Politiki, ki ne prinašajo dobrih novic, pa čeprav so pravljične, težko zmagajo na volitvah. Od nekdaj je tako. Imajo celo srečo: v antičnem svetu so sla s slabimi novicami nemudoma pospremili na oni svet. Politiki torej verjamejo, da morajo ljudstvu govoriti, kar bi rado slišalo, zato se vedejo skladno s prepričanjem: prihodnost bo vsekakor svetla, samo sledite nam. Tvegam torej, da ne bom deležen časti, saj ne prinašam dobrih novic.

Dobrih novic ne prinašam, ker sem hudoben, temveč jih prinašam, ker izhajajo iz objektivnih dejstev.

Edini bog, ki ga zares poveličuje današnja civilizacija, je nafta. Posledice so pravljične, vsak dan nam prinese 24 ur napredka, ki zagotavlja prihodnost, pa tudi grozljive, saj je tako rekoč vsaka vojna v 20. stoletju tako ali drugače povezana s prisvajanjem naftnih polj oziroma z uničevanjem življenj milijonov ljudi.

Pri gledanju skoraj tri ure dolgega pravljičnega filma The Hobbit: The Desolation of Smaug (2013) dobimo zelo kmalu po začetku poseben občutek, ki je nenavadno pomemben tudi za življenje v Sloveniji na začetku tretjega tisočletja. Glavni junaki, vilinska bitja, palčki, čarovnik in hobit, se prebijajo skozi čarobno ter filmsko zares prepričljivo oziroma navdušujoče in skladno z najvišjimi oblikovalskimi standardi oblikovano pokrajino, da bi prišli v domovino in v njej srečno živeli do konca svojih dni, ki pa jih nikakor ni malo. Za to morajo uničiti zlobnega in skoraj neuničljivega zmaja, ki je zares strašen in ne pozna nobene morale ali etike, da o vrednotah niti ne govorimo, gledalcem pa je vnaprej kristalno jasno, da bodo pri tem nadvse uspešni ter da jim niti hudi in grdi orki ne morejo do živega, pa če gledajo še tako mrko in napenjajo svoje sicer zares velike mišice. In prav je tako, saj smo v pravljici. Ki je v empiričnem svetu samo v prvih dveh tednih prinesla ustvarjalcem okroglih dvesto milijonov dolarjev, prinesla pa jim jih bo še veliko, veliko več; dejstvo nikakor ni zanemarljivo, saj je denar pač denar, biznis pa je biznis – tudi s pravljicami in v pravljičnih svetovih.

In natanko za pravljice, ki se v tem času pač dobro prodajajo, gre. Zakaj se prodajajo? Ker imajo človeški obraz; večina pravljic ga ima, to pa ve že vsak otrok. A v Sloveniji, ki ni pravljična dežela, saj še Švica ni, na žalost ni nič drugače, čeprav bi morala obstajati, vsaj tako nam pravi zdravi razum, razlika med pravljicami in realnostjo. Ljudje, ki so Slovencem in Slovenkam v zadnjih dvajsetih letih ukradli domovino in odnesli milijarde, so še slabši od orkov in celo od Smauga, hudega zmaja, saj se znajo sprenevedati, kot se znajo sprenevedati le človeška bitja, kar pomeni, da gledajo človeku naravnost v oči in mirno lažejo, kot da se ni zgodilo absolutno nič; tudi tako vedenje je zelo človeško.

Nihče torej ničesar ne ve, ko nanese beseda na korupcijo, kraje, bančne luknje, TEŠ 6, ponarejanje spričeval in podobno. Nihče ni odgovoren, nikogar ni bilo zraven, ko se je kradlo, legalno ali nelegalno, nihče ni ničesar videl. Ljudstvu skušajo ponuditi prepričanje, da se je vse skupaj dogajalo kar samo od sebe, da so bile torej na delu nekakšne čarobne sile, kar pomeni, da je v njihovih očeh tudi vsakdanja empirija film, ki ga večina gleda, v njem pa nastopajo pripadniki elit in jih zabavajo, da laže prenašajo bremena vsakdana. Tako je življenje z zelo človeškim obrazom.

Vse je kot v čarobni deželi, kjer drevesa govorijo, predmeti imajo čarobne moči, gore se lahko premikajo, potoki nosijo s seboj skrivnostne spomine na preteklost, tam pa živijo tudi čarovniki, vilinska bitja in drugi nenavadni prebivalci, med katerimi so vselej še zlobneži, zlikovci, nepridipravi in nebodijihtreba, toda samo dejstvo, da obstajajo, nikogar pretirano ne vznemirja, kajti junaki jih, če je že treba, ročno pospravijo in pospremijo tja, kjer so povsem nenevarni, ali pa jih zbrcajo v kako temno globel oziroma brezno brez dna, od koder se ne morejo vrniti.

Razlika je le ta, da pri gledanju pravljice uživamo v njeni pravljičnosti in se zavedamo, kaj gledamo. Zavedamo se, da dobro vselej zmaga in da je tako tudi edino prav. Zelo človeško je, da dobro premaga zlo.

