Delavci kot psi
Čisto naključje je, da mi je včeraj, v času pogajanj med sindikati in vlado, mlajši kolega poslal članek, ki govori o delavcih, s katerimi naj bi delodajalci, kot jih ljubkovalno imenujejo v kapitalizmu s prijaznim obrazom, ki temelji na brezmejnem izkoriščanju delavcev, ravnali, kot da so psi. Članek je strokovno dobro utemeljen, zato si ga velja ogledati, na tem kraju pa ga želim tudi komentirati, saj si komentar zasluži. Kapitalisti naj bi torej ravnali z delavci, kot ravnajo lastniki psov s svojimi ljubljenci. Poglejmo, kam nas pripelje razmislek o tej zanimivi zamisli.
Izjava, da je čisto v redu, če delodajalci najemajo delavce kot mezdno delovno silo in ravnajo z njimi kot s psi, je povsem na mestu, in jo je treba podpreti z vsemi štirimi. Saj tudi navadni ljudje velikokrat rečejo, da je pes človekov najboljši prijatelj, v to pa so zelo in celo trmasto prepričani. Razmislimo, saj imamo možgane, ki so odlična evolucijska pridobitev za tako dejavnost.
Če je torej pes človekov najboljši prijatelj, ni nobenega, ki bi bil boljši. To je zelo logično in je zato tudi nesporno. Logično je tudi, da so drugi ljudje manj dobri človekovi prijatelji kakor psi. Lahko sicer so prijatelji, toda nikoli ne morejo doseči psov, ki so pač najboljši.
Pes je kajpak žival, ki ima precej majhne možgane v primerjavi s človeškimi, zato so tudi njihove kognitivne kapacitete precej skromne, če jih primerjamo s človeškimi. Toda to ni nič hudega, kajti za psa kot najboljšega prijatelja ljudi je značilno predvsem to, da uboga, tako kot sicer volk uboga vodjo krdela ali alfa samca. Torej smemo sklepati, da najboljši prijatelj uboga in da nima prav velikih kognitivnih kapacitet, teh pa niti ne potrebuje, saj za uboganje zadošča že nekaj ne preveč kompleksnih nevronskih mrež.
Sprašujem se, kateri človek z možgani, ki so bistveno večji in zmogljivejši od pasjih, verjame, da je prijateljstvo predvsem to, da nekoga brezpogojno ubogaš ter da ti pri tem ni treba vključiti višjih spoznavnih funkcij in metakognitivnih zmožnosti, o katerih psi ne morejo niti sanjati. Kdo bi imel za prijatelja človeka, ki razmišlja, da je pes najboljši človekov prijatelj?
Človek ni prijatelj psa, ampak je njegov lastnik. To pomeni, da je psa najverjetneje nekje kupil; morda ga tudi ni kupil, toda kljub vsemu je njegov lastnik, kar pomeni, da je pes njegova last.
Tudi v tovarnah in podjetjih je tako: delodajalec ni delavčev prijatelj, ampak je njegov lastnik, saj ga je kupil na svobodnem trgu. Kupil ga je kot dobrino, kot delovno silo. Zanjo plačuje, kar seveda pomeni, da od nje pričakuje, da ga bo ubogala in da mu bo dobro služila.
Človek, ki ni prijatelj psa, je pa pes njegov najboljši prijatelj, psa trenira in dresira ali pa že kupi dresiranega in treniranega. Pavlov je dreserje že davno tega naučil, kako je to mogoče narediti na znanstveni način. Pes je zato skupek pogojnih refleksov in ni več volk, kar je včasih bil. Več pogojnih refleksov pomeni več različnih oblik vedenja.
Znanstveno utemeljeno treniranje psa poteka tako, da psa za vsak pogojni odgovor nagradimo. Brez nagrajevanja namreč ni pasjega učenja. Obstaja tudi negativno pogojevanje, toda to ni tako dolgoročno uspešno kot pozitivno, kar pomeni, da psa ne boste veliko naučil, če boste besno kričali nanj, če ga boste tepli, zmerjali in zanemarjali.
Delodajalec torej kupi delavca in ga plačuje. Nagrajuje ga za pogojne reflekse, za to, da uboga, saj sicer ne bi ubogal in bi postal nevrotičen. Delavec, ki uboga, ni delodajalčev najboljši prijatelj, saj je zgolj plačljiva delovna sila, ki jo je treba trenirati, dresirati in pogojevati. Za take oblika učenja zadoščajo možgani, kakršne ima na primer pes. Večjih možganov ne potrebuješ. Kot človek jih sicer imaš, vendar jih ne potrebuješ, kar pomeni, da so nekako odveč.
