Članek
Oblast, last in slast 3. del

Oblast, last in slast 3. del

Objavljeno Dec 18, 2014

Neopredmetena lastnina

Neopredmetena lastnina se je v človeški zgodovini prvič verjetno pojavila kot posojilo še pred  začetkom civilizacije. Slovenska beseda rovaš označuje palico z zarezami, ki pomenijo višino dolga. To palico z zarezami sta dolžnik in upnik razklala na pol. Vsak je vzel eno polovico in tako sta označila dolžniško razmerje. Terjatev, ki jo označuje rovaš je bila primitivna oblika neopredmetenega premoženja. V teku razvoja civilizacije se je pojem neopredmetenega premoženja oziroma neopredmetene lastnine razbohotil v mnogotere oblike kot so znesek na bančnem računu, delnica ali obveznica, patent, copyright, itd.  Najnovejša oblika neopredmetene lastnine so podatki oziroma bolje rečeno baze podatkov, na primer o kupnih navadah določene populacije ipd.


Ob tem je pomembno razumeti, da se pojem neopredmetene lastnine v detajlih sicer bistveno razlikuje od pojma neopredmetenega narodnega bogastva kakor ga definira metoda Svetovne banke. Terjatve med fizičnimi in pravnimi osebami znotraj države in med temi terjatvami tudi sredstva na bančnem računu, ki sicer predstavljajo neopredmeteno lastnino posameznika, na nivoju države ne predstavljajo nobenega bogastva, saj predstavljajo pozitivni del dolžniško-upniških razmerij in se zato izravnajo z obveznostmi oziroma dolgovi. Čeprav se torej dolžniško-upniška razmerja pri izračunu neopredmetenega bogastva naroda direktno ne upoštevajo, ker se izravnajo, pa je ravno upoštevanje (spoštovanje), torej ne-izravnava, dolžniško upniških razmerij, ena izmed ključnih postavk pravne države in se torej indirektno še kako kaže na vrednosti neopredmetenega bogastva naroda. Skratka, čeprav pojma neopredmetene lastnine in neopredmetenega bogastva nimata direktne računske povezave, pa sta vzročno proporcionalno tesno povezana. 

Prav tako se v neopredmeteno narodno bogastvo ne štejejo delnice oziroma kapital ali računovodsko rečeno pasiva, ker metoda Svetovne banke upošteva vrednost aktive, torej osnovna sredstva, material, in podobno.

Ekskluzivno razpolaganje nad opredmeteno lastnino, ki je bilo in še vedno je zgodovinsko nujno za nadzor posameznikov in skupnosti nad svojo okolico, v primeru neopredmetene lastnine dobi popolnoma drugačno, skoraj obratno perspektivo. Pri neopredmeteni lastnini je ekskluzivnost uporabe v smislu nevmešavanja drugih popolnoma kontraproduktivna.  Če mi na primer na podlagi lastništva delnic predsednik delniške skupščine ne dovoli glasovanja ali pa mi noče izplačati dividend, je moja delnica popolnoma brez vrednosti. Če hočem, da imajo delnice vrednost, potrebujem zapovedano sodelovanje odgovornih oseb. Čisto sam si s to delnico ne morem pomagati prav nič. Neopredmetena lastnina je, v primeri z opredmeteno lastnino, še za razred bolj odvisna od zavesti drugih. Za obstoj opredmetene lastnino zadošča zadržanje drugih, na primer tako, da se ne dotikajo tujih stvari. Pri neopredmeteni lastnini je potrebno aktivno sodelovanje drugih, da sam lahko uveljavljam koristi ali kako drugače uporabljam svoje neopredmeteno premoženje. Skratka, za ekskluzivne koristi potrebujem inkluzivno okolje, kar je neke vrste kontradikcija sama na sebi. Podobno to protislovje pride do veljave v primeru patentne zaščite. Če namreč določenega patenta nihče ne uporablja je brez vrednosti tudi za izumitelja.