Ko prenašamo vsakdanje empirično življenje v Sloveniji, pa se zavedamo njene brutalnosti in nam nikakor ni do veselja, ko nas skušajo imeti za bedake ter nam ponujajo pravljice in nas skušajo prepričati, da pravzaprav živimo v čudaški pripovedki, v kateri pripadniki elit nikoli ne izgubijo in lahko delajo, kar hočejo, se jih nihče ne more dotakniti, zle sile pa so vselej zgolj nekakšni fantomski strici iz ozadja, ki ga sploh ni ali pa je natanko táko, to je neobstoječe. Paranoidnost vsakdanjega življenja torej prodajajo kot privlačno pravljico, izkoriščajo psihopatologijo vsakdanjega življenja, ki jo je raziskoval Freud, obenem pa igrajo še terapevte in priljudna bitja, ki domnevno z vsemi silami skušajo prijazno utirati poti v lepšo prihodnost za vse, v svet s človeškim obrazom, kot ga imenujejo.

A zelo človeške so natanko pravljice, zelo človeško je sprenevedanje, človeška je brutalnost, človeške so vojne, človeško je mučenje drugih ljudi.

V pravljici junak vselej najde skrivnostni prehod do kraja, kjer živi zmaj ali kaka druga pošast, ki jo je treba premagati. Ko se sooči z njo, smo že lahko prepričani, da ji bo odsekal vseh dvanajst glav ali kaj podobnega, zato smo pomirjeni. V vsakdanjem življenju ni tako.

Če zares hočemo utreti pot v lepšo prihodnost, moramo najprej nehati verjeti v pravljice in se soočiti z brutalnostjo vsakdanjega življenja, ki je danes kapitalistična.

Kapitalistična pravljica, kapitalizem s prijaznim obrazom, je njeno čarobno nasprotje. Ni čudno, da njegovi zastopniki uporabljajo tudi izraz kapitalizem s človeškim obrazom. Vsak pravljičar namreč ve, kako mora biti narejena pravljica, da bo imela človeški obraz, kar pomeni, da jo bodo odjemalci hoteli kupiti, poslušati ali gledati. Pravljic z nečloveškim obrazom pač nihče ne bi hotel kupiti, kar je menda jasno.

Kapitalizem s človeškim obrazom je zato bodisi pravljica bodisi ništrc. In kapitalizem brez takih pravljic sploh ne more obstajati. Vprašanje je zato na mestu: Koliko časa smo še pripravljeni živeti v pravljici in verjeti v kapitalizem s človeškim obrazom?

Vprašanje je produktivno, ker verjetno dobro vemo, da mora vsak dan nenehno delovati kompleksna in izjemno obsežna infrastruktura, ki vzdržuje naša življenja. Zgoditi se mora veliko, da imamo vsak dan hrano, pijačo in vse druge dobrine, ki jih pač potrebujemo za preživetje. In brez nafte bi se civilizacija v trenutku ustavila.  

V novem letu najbrž še nihče ne razmišlja, kaj se bo zgodilo, ko bo zmanjkalo poceni nafte. Ne gre namreč za vprašanje, ali je bo zares zmanjkalo ali ne, temveč zgolj za vprašanje, kdaj jo bo zmanjkalo.

Kaj takega se kratko malo ne sme zgoditi, saj potem ne bi bilo več brezmejnega napredovanja v svetlo prihodnost. Kaj bi se namreč zgodilo z našimi sanjami o nenehni gospodarski rasti, ki mora dosegati vsaj 3 % letno? Nastala bi panika, ki je ne bi mogel umiriti nihče. Civilizacija bi se znašla na robu brezna, zrak pa bi bil vsekakor čistejši.

Rast je zato nujna, za zrak pa nam je trenutno še vseeno, saj ga je dovolj. In nafta preprosto mora biti. Nočne more si ne moremo privoščiti, zato si je tudi ne bomo.

Zelo človeško je tudi živeti v iluzijah in pravljicah.

Odlično. Vse bo torej raslo. Radostimo se, kot se sicer radostimo ob gledanju pravljic, kakršna je Hobit.

V resnici, v realnem življenju, onkraj iluzij pa ne bo nič raslo. Pomagali ne bodo niti pravljice, niti zaklinjanja, niti obredni plesi. Vsi vraževerci skupaj ne bodo mogli pojasniti ničesar – a saj že sedaj ne morejo. Potratno kapitalistično življenje, kot ga poznajo predvsem pripadniki elit, namreč sploh nima prihodnosti, oziroma je ta temna.

Prihodnost ima samo življenje, ki temelji na vrednotah, kot so skromnost, solidarnost, kreativnost, javna raba uma. Vse drugo so pravljice s človeškim obrazom; prijazno je sicer, da imajo človeški obraz, a zato še niso nič manj pravljične. Noben resen ekonomist zato ne bi smel govoriti o gospodarski rasti v obsegu treh odstotkov letno, kajti taka rast kratko malo ni mogoča, oziroma je pravljična. Verjeti v pravljice pa pomeni verjeti, da ne obstaja jutrišnji dan.  

Jutri se bo namreč dogajalo nekaj, kar bo postavilo znano puhlico porabljate več, kot ustvarite v povsem novo luč: na voljo imate bistveno manj energije, kot jo potrebujete; nafta bo preprosto predraga, vsak dan pa bo še dražja.

Dobro je zato že danes prebrati knjigo, ki jo je spisal Glenn Greenwald, njen naslov pa je With Liberty and Justice for Some (2012); poleg te pa še knjigo z naslovom Too Much Magic: Wishful Thinking, Technology, and the Fate of the Nation (2013), ki jo je napisal James Howard Kunstler.

Pa srečno.