Članek
Moralni kapital

Moralni kapital

Objavljeno Aug 19, 2013

Moralni kapital je sicer pojem, ki nima povsem jasne definicije, a je povsem jasno, da ni isto kot poštenost, integriteta ali nepodkupljivost. V vsakem primeru pa nam pomaga razumeti zakaj večina običajnih ljudi vselej bolj zaupa medijem in politikom kot pa zdravi kmečki pameti.



Družbe v stanju dezorganizacije, kakršna je v tem trenutku slovenska, so edinstven laboratorij, v katerem je mogoče opazovati delovanje pojma, kakršen je moralni kapital, v precej čisti obliki. Brez večjih motečih dejavnikov lahko opazujemo kako njegove zakonitosti kljub marsičemu kar se še dogaja, neposredno vplivajo na prepričanja ljudi in s tem na dogajanje v družbi. Ugotovimo lahko cel kup zanimivih stvari.

Moralni kapital se v prvi vrsti veže na zaupanje, ki ga nekdo ali nekaj zbuja pri ljudeh. Če ostanemo na najbolj splošni družbeni ravni in se ne ukvarjamo s konkretnimi posamezniki, ugotovimo, da največ zaupanja davkoplačevalcev uživajo vse veje oblasti, torej zakonodajna, izvršilna in sodna, potem pa mediji, gospodarstvo, cerkev, zdravstveni sistem, sistem socialnega skrbstva ter vsi drugi podsistemi, funkcije in družbene vloge, ki so namenjene praktičnemu funkcioniranju družbe. Tudi tisti, ki kritizirajo na primer sodstvo, da ne deluje kot bi moralo, to počnejo s pozicije visokega moralnega kapitala, ki ga uživa sodstvo kot veja oblasti nasploh. Nihče od njih ne reče, da na primer sodstvo sploh ni potrebno ali da ga je treba ukiniti.

Moralni kapital nekega posameznika (ali skupine) tako v prvi vrsti izhaja iz njegovega položaja v družbi, ki mu ga zagotavlja funkcija znotraj enega od zgoraj naštetih sistemov. Če na primer nekdo preko osebnih poznanstev zasede funkcijo veterinarskega inšpektorja, s tem v hipu pridobi določeno količino moralnega kapitala, ki je pred tem še ni imel. Kot posameznik s svojim delovanjem potem lahko krepi ali slabi svoj moralni kapital, večinoma pa ga predvsem bolj ali manj uspešno »vlaga« na trgu moralnega kapitala.

Moralni kapital tako dejansko ni isto kot moralna verodostojnost ali celo moralna doslednost. To dvoje sta lahko le lastnosti posameznika ali skupine, ne pa tudi funkcije in zato sami po sebi sploh ne zbujata zaupanja širokih ljudskih množic. Pogosto velja celo nasprotno. Ljudje namreč v prvi vrsti zaupamo funkciji nekoga in šele potem presojamo primernost ali prepričljivost človeka, ki jo opravlja. Tudi če na primer predsedniku države ne priznavamo moralne integritete, je po navadi vseeno vedno dovolj takšnih, ki mu zaupajo že na podlagi pomembnosti njegove funkcije oziroma moralnega kapitala. Nekdo, ki v tem trenutku ni predsednik države in ne zaseda vsaj približno toliko pomembne funkcije, preprosto ne more uživati zaupanja tolikšnega števila ljudi. Izjema temu pravilu so kvečjemu družbe, ki so v zatonu, saj so dolgotrajni ekscesi že docela izčrpali moralni kapital določenih funkcij.

Kako si torej pridobiti moralni kapital? Najprej se je treba povzpeti na dovolj ugleden položaj v družbi, potem pa precej pomagata osebna karizma in populističen nastop. Tisti nasprotniki, ki nekomu takšnemu oporekajo s pozicij brez zaledja moralnega kapitala, nimajo možnosti, da jim uspe, ne glede na to koliko imajo prav. Zgodovina, pa tudi aktualno dogajanje to nenehno potrjujeta. Tako je moralni kapital denimo nekega politika, ki se mu na primer očitajo koruptivna dejanja ali je bil celo že obsojen, pa se še lahko pritoži, v resnici večji kot je bil moralni kapital vstajnikov, ki so nekajkrat zasedli središče Ljubljane. Slednji ga nikoli niso premogli prav veliko, pa če še tako občudujemo njihovo moralno držo. Večinska populacija jim namreč preprosto ne zaupa, že zato ne, ker nastopajo v tveganem kontekstu ulice, izven zaupanja vrednih okvirov.

Podobno je z volitvami. Če denimo polovica volilnih upravičencev sploh ne gre na volišča, ker ne dajo počenega groša na moralni kapital tistih, ki kandidirajo, potem o tem kdo bo prišel na oblast in zasedel ugledne funkcije, odloči zaupanje preostalih, ki se volitev udeležijo. Tako si 100% moralnega kapitala, ki jim ga prinesejo položaji, med seboj razdelijo tisti, ki so bili izvoljeni, medtem ko moralni kapital tistih, ki niso šli volit, ni vreden nič.

Dolgotrajno upadanje zaupanja na primer politikom zaradi njihovih ekscesov, sicer lahko privede do drugačne razporeditve moralnega kapitala na »trgu«, vendar so ti procesi dolgotrajni in tudi ko se končno začnejo odvijati, ne rešujejo življenjskih problemov običajnih ljudi. Vodijo le k razpadu obstoječega reda in k iskanju novega ravnovesja. Na tak način se lahko denimo začnejo dogajati družbeni pretresi in tektonski premiki, kakršni se na primer trenutno dogajajo v Egiptu, kjer se na ravni družbe dejansko sesuvajo običajne vloge institucij.

V tem je tudi osnovni razlog, da v razvitih in organiziranih družbah imetniki moralnega kapitala v primeru ekscesa, ki se zgodi na očeh javnosti, pritisnejo na posameznika, ki je eksces zakrivil, naj odstopi s svoje funkcije - zato da se ohrani moralni kapital.

#Kolumne #Uros-crnigoj