Neopredmeteni del lastnine za posameznika ni samo blagoslov.  Dolžniško-upniški odnosi, ki jih s priznavanjem neopredmetene lastnine po potrebi s svojo represijo uveljavlja država pomenijo za lastnika, da se njegovo razpolaganje z neko posestjo lahko omeji ali celo ukine. Dolžniško-upniške in druge relacije, ki predstavljajo neopredmeteno lastnino se vzpostavljajo z različnimi dokumenti, na primer pogodbami, ki lahko omejujejo, pogojujejo ali zmanjšujejo razpolagalne pravice. V najširšem smislu je lastnina torej samo saldo vseh relacij, ki se nanašajo nanjo. Na primer, če se želi edini lastnik d.o.o.ja - tovarne upokojiti in bi želel podjetje prodati,  merilo cene ni velikost hale in vrednost strojev v njej, temveč je vrednost praviloma zapisana v knjigah podjetja in ta vrednost je lahko mnogokrat večja od vrednosti hale in strojev ali pa je nič in manjša od nič, kar pomeni, da lastnik podjetja ne more prodati oziroma zanj praviloma ne bo iztržil nič. Če je na primer lastnik preveč zaupal računovodji in mu je računovodja  brez njegove vednosti nakazoval znesek po znesek na svoj račun v tujini kot plačilo za fiktivne storitve, bo ob poskusu prodaje zelo presenečen. V nasprotju s primitivno posestjo, lastnina lahko preide v roke drugega na mnogo načinov, brez uporabe grožnje ali sile in proti volji prvotnega lastnika. V primeru neopredmetene lastnine ta preide iz rok enega v roke drugega po avtomatizmu, ki ga vzpostavlja vladavina prava, brez potrebe po kakršnikoli prisili, četudi bi se originalni lastnike temu hotel upreti. Na zahtevo sodišča vam bo banka blokirala račun ali sredstva na tem računu preknjižila v korist tretje osebe. Ničesar ne morete storiti. Tudi, če tožite na sodišču, sredstev ne boste mogli koristiti vsaj do konca  trajanja sodnega postopka. Drugače je v primeru opredmetene lastnine, kjer je v primeru nestrinjanja potreba represija.  Na primer, v primeru nasprotovanja lastnikov izselitvi iz že prodane kmetije, lahko šele po precej dolgotrajnem sodnem postopku in pravnomočni sodni odločbi to izselitev s potrebno silo izvede država.

Zakonodaja  in sodna praksa v razvitem svetu posamezniku vsekakor zagotavljata pravico, da za njega država izterja dolgove od njegovega dolžnika, kajti terjatev je ena od osnovnih oblik neopredmetene lastnine.  V praksi je postopek izterjave doga v primerih ko dolžnik noče ali ne more plačati jasen in v končni konsekvenci pomeni zaplembo premičnega ali nepremičnega premoženja, po potrebi tudi ob asistenci  policije. Mnogokrat to pomeni tudi izselitev družine dolžnika iz stanovanja ali hiše. Nelagodje, ki ga je ob takih dogodkih čutiti tudi na strani oblasti, izhaja iz kolizije pravnih principov na katerih izselitev temelji. Na eni strani imamo nedotakljivost stanovanja (12. člen Listine ZN o človekovih pravicah) in socialne pravice (22. člen). Na drugi strani imamo pravico do lastnine (17. člen). Pravna teorija nam v primeru kolizije ne nudi jasnega recepta kako ravnati. Rešitev je v takih primerih politična, odvisna od razmerij moči v družbi. Za enkrat še vedno prevladuje prepričanje, da bi opustitev sankcij za izogibanje pogodbenim in drugačnim obveznostim ali za nespoštovanje uzakonjenih družbenih zapovedi zelo hitro povzročilo gospodarski kolaps in kaos.

Dandanes pri posameznikih opredmetena lastnina predstavlja samo del njihovega celotnega bogastva, če sploh kaj. Nekateri imajo sicer premoženje naloženo še v vrednostnih papirjih ali sredstva na računih bank, mnogi imajo vse kar posedujejo v najemu, leasnigu ali pod hipoteko.  Tudi premoženje gospodarskih družb lahko delimo na opredmeteno, kot so na primer zemljišča, zgradbe, naprave, stroji in neopredmeteno kot so na primer terjatve (neplačani računi, dana posojila, denar na računih bank), intelektualna lastnina, ipd. Za krajo neopredmetenega premoženja nasilje ni potrebno, je pa izplen praviloma mnogo večji. Sredstva, ki so jih z goljufijami pridobili različni tajkuni in drugi mački za več magnitud presegajo vrednost najbolj spektakularnega vseh ropov - ropa poštnega vlaka v Angliji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja katerem je bilo ukradeno cca. 50 mio funtov. 

Priznavanje neopredmetene lastnine primitivno razumevanje lastnine iz trdnjave spreminja v ladjo. Trdnjava, kjer so razmerja vidna in jasna posamezniku že na prvi pogled, kot to velja za vso opredmeteno lastnino se z vpeljavo neopredmetene lastnine spremeni v ladjo, ki ima logično del trupa potopljen pod vodo, zakrit pogledu kapitana. V ta podvodni del ob najmanjši nepozornosti kapitana vsak lahko zavrta kako luknjo. Na primer, podpišete pogodbo a ne preberete drobnega tiska v njej in že ob majhni napaki v svojem ravnanju ste dolžni plačati neproporcionalno velike odškodnine.  Za posameznika, kot tudi za skupnost je nadzor nad neopredmeteno v primerjavi z opredmeteno lastnino mnogo težji. Precej bolj zahtevno je neopredmeteno lastnino obvarovati pred krajo. V dobi interneta to vprašanje postaja še bolj pereče. Polna podpora inštitucij oblasti je nujna. Tudi v Sloveniji je država za podporo neopredmetene lastnine morala na novo vzpostaviti številne nadzorne mehanizme, na primer urad za trg in vrednostne papirje, urad za varstvo konkurence, KPK, NPU, posebna tožilska skupina in še bi lahko naštevali. Ne navsezadnje inštitucije informacijske pooblaščenke skrbi za to, da naši podatki ne bi postali tuje neopredmeteno premoženje. Nobena od teh inštitucij ne preganja morilcev, vlomilcev, tatov avtomobilov ali žeparjev. Vse se ukvarjajo z zaščito neopredmetenega premoženja predvsem v lasti države, pa tudi malih delničarjev in privatnih lastnikov na splošno. V ZDA ima država še celo vrsto dodatnih mehanizmov in agencij, ki se trudijo zaščititi v prvi vrsti neopredmeteno lastnino. A kljub vsemu temu trudu vedno znova na plan izbruhnejo afere, ki razkrijejo neko novo vrsto goljufije. Vse kar lahko naredi država je, da sprejme ustrezne spremembe zakonodaje in upa, da drži ravnotežje z obsegom goljufij. Za produktivno funkcioniranje neopredmetene lastnine je zavest splošnega priznavanja lastnine vsaj toliko  pomembna kot represija.

 

Anomalije sprege države in gospodarskih družb

Vsi goljufi skupaj našemu premoženju ne morejo narediti niti trohice toliko škode, kot jo s svojim ravnanjem povzroča država sama. Čeprav trenutne razmere v Sloveniji kažejo, da bo državi uspelo pozapreti vse največje tajkune, pa bo iz vse te gonje na koncu pricurljalo bore malo sredstev.  Večina sredstev sploh ni pripadala dotičnim posameznikom saj so si jih izposodili iz bank, če jim je kaj uspelo izcediti iz teh operacij pa so že uspešno poskrili na račune v tujini. A ta gonja v Sloveniji in tudi v ZDA je specifična, dotični posamezniki so grešni kozli, ki bodo omogočili prikritje dejstva, da je država in vse njene inštitucije popolnoma nezmožna zajeziti vseobsežno goljufijo belih ovratnikov.

Ekonomska dejstva kažejo na to, da se na zahodu razlike v bogastvu enormno povečujejo, čeprav gospodarstvo stagnira. To je v svoji popularni knjigi Kapital v 21. stoletju aktualiziral Thomas Piketty. Tudi sam ne pristajam na Marxovo delovno teorijo vrednosti in njegovo tezo, da prav vsa presežna vrednost pripada samo delavcem in tudi ne pristajam na neo-liberalistično podporo neobrzdanemu bogatenju bogatih, ki ga ne spremlja rast splošne blaginje. Če povzamem Piketty-a,  statistično izmerjeno povečevanje razlik med bogatimi na eni strani srednjim slojem na drugi strani, če revnih tukaj sploh ne štejemo, ob hkratni skoraj ničelni gospodarski rasti je težko prikazati drugače kot oderuštvo. Bogati, kot sloj prebivalstva namreč ogromno trošijo, delajo zelo malo in poberejo vso presežno vrednost. A ta kraja bogatih je legalna, še huje, podprta je z vsemi instrumenti države. Kar Piketyy hote ali nehote spregleda je dejstvo, da je ta kraja v današnji meri in obsegu sploh edino mogoča samo z vso podporo represivnega aparata inštitucij v okviru pravne države. V nadaljevanju bom prikazal, da je ta kraja večjega dela srednjega sloja in revnih s strani bogatih utemeljena na šestih stebrih. Prvi steber te kraje je že omenjena izguba pravičnega dostopa do naravnih virov in s tem povezano šibka pozicija pri dosegi družbenega dogovora o delitvi presežne vrednosti. Ostalih pet stebrov pa je zajetih v sledečih pojmih: denar, poslovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti, monopolizacija trga, sprejemanje mednarodnih obveznosti in fiktivna pravna oseba.

 

Anomalije sprege: denar  in izvedeni finančnimi instrumenti

Kraja bogatih revnim je podprta z  monopolno pravico bank, da ustvarjajo denar iz nič in zanj zaračunavajo realne obresti. Zaradi natančnosti moram zapisati, da se ta zmožnost zaračunavanja neto obresti za knjižni denar, ki ne izhaja iz varčevanja, povečuje z velikostjo banke oziroma njeno prepletenostjo s centri moči na nivoju večjih držav in po uvedbi Eura tudi EU. Za neko majhno, lokalno banko ta zmožnost pravzaprav ne velja v posebno veliki meri.  A morda še bolj kot z obrestmi za denar, ki sploh ni kapital, saj ne izhaja iz varčevanja, nas banke, tudi lokalne posredno skubijo z rizičnim poslovanjem oziroma prikrivanjem izpostavljenosti kot se to imenuje v bančni terminologiji. V primeru uspešnih naložb dobički izginejo v privatnih žepih, v primeru izgub pa le te končajo na bremenih davkoplačevalcev.

