrovatin