Komentar h knjigi Ivana Urbančiča: O krizi: Epilog k Zgodovini nihilizma

založila: Društvo Slovenska Matica

zbirka: Slovenska filozofska misel

datum izida: 23.10.2012

Nenavaden pogled na krizo - skozi oči nihilista.

Knjiga ne ponuja odgovorov ali receptov za rešitev krize - najverjetneje to ni bil avtorjev namen. Jo pa pojasnjuje. Ta pojasnila sem razumel precej pogubno. Ni nam rešitve. Današnjo krizo vzporeja z izvornim grškim pomenom besede "krisis" kot spor / težavo odločitve. "Ali propad in uničenje ali rešitev v novo možnost drugačnosti tega spora." "Ali se razvoj proizvajanja žene v neodvrnljivo katastrofo - Ali se z njim bliža obrat k resnici Biti? Ali propad v brezno niča nihilizma - Ali zasnutje novega temelja nad breznom?"  Omenjena dilema se ujema z vprašanjem "biti ali ne biti", pri čemer se "biti" nanaša na Mislim torej sem, "ne biti" pa na "znanstveno-spletkarsko proizvajanje, ki tiranizira vse ljudi kot živali proizvajanja...". In guess what! "Ne biti" oz. "znanstveno-spletkarsko proizvajanje" (zsp) zmaga. Ker zsp je v bistvu nihilizem in volja do moči, kar je po avtorju bistvo človeka. To pojasni še z drugega zornega kota: zsp vsaketoliko pride do točke, ko se zasiti - ne more več napredovati. To je kriza, ki se ciklično pojavlja v vsej človekovi zgodovini. In zsp izkoristi krizo za odstranitve ovir, ki se postavijo na pot nadaljnjega napredka (vojne, revolucije, spremembe družbenih redov, državne ureditve, pa tudi bolj nam poznane: spremembe davčne, pokojninske, socialne zakonodaje...). Vse to v funkciji odstranitve ovir, ki bi zsp-ju zavirale nadaljnji razvoj. Družba (država, politika, nvo...) bi to sicer želela zavreti in nekako preliti dobrine oziroma bogastvo iz zsp-ja vase, vendar ji to nekako v imenu nihilizma  ne uspe. "V nihilizmu ni noben sistem, še posebej družbeni, zavarovan pred propadom v nič." Človek kot razcepljeno bitje (biti - čisti um, duh... in ne biti - žival proizvajanja) vedno niha med obema skrajnostima, a na dolgi rok ne biti zmaga. Urbančič tudi utemeljuje, zakaj je zsp neodvisen in nadrejen državi (družbi, nvo...). Sam to razumem v smislu, da človek ni sposoben povsem kontrolirati svojega uma (znanstvenega raziskovanja), npr. znanstveno odkritje cepitve jeder je imelo katastrofalne posledice za človeka (predvsem na Japonskem) – človek takih katastrof ni sposoben preprečiti. Skratka, zsp (produkcijska žival) premaga čisti um (Bit, nematerialno...).

Zsp lahko poenostavljeno prevedemo kot neoliberalizem oz. skupek kapitalizma, znanstvenega razvoja, konkurence in prostega trga. Takim pojasnilom se avtor verjetno namenoma izmika, ker se zdi, da se na tako profan nivo, kot je politična ekonomija, s katero je precej enostavneje in bolj razumljivo razložiti iste stvari, avtor ne namerava spuščati. Pa tudi obvlada je verjetno ne.

Naj omenim še izpeljavo na koncu knjižice: na primeru odkrivanja Higgsovega bozona - božjega delca avtor dokaže, da fiziki v Cernu pravzaprav skušajo dokazati isto stvar kot nihilisti (Nietzche, Hegel, avtor...) že daleč pred njimi. Se mu je kljub vzvišenosti nad znanostjo zdelo fajn, da obstaja tudi znanstven dokaz za trditve nihilistov.

Absurdno se mi zdi, da je avtor zadovoljen z neogibnim propadom zgolj zato, ker se ujema z nihilistično teorijo. Zaveda se protislovnosti trošenja in eksponentne rasti v materialno omejenem svetu, a se tega vprašanja ne loteva. Kontekst nihilizma se mi v pričujoči knjižici ni zdel primeren instrumentarij za opis trenutne krizne situacije in človeka v njej. Poleg politične ekonomije in ekonomije nasploh kot znanosti (ki je v mojih očeh sicer izgubila legitimnost za pojasnjevanje današnje krize in iskanje rešitev zanjo) obstajajo tudi druga gonila, ki ženejo človeka. V naravi človeka je namreč iskanje rešitev, preživetveni instinkt in neumrljivo upanje, ne pa predajanje cinizmu (nihilizmu).

Imajo pa avtorjevi argumenti več smisla, če jih beremo v kontekstu ostalih njegovih del.