Država se sicer kaže kot zaščitnik našega neopredmetenega premoženja, na primer ko poskrbi vsaj za izplačila vlog manjših varčevalcev, četudi zaradi izgub pošlje banko v stečaj, ali pa na primer, ko izterja tantieme od radijskih postaj in jih preko SAZAS distribuira založbam ali avtorjem. Nivo zaščite neopredmetenega premoženja, ki ga lahko izvaja država pada z rastjo kompleksnosti tega premoženja. Bančne vloge so osnovna oblika neopredmetenega premoženja in njihova zaščita se ne zdi posebno zahtevna. A niti pri tej obliki lastnine ne smemo pozabiti, da se vse večji del bančnih stroškov nanaša na zaščito podatkov pred vdori. Pri delnicah je zaščita težja. Država sicer preganja trgovanje posameznikov, ki imajo dostop do notranjih informacij, preganja  managerje in člane nadzornih in upravnih svetov v primerih oškodovanja malih delničarjev, toda bogatenje managerskega klana dokazuje, da se tovrstne mahinacije v povprečju zelo splačajo, saj je njihovo dokazovanje izredno zahtevno. A morda največji problem predstavlja tretja oblika neopredmetenega premoženja, torej izvedeni finančni inštrumenti (ang.derivatives) ki niso nič drugega kot pogodbene stave na osnovi vrednosti surovin, delnic ali celo drugih izvedenih finančnih inštrumentov. Slednje je Warren Buffet, človek, ki upravlja z enim največjih premoženj na svetu, označil za finančno orožje množičnega uničevanja. Čeprav izhajajo in so originalno mišljeni kot instrumenti stabilizacije trga, kar na mikroekonomskem nivoju morda še vedno so, pa na nivoju soodvisnega mednarodnega finančnega trga v današnjih oblikah izvedeni finančni inštrumenti predstavljajo grožnjo skoraj neobvladljive nestabilnosti, ki ima lahko za posledice zaporedne bankrote največjih finančnih inštitucij. Tega si nobena država ne more privoščiti in zato mora ob pojavih nestabilnosti intervenirati z denarjem davkoplačevalcev.

 

Anomalije sprege : monopolizacija trga  in mednarodni sporazumi

Ena izmed temeljnih značilnosti sodobne oblike kapitalizma je obstoj in skoraj nebrzdana rast mednarodnih  (multinacionalnih) korporacij. Na eni strani bogastvo tem korporacijam omogoča investicije v razvojne projekte kakršnih si niti najrazvitejše države ne morejo privoščiti. Bodisi za te namene vlade ne zmorejo zbrati dovolj davkov ali pa so projekti, ki jih vodi država na preveč slabem glasu zaradi zdrsov v preteklosti in zato politično nesprejemljivi. Računalništvo, informatika in telekomunikacije so dobile sedanji razmah ter ekonomski in družbeni pomen šele, ko so znanstveni dosežki iz vladnih razvojni projektov in vojaških sfer dosegli privatni sektor. V razvoj novih zdravil se vlade vtikajo še manj, a dosežki farmacevtskih korporacij so za mnoge bolnike odrešujoči. Žal ima rast multinacionalnih korporacij tudi zelo temne plati. Pri tem izpostavljam tri največje anomalije in sicer uničevanje konkurence, izogibanje davkom ter nesorazmeren vpliv na odločitve parlamenta in vlade. Prva anomalija v poslovanju multinacionalnih korporacij je škodljivo uničevanje konkurence. Neizmerno bogastvo velikim korporacijam omogoča, da pokupijo vso manjšo konkurenco v najugodnejšem trenutku. Ko spoznajo, da ima mali konkurent izdelek ali storitev s katero  bo osvojil tržišče, lastnikom malega konkurenta dajo ponudbo, ki je ti ne morejo zavrniti. Dandanes znašajo vrednosti nakupov t.i. start-upov tudi več 10 mio dolarjev. Države imajo sicer agencije in urade za varstvo konkurence, vendar le ti, zaradi nacionalnega interesa, ob takih nakupih pogosto mižijo na obe očesi in to ne samo v Sloveniji. Podobno te agencije ščitijo nacionalni interes tudi pri prevzemih, kjer večja korporacija pogoltne manjšo. Logika vsake vlade je namreč sledeča: zamižimo pri uničevanju domače konkurence s strani domače korporacije, saj bo slednja zato toliko močnejša na globalnem trgu.