Zadeva je torej kristalno jasna, logična in čista: delavci so kakor psi, ki jih je mogoče učiti, tako kot pač trenerji in dreserji učijo pse. Bolj ko ubogajo, boljši so. Delodajalec nagrajuje delavce, kot lastnik psa nagrajuje svojega najboljšega prijatelja.
Delodajalec in delojemalec nista prijatelja. Ni potrebe, da bi bila. Dovolj je, da je delojemalec kakor pes, ki uboga delodajalca.
Če bi se vsi delavci naučili ustrezno pasje vesti, na primer na tečajih, kjer bi jih pogojevali, dresirali in trenirali, bi jih delodajalci nenehno nagrajevali, hvalili in jim dajali celo priboljške, kot tudi lastniki psov dajejo priboljške svojim ljubljencem, če se primerno obnašajo, če torej brezpogojno ubogajo.
Delavci, ki brezpogojno ubogajo svoje lastnike, so kakor psi, in delodajalci bi bili zanje pripravljeni trditi, da so zvesti. Če bi bili zvesti lastni delodajalski naravi, bi z zvestimi delavci, ki brezpogojno ubogajo, ravnali tako, kot ravnajo lastniki psov s psi.
Še več. Lastniki psov vodijo svoje ljubljenčke tudi v zanje primerno opremljene hotele. Ko gredo na počitnice, jih pospremijo v hotel, ga plačajo, tamkaj zaposlenim pa zabičajo, da morajo za ljubljenčke lepo oziroma ustrezno skrbeti.
Delavci bi bili tako kot psi od svojih nadrejenih dobro trenirani, dobro naučeni, kako se morajo vesti, bili bi nagrajevani in imeli bi kup priboljškov, hodili bi v hotele, ko bi bili delodajalci odsotni, recimo na kakšnih seminarjih, kjer bi jih znanstveniki dodatno učili, kako naj dresirajo delavce, da bodo še bolj ubogljivi, poleg tega pa bi imeli dostop do posebnih dobrin, ki jih sicer lahko kupite v bolje založenih pasjih trgovinah.
Če se sprehodite po taki trgovini, zlahka ugotovite, da lahko lastniki psov le-tem kupijo vse živo: hrano, pijačo, ščetke za zobe, šampone, krtače, plašče, kape, kapuce, naušnike, plastične igrače in še in še. Dobrin, ki jih lahko povprečni lastnik psa kupi svojemu ljubljenčku, je preveč, da bi jih sploh lahko naštel.
A to še ni vse. Lastniki svoje ljubljenčke kopajo, ščetkajo, tuširajo, trebijo jim zajedavce, strižejo, kodrajo in vodijo na razstave.
Če bi delodajalci obravnavali delavce kot pse, bi zanje skrbeli na enak način, poleg tega pa bi jim ponudili še več dobrin.
Znanstveniki so namreč dokazali, da pes izjemno dobro voha in sliši. V času praznikov je zato priporočljivo, da ljudje ne pokajo preveč, da se psi ne vznemirjajo po nepotrebnem, saj lahko postanejo nevrotični in lahko zbolijo. Lastniki psov skušajo narediti vse, da psi ne bi bili nevrotični in da ne bi zboleli.
Če bi delodajalci skrbeli za svoje delavce vsaj približno enako, ne bi bilo nevrotičnih in bolnih delavcev, ne bi bilo depresivnih delavcev in delavci ne bi delali samomorov.
Pa tudi to še ni vse. Lastniki psov se namreč tudi bahajo s svojimi ljubljenčki. Če slučajno postanejo nevrotični, jim peljejo k šepetalcem, ki jih pozdravijo. Noben pes še ni šel sam k takim terapevtom. Tja jih odpeljejo njihovi lastniki in tudi plačajo za njihove terapije.
Ko so psi dresirani, trenirani, osebnostno uravnovešeni, zdravi, lepi, oprani, nakodrani, napudrani, oblečeni, kot se spodobi, naučeni vsega, kar je treba, ko so nahranjeni in imajo lepe zobe, porezane nohte in mašno v laseh oziroma v dlaki, jih lastniki odpeljejo na razstave. Tam se trudijo narediti čim boljši vtis na sicer stroge sodnike. Če jim uspe, poberejo mastne denarne nagrade, zato so psi deležni dodatnih ugodnosti, priboljškov in vsega drugega.
Ko bodo delodajalci razumeli, kaj pomeni, da so delojemalci kakor psi, bo ta svet v hipu bistveno boljši. Dokler pa bodo ravnali z delavci slabše kot s psi, bo vse po starem.
Nov 05, 2014