Agencije za varstvo konkurence so dolžne tudi preprečevati kartelne dogovore. Žal imajo realno gledano zelo omejene možnosti. Njihov obstoj in delovanje je vsaj toliko, kot je namenjen preprečevanju kartelnega dogovarjanja, namenjen pomiritvi javnosti. Dobrega kartelnega dogovora, ki ga skleneta direktorja dveh konkurenčnih družb pri igranju golfa praktično ni možno dokazati. Agencija za varstvo konkurence lahko dokaže samo neumne kartelne dogovore, na primer tam kjer konkurenčne družbe na isti dan dvignejo cene za enak odstotek in podobno. Skratka, uspešne obsodbe in izrečene kazni so v najboljšem primeru samo vrh ledene gore. Glavnina kartelnega dogovarjanja ostaja nekaznovanega in zvišuje dobičke korporacij, ter preko njih prihodke lastnikov kapitala na račun ostalega dela prebivalstva. V polpretekli dobi, ko so še obstajale carinske in drugačne pregrade, so imele delavske vlade, kadar so prišle na oblast, vsaj v razvitih državah zahoda možnost, da so bolj privile davčni vijak  in s povečanjem socialnih transferjev nekako kompenzirale uničevanje konkurence in pretirane dobičke prerazdelile med vse prebivalstvo.  Dandanes tega ne morejo več storiti.  Mednarodne korporacije so zaradi globalizacije zmožne pretakati dobičke med svojimi podružnicami na način, ki te dobičke koncentrira v državi, kjer plačajo najnižje davke. Tako tudi delujejo in povečujejo svojo vrednost ter višine lastniških dividend. Tudi, če bi vlada imela voljo, proces prenosa dobičkov zelo težko uspešno regulira zaradi vse bolj neopredmetene narave premoženja. Korporacija ima namreč popolnoma proste roke pri določanju internih (transfernih) cen in pri tem jim je zaradi narave stroškov, kjer je vse večja teža na znanju, zelo težko dokazati davčno izogibanje. Ob tem ne gre pozabiti prekomernega vpliva korporacij na politično odločanje. V razmerah parlamentarne demokracije nakopičeno bogastvo omogoča premožnim uspešno lobiranje, ki ni nič drugega kot legalna oblika korupcije. Posledica lobiranja so spretne prilagoditve zakonodaje ter odločitve izvršne veje oblasti v interesu bogatih na račun ostalih. Torej, četudi obstajajo teoretične možnosti zakonskega uravnavanja vsaj enega dela anomalij, ki izhajajo iz uničevanja konkurence ter pretakanja dobičkov, jih parlamenti in vlade po zaslugi uspešnega lobiranja nikoli ne bodo do konca izkoristili. Pri tem jim služi EU kot odlična transmisija, ki favorizira interese multinacionalnih korporacij v škodo lokalnih na katere imajo vlade posameznih držav še kaj vpliva. A zdi se, da jim tudi to še ni zadosti. Da bi ugasnili še zadnjo trohico upanja, so se lotili še demontaže nacionalnih držav preko mednarodnih sporazumov. Preteča nevarnost izhaja iz sporazumov o prosti trgovini o katerih se na tajnih pogajanjih dogovarjajo EU in ZDA in Kanada. Ti sporazumi predvidevajo, da bodo korporacije lahko na posebnem arbitražnem razsodišču tožile posamezno državo zaradi sprejete zakonodaje ali celo preprečile sprejetje posameznih zakonov. Ta grozeča možnost pomeni, da posamezna država podpiše tako rekoč bianco menico na lastnino svojih državljanov, saj je obseg odgovornosti države v primeru poraza na tem famoznem arbitražnem razsodišču nepredvidljiv.

 

Anomalije sprege: fiktivna pravna oseba

Ena izmed gospodarsko pomembnejših inovacij v razvoju lastnine je korporativno pravo. Temelji na dveh stebrih. Prvi steber korporativnega prava je  pojem pravne osebe, ki smiselno povzema pravice in dolžnosti fizične osebe oziroma državljana  in v primeru pravne osebe pomeni: pravico do lastnine, pravico do sklepanja pogodb in prevzemanja obveznosti, pravico in dolžnost tožiti in biti tožen,  pravico najemanja agentov (zaposlovanja) in pravico sprejemanja internih pravil (samouprave). Poleg tega ima vsaj eno lastnost, ki zagotovo odstopa od lastnosti nas fizičnih oseb in sicer trajno nasledstvo. Obstoje pravne osebe ne preneha ob smrti katerega od članov.

Korporativne pravice so poznali že v antični Rimski državi. V času Justinjana je rimsko pravo poznalo sledeča korporativna telesa: universitas, corpus ali collegium. Kot taka so se takrat pravno obravnavala mesta in sama rimska država (populus Romanus). V novem veku pripisujejo uvedbo generičnega pojma pravne osebe (persona ficta) papežu Inocencu IV. Ta je papeževal sredi 13. stoletja in je konstrukt fiktivne pravne osebe uporabil zato, da je opravičil pogosto obsežno lastnino samostanov. Menihi sami lastnine namreč niso smeli imeti, ker so bili zavezani uboštvu. Na Zahodni polobli je bila domnevno prva trgovska korporacija rudniška skupnost Stora Kopparberg iz Faluna na Švedskem, ustanovljena z dekretom kralja Magnusa Erikssona leta 1347. Večji razmah gospodarskih družb je sledil v 16. stoletju in na začetku 17. stoletja v Angliji in na Nizozemskem. V tem obdobju je nova  gospodarska družba lahko nastala samo na podlagi kraljeve listine. Najbolj poznani družbi iz tistega časa sta bili medsebojno konkurenčni britanska in nizozemska Vzhodnoindijska družba.

Drug steber korporativnega prava je pojem kapitala razdeljenega na delnice. Medtem, ko pojem pravne osebe uvaja lastnino kot objekt pravne osebe, pa v nasprotni smeri, pojem kapitala uvaja pravno osebo kot objekt lastnine delničarjev oziroma lastnikov delnic.  Navadne delnice so trgovsko blago, ki se mu cena spreminja glede na ponudbo in povpraševanje. Slednje omogoča špekulacije in posledično napihovanje cen, ki jim običajno sledi nenaden padec kar se imenuje pok balona.  Tak pok se je prvič zgodil britanski družbi South Sea Company leta 1720  in škandal povezan s tem pokom je bil vzrok velikega upada gospodarskega interesa za korporacije in njihovega pomena. Britanski parlament je takrat z zakonom prepovedal ustanavljanje novih korporacij. Ta prepoved je trajala do leta 1825.

Večina sodelovanja v gospodarskih dejavnostih  v času, ko oblast pojma fiktivne pravne osebe še ni poznala ali ni hotela priznavati je potekala na osnovi partnerstva. Partnerstvo je osnovano na pogodbenem odnosu partnerjev, ki  v primeru sodnih sporov odgovarjajo z vsem svojim imetjem. Vendar je gospodarski potencial partnerstva v primeri z gospodarsko družbo - korporacijo mnogo manjši.

Gospodarski potencial inkorporiranja je bil ob zagonu industrijske revolucije tako velik in posledično pritisk na britanski parlament tako močan, da so v Velik Britaniji v prvi polovici 19. stoletja sprejeli zakonske podlage, ki so omogočile ustanavljanje gospodarskih družb brez kraljevega dekreta zgolj na osnovi vpisa v sodni register. A so sočasno s tem, zaradi slabega slovesa delniških družb in velikega števila z njimi povezanih škandalov, uzakonili obsežno regulativo delniških družb.

Dandanes, po skoraj 200 letih od začetka ponovnega vzpona gospodarskih družb, situacija povezana z njihovo odgovornostjo ne kaže bistveno boljše slike. Na eni strani je potreba in želja ljudi, malih delničarjev in večjih gospodarskih ali drugačnih družb in združb, da medsebojno sodelujejo v gospodarski dejavnosti tako, da združijo svoja razpoložljiva sredstva v projektih in podjetjih, ki presegajo zmožnosti vsakega deležnika posamično. Na drugi strani je perverzna želja nekaterih posameznikov in organiziranih klik, da izkoristijo družbo - pravno osebo pod njihovo kontrolo, kot trojanskega konja in grešnega kozla obenem. Ustanovijo ali reorganizirajo pravno osebo, ki najprej privabi  vlagatelje, zaposlene, dobavitelje, stranke in potem, ko pokvarjenci iz te pravne osebe na različne načine izčrpajo pridobljena sredstva, namesto njih prevzame tudi vso odgovornost.

Sama pravna znanost na dilemo obsega odgovornosti pravne osebe vis a vis njenih lastnikov nima jasnega odgovora, temveč se zanaša na sodno prakso, ki v obravnavo fiktivne pravne osebe vnaša nove in nove izjeme. To sicer post festum rešuje posamičen primer a gledano filozofsko in z vidika zdrave pameti uvaja v razumevanje pojma fiktivne pravne osebe samo več zmede.

Enako dvoumne odgovore nam pravna znanost ponuja glede pravnega temelja korporacije. Osnovna civilizacijska norma je, da država vsakemu posamezniku zagotavlja nedotakljivost posesti in razumno svobodo gibanja ne glede na to ali je dotični posameznik vdan pripadnik neke skupnosti ali ne, vse dokler ne krši teh istih pravic nedotakljivosti posesti in razumne svobode gibanja ostalih. Posameznik je torej osnovni prejemnik pravic, ki jih zagotavlja država. Logično se zdi, da lahko država zagotovi te iste pravice ustrezno organizirani skupini posameznikov v paketu, torej jim na primer na zahtevo prizna nedotakljivost pri bivanju na določeni skupni posesti, namesto, da bi to storila vsakemu posebej. Vendar gospodarska družba ni partnerstvo oziroma skupnost posameznikov, ki polno odgovarjajo za svoja dejanja z vsem svojim premoženjem. Pravna stroka ne zna dobro pojasniti na kakšni osnovi naj bi država zagotovila nedotakljivost posesti in sploh obstoj neki gospodarski družbi?  Gospodarska družba je pravno ločena od lastnikov. Posameznik ima lahko deleže v mnogih gospodarskih družbah. Zakaj naj bi država favorizirala bogate, saj jim na ta način posredno dodeljuje precej več pravic kot revnim, ki nimajo lastništva v gospodarskih družbah.  Ali so plačani davki gospodarske družbe zadostno opravičilo za take vrste storitve? Glavnina davkov je proporcionalna dobičkom. A današnje multinacionalne družbe pretakajo dobičke iz države v državo in posamezne država lahko pri tem odnese zelo kratek konec. Kaj pa delovna mesta in s tem povezane plače in prispevki? Morda, vendar so potem zaposleni v takih družbah lahko favorizirani napram tistim, ki jim država dodeljuje pravice samo direktno kot državljanom. Kaj bi se na primer zgodilo, če bi kaka družba v tuji lasti onesnažila okolje. Bi škodo povrnili tudi zaposleni, ki so leta prejemali nadpovprečne plače in zato molčali o pomanjkljivostih? Na tem mestu moram omeniti še eno pomanjkljivost gospodarskih družb, namreč ne-transparentnost lastništva. Slednja omogoča sistemsko korupcijo na najvišjem nivoju, saj prikrije denarne tokove, ki povezujejo deležnike gospodarske družbe in politično elito.

Skratka, obstoja fiktivne pravne osebe pravniki ne znajo dobro pojasniti, z zagotavljanjem družbene koristnosti njihovega delovanja pa imajo stalno težave tudi ekonomisti.

 

#Kolumne #Samo-kavcic